Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pravilno kurjenje z drvmi: Suha polena in skrbno kurjenje zmanjšujejo emisije

V zadnjem desetletju se večina raziskav s področja onesnaženosti zraka nanaša na zmanjševanje izpustov delcev, manjših od 10 mikronov (PM10) in celo manjših od 2,5 mikrona (PM 2,5), ker ogrožajo zdravje ljudi, predvsem dihalnih organov, pa tudi srca in ožilja.
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

V Sloveniji kar dve tretjini delcev PM10 izpustijo v zrak zastarele kurilne naprave na les, še posebno če se v njih kurijo premalo suha drva in na nepravilen način. Tudi do dvajsetkrat manjše izpuste dosegajo sodobne peči na les z avtomatiziranim dodajanjem kuriva in samodejno regulacijo dovoda zgorevalnega zraka.

Pri kuriščih z ročnim dodajanjem drv, med katera spadajo tudi kamini, kaminske peči, lončene peči in štedilniki na trdno gorivo, je kakovost zgorevanja bistveno bolj odvisna od ravnanja uporabnika. O tem, kako pravilno kuriti v takšnih enostavnih kuriščih, smo se pogovarjali z inženirjem strojništva Jožetom Kaplarjem, ki ima 25-letne izkušnje s tega področja in je avtor več prispevkov o pravilnem zgorevanju lesa v malih kurilnih napravah, objavljenih na spletni strani ministrstva za okolje in prostor. Ustavili smo se tudi pri izbiri in vgradnji kurilnih naprav na lesno biomaso, ki izpolnjujejo okoljske in varnostne standarde ter imajo visok izkoristek. Sogovornik nas je opozoril na ne tako redke nepravilnosti pri vgradnji enosobnih kurilnih naprav, ki pomenijo varnostno tveganje, pa se ljudje tega ne zavedajo.

Ko se odločamo za novo kurilno napravo, svetuje strokovnjak, izberimo takšno, ki kot tipski proizvod dosega vsaj minimalne predpisane vrednosti emisij in izkoristkov, še bolje pa je, da jih presega. Glede na zelo raz­noliko ponudbo na trgu to ni samo po sebi umevno, poleg tega jih, kljub predpisom, na prodajnih mestih mnogo ni označenih niti z energijsko nalepko. O tem, kakšne normative morajo dosegati enosobne (tj. male kurilne naprave na trdno gorivo, namenjene za ogrevanje prostora, v katerem so nameščene), pa tudi druge male kurilne naprave, ki so del ogrevalnega sistema družinskih hiš, pišemo v okvirčku.

Za bivalne prostore izberimo napravo s posebnim dovodom zraka

»Za pravilno delovanje mora biti kurilna naprava pravilno vgrajena, kar pomeni ustrezen prostor, dovod zraka in odvod dimnih plinov. Če govorimo o kurilnih napravah na lesno biomaso, sta odločilna tudi priprava drv in pravilno kurjenje ob ustreznem vzdrževanju in čiščenju naprave,« pravi Kaplar, ki posebej opozori na to, da v bivalne prostore praviloma ne sodijo kurilne naprave, ki za dotok zgorevalnega zraka uporabljajo zrak iz prostora. To je z varnostnega vidika posebej pomembno pri odprtih kaminih – za prostore, v katerih se zadržujemo, so primerni le takšni s samostojnim dovodom zraka, poudarja. »Da bi zagotovili varnost in ne bi ogrozili učinkovite rabe energije, se smejo v bivalne prostore na novo vgrajevati le kurilne naprave, neodvisne od zraka v njih. Izjeme so dovoljene za kurilne naprave na trdno gorivo, vendar je treba v tem primeru vgraditi detektor ogljikovega monoksida. Osebno menim, da kurilne naprave, ki zgorevalni zrak dobivajo neposredno iz prostora, nikakor ne sodijo v sodobne energijsko učinkovite hiše. Po energijski prenovi objektov postane njihovo delovanje denimo problematično ob ukrepih, ki spremenijo dovod in porabo zraka v prostorih, npr. ob menjavi ali tesnjenju oken in vrat, vgradnji prezračevalnih sistemov, zračnikov, kuhinjskih nap s prisilnim obtokom, štedilnikov na plin, pri čemer se lahko spremenijo tudi tlačne razmere. Zaradi podtlaka v prostoru lahko iz odprtega kurišča v prostor izhajajo dimni plini, kar je izredno nevarno!« opozarja. Pri zelo priljubljenih kaminskih pečeh po njegovih besedah na trgu še vedno prevladujejo izdelki, ki ne omogočajo vgradnje neodvisno od zraka v prostoru.

V nadaljevanju se bomo posvetili temu, kako kuriti v enosobnih kurilnih napravah z ročnim dodajanjem drv, da bi bile emisije dim­nih plinov in škodljivih trdnih delcev čim manjše, kar bi hkrati zagotovilo boljši energijski izkoristek. Odločilni so uporaba zračno suhih in primerno velikih polen, pravilno zakurjenje, dodajanje drv v kurišče in ustrezna regulacija zgorevalnega zraka, pravi sogovornik. Najbolj primerni domači vrsti lesa za drva med listavci sta bukev in gaber, poleg tega ju je največ na razpolago in imata dobre zgorevalne lastnosti. Podiranje dreves in sekanje naj se opravi v obdobju od decembra ali do konca januarja, ko je vsebnost vlage v lesu najmanjša. Primerna oblika polena je trikotnega preseka s stranicami od 7 do 9 cm. Za zelo majhna kurišča, npr. štedilnike, se lahko debelina polen zmanjša in prilagodi, enako velja za njihovo dolžino. Ponavadi velikost polen navede proizvajalec kurilne naprave v navodilih za uporabo. Povprečna dolžina polen je tretjina metra. V pokriti skladovnici na podstavku, dvignjenem od tal, naj se drva iz smreke in topola naravno sušijo približno eno leto, iz jelše, lipe, breze leto in pol, iz buk­ve, gabra, sadnega drevja dve leti, hrastova pa od dve do tri leta. Če je sušenje krajše, je priporočljivo vlažnost drv pred kurjenjem preveriti z merilnikom vlage. Primerni delež vlage je med 8 in 17 odstotki, idealna so drva z vlaž­nostjo približno 10 odstotkov, vlažnost nad 20 odstotkov pa je previsoka.

Pri kurjenju ne bodimo površni

»Dobro je vedeti,« pravi Jože Kaplar, »da se z uporabo drobnejših polen intenzivnost zgorevanja in s tem toplotna moč kurilne naprave povečata, z dodajanjem debelejših pa zmanjšata. Tako predrobna kot predebela polena povzročajo večje emisije dimnih plinov.« V malih kurilnih napravah je dovoljeno kuriti le mehansko obdelan les (ne pa denimo prebarvnega, kot je stavbno pohištvo, pohištva, lesene embalaže, lesnih odpadkov itd.). Tudi papir, čeprav v majhnih količinah ali za podžig, ni primerno gorivo. Kaj pa lesni briketi, so za kamine, kaminske in lončene peči dovoljeni? »Načeloma so briketi mehansko stisnjen les, brez dodatkov. Vendar jih je zelo veliko vrst in velikosti in ne sodijo vsi v vsa kurišča, niti po velikosti niti po sestavi. Nujno je upoštevati navodila proizvajalca in kuriti samo tista goriva, za katera je dokazano, da bodo v kurišču zgorela s pričakovanimi emisijami in izkoristki,« pravi sogovornik.

»Pri lesu je več kot 60 odstotkov gorljivih sestavin hlapnih. Pri temperaturi zgorevanja te sestavine iz lesa izhlapijo, zato je treba zagotoviti, da tudi zgorijo. Zgorevanje hlapnih sestavin se vidi kot plamen. Če ne zgorijo, gredo z dimnimi plini skozi dimnik v okolico, kar pomeni manjši izkoristek in škod­ljive emisije, tudi delcev, manjših od deset mikronov. Osnovno pravilo je, da v kurišče dodamo le toliko polen, kot jih je potrebno za trenutno toplotno moč kurilne naprave, le tako dosežemo, da zgorijo tudi hlapne gorljive sestavine lesa, kar je še posebej pomembno pri kurilnih napravah z enostavnimi kurišči,« razloži Kaplar. Iz kurišča in pepelišča, če ga kurilna naprava ima, moramo pred kurjenjem odstraniti pepel in morebitne druge ostanke, še posebno je pomembno, da očistimo rešetko in reže za dovod zgorevalnega zraka. Loputo za dovod zgorevalnega zraka pred kurjenjem odpremo na maksimum.

Proizvajalci kaminov, kaminskih in lončenih peči z enostavnimi kurišči na pregorevanje najpogosteje priporočajo, da se zakuri na naloženih drveh. V tem primeru v kurišče ali na njegovo rešetko najprej naložimo dve do štiri polena, več le, če to priporoča proizvajalec kurilne naprave. Polena naj bodo naložena križno, še posebno če gre za kurišče brez rešetke, ker bo tako kroženje zgorevalnega zraka boljše. Na ta polena križno dodamo najmanj štiri drobna polena debeline približno 3 cm x 3 cm in dolžine 20 cm ter lesno volno za podžig. Tako naložena drva zakurimo s prižigom lesne volne z vžigalico ali plinskim vžigalnikom. Takšen način kurjenja imenujemo zgornje odgorevanje. Drugi način, ki je pri ljudeh še vedno bolj uveljavljen, je, da na rešetko oziroma kurišče najprej naložimo drobna drva in lesno volno za podžig, šele nanje pa debelejša polena za kurjenje. V tem primeru gre za t. i. pregorevanje, ker po zakurjenju plamen in dimni plini prodirajo skozi naložena drva navzgor, zato se v zelo kratkem času vžge vsa naložena količina. Polen naj bo čim manj, sicer zmanjka zraka za zgorevanje hlapnih snovi iz lesa – in te se skozi dimnik sprostijo v okolje. Edina prednost tega načina, ki mu pravimo spodnje odgorevanje, je, da se naložena drva zelo hitro vžgejo, s čimer dosežemo ogrevanje v najkrajšem mogočem času. »Če želimo peč spet naložiti (pri obeh načinih), dodamo eno ali dve poleni na žerjavico, seveda pri odprtem dovodu zraka.«

Med zgorevanjem je zapiranje dovoda zgorevalnega zraka dopustno le izjemoma, če je nujno omejiti toplotno moč oziroma temperaturo kurilne naprave. Pri avtomatskem dovodu zgorevalnega zraka to opravi regulator temperature oziroma zraka. Sicer pa dovod zraka zapremo šele, ko je gorivo pogorelo, da preprečimo ohlajanje kurilne naprave. S preveliko količino zgorevalnega zraka imamo v praksi opraviti le pri prevelikih kurilnih napravah in prevelikih polenih – zaradi tega se v kurišču znižuje temperatura, kar poslabšuje zgorevanje, povzroča pa tudi dodatne toplotne izgube z dimnimi plini.

Znaki slabega zgorevanja

Ali gorivo v kurišču dobro zgoreva, lahko presodimo tudi na pogled. Zaželen je svetel, celo modrikast plamen, nikakor pa ne sme biti temno rdeč ali celo črno obrobljen. Tem­no rdeč plamen pomeni slabo zgorevanje lesa z veliko saj in nevarnega ogljikovega monoksida. Med opozorilnimi znaki Jože Kaplar našteje tudi temen dim na izstopu iz dimnika (dim, ki je viden, razen pare, je neprimeren) in ostanke goriva v pepelu. Zaželen je svetlo siv pepel, s čim manj delci oglja. Poleg tega se na kurišču ne smejo nabirati obloge, kot so saje ali smola, tudi šipa na vratih mora ostati svetla, katranske obloge v dimniku (lahko povzročijo celo dimniški požar) pa so znak popolnoma nesprejemljivega zgorevanja.

Komentarji

Aleksander

'V Sloveniji kar dve tretjini delcev PM10 izpustijo v zrak zastarele kurilne naprave na les'

... k čemur uspešno pomaga tudi država z nerealno visokimi dajatvami na kukrilno olje. Kot mi je znano , je v Nemčiji cena nekaj nad 0,3 eur, v Avstriji nekaj več. Če bi pri nas država znižala ceno kurilca na razumno raven, bi mnogi prešli iz lesa na kurilno olje , kar vsaj malo pripomore k čistejšemu ozračju. Tako pa so državljani z nizkimi prihodki prisiljeni kuriti z najcenejšim gorivom. Ob tem pa še zelo težko dobiš les, ki je pravilne vlažnosti. Vsak prodajalec zagotavlja, da se je sušil najmanj eno leto, ko pa kuriš , ugotoviš, da to ni res.