Pri kurjenju lesne biomase nastaja pepel, a ga je bistveno manj, kakor ga je bilo pri starejših pečeh na drva. Polena in sekanci nam reč gorijo na rešetki v kurišču, peleti pa krožijo po komori v tako imenovani fluidni plasti zraka, kar zagotavlja zelo učinkovito zgorevanje, saj se dovedeni zrak in gorivo zelo učinkovito mešata. Pri kakovostnem zgorevanju nastaja manj ogljikovega monoksida in emisij prahu, pa tudi manj pepela.

Pepela zgolj za vzorec, a ga je treba odstraniti

V kotlih na polena moramo pepel s kurišča ročno, s posebno metlico, očistiti v povprečju enkrat na teden, dvakrat v kurilni sezoni pa je treba očistiti še toplotni izmenjevalnik, pravi Borut Jeram iz podjetja Eko Led Energetika. Še manj dela je s kotli na pelete in lesne sekance, ki imajo vgrajene sisteme za samodejno čiščenje kurišča in toplotnega izmenjavalnika. »Posebni čistilni tabulatorji odstranijo pepel tako s kurišča in kot iz izmenjevalnika in ga prestavijo v posebno posodo za pepel, to pa spraznimo približno enkrat na mesec, če kurimo sekance, ali enkrat do dvakrat na leto pri peletih,« pove sogovornik.

Čiščenje in vzdrževanje kotla je zelo pomembno za pravilno in učinkovito delovanje sistema. Zgolj milimeter nanosa nečistoč na površini izmenjevalnika namreč lahko poveča porabo goriva za približno sedem odstotkov, opozarjajo strokovnjaki. Pri kotlih na sekance in pelete se torej glavna rešetka, na kateri gori kurivo, čisti samodejno, pepel pa pade v spodaj nameščeno posodo za pepel. Pri čiščenju toplotnega izmenjevalnika avtomatika samodejno sproži posebne čistilne tabulatorje, ki so nameščeni v ceveh samega izmenjevalnika, ti pa vse morebitne ostanke in saje odstranijo v drugo, ločeno posodo. Edina naloga uporabnika je torej, da v določenih intervalih izprazni posodi za pepel.

V kurišču, ki ga dosežejo in čistijo tabulatorji, je približno 80 odstotkov vsega pepela, preostanek se zadrži v teže dostopnih kotih in ga je treba na dva do tri mesece odstraniti ročno. To opravilo bi sicer lahko prepustili serviserju kotla, a se ga uporabniki po izkušnjah Milana Kočevarja iz podjetja Inštalacije Kočevar večinoma lotijo sami, saj je vzdrževanje kotla tako cenejše. Pri tem ni odveč poudariti, da preveč redno čiščenje ni priporočljivo, saj pepel hrani toploto, s čimer tako ustvari grelno površino za končno zgorevanje, poleg tega varuje rešetko kurišča pred plameni.

Servis vsako leto

Za samo delovanje in dolgo življenjsko dobo kurilne naprave je priporočljivo poskrbeti za redni letni servis. Serviser pregleda in prilagodi same nastavitve in delovanje kotla, kotel pa temeljito očisti, tudi zgorevalno komoro in samo kurišče. Očistiti je treba še čistilne tabulatorje v izmenjevalniku, pravi Borut Jeram, ter pregledati in po potrebi očistiti lambda sondo, ki je nameščena na dimnem izhodu iz izmenjevalnika toplote. Lambda sonda je najpomembnejši del elektronske regulacije, ki nadzoruje celoten proces zgorevanja v kotlu in meri vsebnost kisika v dimnih plinih. Količini dimnih plinov prilagaja odmerjanje kuriva in delovanje ventilatorja, ki sesa zrak v kurišče in skrbi, da je zgorevanje čim bolj popolno. Če je v dimnih plinih premalo kisika, lambda sonda poskrbi, da se poveča dotok zraka ali zmanjša količina kuriva.

Dimniška tuljava z ustreznim presekom

Kotlu na lesno biomaso, ki stoji v kotlovnici, je treba prilagoditi tudi dimnik. Ta mora biti ustreznih dimenzij, kar pomeni, da mora po višini in preseku ustrezati predpisanim standardom. Po besedah Albina Kača iz podjetja Kam dimniki je najmanjša priporočljiva dolžina dimniške tuljave štiri metre, dobro je, da je iz nerjavne pločevine, vstavimo lahko tudi keramične vložke, oboje pa mora biti toplotno izolirano. Pri sodobnih kotlih pridejo v poštev tako zidani dimniki kot dimniki iz nerjavne pločevine, doda Borut Jeram, medtem ko je za nizkotemperaturne s kondenzacijsko komoro nujen vodoodporen dimnik, na primer iz nerjavne pločevine, z urejenim odvajanjem nastajajočega kondenza. Pri zgorevanju lesne biomase je namreč pogost pojav kondenzacija vlage in kislin.

Glede preseka tuljave, ki mora biti zadostna, da odvaja vse dimne pline s primerno hitrostjo, in višine dimnika se je treba posvetovati s proizvajalcem naprave. Kakor pravi Albin Kač, je pri starejših kotlih na polena potreben večji presek dimnika, od 16 centimetrov naprej, pri čemer je treba prilagoditi tudi priključek na dimniku, saj so dimniški priključki vedno na vrhu naprave. Pri kotlih na pelete je lahko presek dimniške tuljave manjši, od 14 do 16 centimetrov, pri tistih na sekance pa od 16 do 25 centimetrov. Vse je odvisno od moči kotla, energenta, ki ga kurimo v njem, in materiala, iz katerega je dimnik.

Na isti dimnik so lahko priključene največ tri ogrevalne naprave približno enakih lastnosti in moči, a to velja le za atmosferske kotle oziroma peči, opozori Albin Kač. Če imamo v kotlovnici sodoben kotel na lesno biomaso z vgrajeno lambda sondo, je lahko na en dimnik priključena le ena ogrevalna naprava.

Dimna cev mora biti priključena v skladu s predpisi, pravi sogovornik, vse pa je treba dobro zatesniti. Da bi zagotovili optimalno zgorevanje, je priporočljivo, da je število krivin dimne cevi čim manjše, cev pa naj se do priključka na dimnik dviguje. Dolžina dimne cevi med kotlom in dimnikom naj bo čim krajša, cev pa dobro toplotno izolirana. Nujno se je treba izogibati zmanjševanju preseka oziroma zožitvam cevnih kolen, prav tako naj bi se izogibali večjemu številu cevnih kolen. Več kot tri cevna kolena ali dimne cevi, daljše od dveh metrov, lahko namreč povzročijo težave, opozarjajo sogovorniki.

Čiščenje dimnika večkrat v kurilni sezoni

Izpušne pline je treba iz dimnika odvesti na prosto, tako da usedline plinastih sestavin izpušnih plinov v dimniku ne morejo povzročiti nobenih poškodb. Kotel in dimnik morata biti usklajena, kar velja predvsem za stare naprave, ki so bile obnovljene, in ogrevalne naprave brez zalogovnika. V tem primeru bo verjetno treba poskrbeti za dodatno prezračevanje, izoliranje dimne cevi, izoliranje dimnika na neogrevanem podstrešju ali v celoti sanirati dimnik. Če smo se odločili, da se bomo namesto s kurilnim oljem ogrevali z lesno biomaso in smo izbrali kotel na polena, sanacija dimnika ne bo potrebna, če je že imel tuljavo iz nerjavne pločevine. Problematičen bi bil lahko sam presek dimniške tuljave, odvisno od kotla oziroma njegove moči, pravi Albin Kač, zato se je pred vgradnjo nujno posvetovati tako s projektantom kot z dimnikarjem in monterjem. Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov, zato ga je treba skupaj z drugimi dimnovodnimi napravami redno čistiti. To je priporočljivo storiti večkrat v kurilni sezoni oziroma enkrat na mesec, pravi sogovornik, kar velja tudi za dimnike iz nerjavne pločevine. S tem zagotovimo brezhibno in varno delovanje, saj kar 90 odstotkov dimniških požarov izbruhne v kurilni sezoni. Čiščenje dimnika in dimovodnih naprav je najbolje prepustiti dimnikarju, ki delo opravi strokovno in ima za to tudi potrebne pripomočke. Zlasti tisti, ki se ogrevajo na polena, pa se vsakomesečnega čiščenja lotijo tudi sami, s posebnim omelom za čiščenje dimnika.

Ustrezno prezračevanje kotlovnice

Poskrbeti moramo, da se v kotlovnico skozi zračnik v dimniku dovaja svež zrak, lahko pa za ta namen uredimo poseben dovod zraka oziroma zračnik neposredno v kotlovnico. Pri tem naj bi veljalo pravilo glede velikosti zračnika približno štiri do pet kvadratnih centimetrov na kilovat moči kotla, pravi Borut Jeram. Nizkotemperaturni kotli na pelete delujejo neodvisno od zraka v prostoru, kar je idealno za nizkoenergijske in pasivne hiše z zrakotesnim ovojem. V tem primeru gre za neposredni priključek zraka z zunanjo cevjo na sam kotel, sicer pa kotel običajno odvzema zrak iz prostora.

Ob pravilnem upravljanju kotla, ki je ustrezno povezan s celotnim sistemom, pri delovanju ne bi smelo biti zapletov. Na to pomembno vpliva tudi samo kurivo, pravi Borut Jeram. Če je zelo vlažno, bo v kotlu slabše zgorevalo, zato bo ostalo tudi nekaj več pepela. Da se tem težavam izognemo, je priporočljivo uporabljati dovolj suho kurivo, poudari sogovornik.