Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kamini, krušne peči in zidani štedilniki: vračajo se v vse več domov

Ognjišče, pa naj bo namenjeno le ogrevanju ali tudi pripravi hrane, je že od nekdaj središče doma. Domačnost in udobje, ki ga zbuja pogled na igrive plamene ognja, prijetna toplota in prasketanje drv ter vonj po hrani so več kot zadostni razlogi, da kamine, krušne peči in zidane štedilnike, ki so jih uporabljale naše babice, znova vse pogosteje videvamo v naših domovih. Proizvajalci ohranjajo tradicionalni način izdelave, dodali pa so mu boljše, sodobne tehnologije. To skupaj zagotavlja dober izkoristek toplote, preprosto uporabo in dolgo življenjsko dobo izdelkov. Tokrat predstavljamo različne vrste kaminov ter opozarjamo, na kaj moramo paziti pri izbiri in izdelavi krušnih peči ter zidanih štedilnikov, da bodo čim bolje in čim dlje opravljali svojo nalogo.
Toplozračna zaprta kamina,
vgrajena v steno in zaključena z naravnimi
materiali. - Foto: Kamini Hočevar
Toplozračna zaprta kamina, vgrajena v steno in zaključena z naravnimi materiali. - Foto: Kamini Hočevar

Ko pomislimo na kamin, imamo še vedno najpogosteje pred očmi odprto kurišče, v katerem prasketajo polena, obzidano s kamnom ali marmorjem. Vendar kakor pravi Doris Kočevar iz podjetja Kamini Kočevar, takšni počasi izginjajo iz uporabe. Njihov izkoristek je namreč le 20-odstoten, dodatna slabost pa je velika možnost požara zaradi odprtega ognja. Nadomeščajo jih različni zaprti toplozračni, akumulacijski, toplovodni kamini ter kaminske peči, v katerih lahko kurimo z drvmi ali lesnimi peleti, lahko pa so tudi plinski ali električni.

Kurišča so litoželezna

Vsem sodobnim zaprtim kaminom je skupno, da so njihova kurišča litoželezna in običajno obložena s šamotno oblogo. Zaprta so s steklokeramičnimi vrati, ki so prosojna, da lahko vidimo plamen. Izbrali naj bi kakovostna vrata, ki so odporna do temperature 750 stopinj Celzija, kar zagotavlja popolno ognjevarnost in dobre izkoristke toplote.

Za vse kamine tudi velja, da morajo biti priključeni na dimnik pod kotom 45 stopinj, pravi Kočevarjeva in dodaja, da mora biti premer dimnika 20 centimetrov, le izjemoma za manjša kurišča zadostuje 15, za večja pa priporočajo premer 30 centimetrov. Pomembna je tudi višina dimnika, ki naj bi bila od vrha kurišča vsaj štiri metre in pol.

Razlikujejo se po materialih, s katerimi so obloženi, načinu oddajanja toplote, ogrevalni moči, od česar je tudi odvisno, za kako velik prostor so primerna, ter po načinu dovajanja svežega zraka in energentu, s katerim kurimo.

Toplozračni kamini in kaminske peči z izpihom toplega zraka

Prostor ogrevajo s konvekcijo toplote, kar pomeni, da izpihan topel zrak enakomerno kroži po prostoru. Lahko se odločimo na naravno gibanje zraka ali izberemo kamin z vgrajenim ventilatorskim sistemom. Ta naj deluje tako, da toplota prehaja v prostor pri tleh in se potem enakomerno dviguje in širi. Cevi za izpih zraka lahko speljemo tudi v sosednje sobe. Zaradi takšnega načina ogrevanja toplozračni kamini običajno niso obloženi z materiali, ki zadržujejo ter pozneje oddajajo toploto. Na enak način prostor segrevajo samostoječe kaminske peči, ki so lahko različnih oblik in velikosti.

Največkrat so zaključeni z marmorno obrobo ali kakšnim drugim materialom, lahko pa so le vgrajeni v steno. Zato delujejo zelo čisto, so preprostih, ravnih linij in se odlično podajo v minimalistično urejeno stanovanje.

Moči kaminov so različne, od 7 do 17 kW, odvisno od tega, kako velik prostor želimo ogrevati. Običajno so dodatek k centralnemu ogrevanju. S kaminom moči na primer 17 kW lahko segrejemo tudi do 250 kvadratnih metrov velik prostor. Največkrat pa zadostujejo za prostore površine 50 do 100 kvadratnih metrov.

Lončeni kamini akumulirajo toploto

Od toplozračnih se razlikujejo po tem, da je njihovo kurišče obloženo s šamotom, pečnicami, kamnom ali kakšnim drugim materialom, ki ima veliko sposobnost zadrževanja in oddajanja toplote. Prostor se torej ogreva s sevanjem toplote. Ogenj in dim ogrevata masivni obod kaminskega vložka, od tam pa se toplota prenaša na zunanjo obzidavo. Tak kamin toploto oddaja še nekaj časa potem, ko prenehamo kuriti.

Odločitev o zunanji obliki kamina in materialu, iz katerega bo izdelan, je prepuščena posamezniku, vedeti pa je treba, da večje zunanje površine omogočajo več akumulacije in s tem več toplote.

Toplovodni kamini za celo hišo

Njihova posebnost je, da z njimi lahko ogrevamo celo hišo, saj povsem nadomeščajo vsako drugo vrsto centralnega ogrevanja. Kaminski vložki namreč izkoriščajo ogrevalno moč vode. V notranjosti je vgrajen kotel, po katerem kroži voda, ki toploto prejema neposredno od plamena. Segreta voda po ceveh izhaja iz kamina v radiatorje. Tako lahko ogrevamo vse prostore, toplo vodo pa lahko izkoristimo tudi za ogrevanje vode v gospodinjstvu.

Dovolj je naročje drv

Kamini se razlikujejo tudi po vrsti energenta, s katerim kurimo. Največkrat se odločimo za polena ali lesne pelete, mogoči pa sta še plinska in električna izvedba. Tudi pri teh bomo skozi vrata lahko opazovali ognjene zublje, ki delujejo zelo naravno, pravijo proizvajalci. Če si jih omislimo le kot dodatno ogrevanje pozimi ali za prehodne mesece, ko zunanje temperature še niso zelo nizke, je za prijetno toploto dovolj že naročje dobro posušenih drv, še dodajajo.

Krušne peči

Podobno kot akumulacijski kamini so narejene krušne peči, ki so lahko namenjene le ogrevanju, pečarski mojstri pa izdelajo tudi peči, primerne za peko. Razlikujejo se po materialih, iz katerih je notranjost, in zunanji obzidavi. Pečarski mojster Jurij Hrovat iz Pečarstva Hrovat pravi, da se navzven razlikujejo po pokrajinah. Dolenjci in Štajerci imajo raje preproste, ravne oblike, na Koroškem in Gorenjskem pa bogate z okraski in nadzidki.

Čeprav peči ostajajo podobne tistim iz preteklosti, so zdaj prilagojene dobro izoliranim in zatesnjenim hišam, dodaja Damir Drakulič iz podjetja Peči keramika. Malo se je spremenil način zidanja, še pojasnjuje. Peči so grajene dvoslojno, tako da je kurišče popolnoma ločeno od zunanjega oboda. Zato so bolj enakomerno tople, pečnice, s katerimi so običajno obložene, pa se ogrejejo na nižjo temperaturo. Na tako grajeni peči lahko ležimo, saj se zunaj manj ogreje, razen seveda takrat, ko jo razbelimo na primer za peko kruha. Zaradi ločenosti notranjega in zunanjega dela tudi ni napetosti med njima, peči pa imajo daljšo življenjsko dobo.

Osnova je šamot

Notranjost peči je običajno narejena iz ognjevarnega šamota, ki se manj razteza, kar omogoča kakovostnejšo peko, hkrati pa visoke temperature manj vplivajo na samo konstrukcijo. Hrovat opozarja, da industrijski šamot, ki se je pred leti pogosto uporabljal za notranjo oblogo, ni primeren, ker se bolj razteza, s tem pa ne omogoča enakomernega prehoda toplote v kurišču in na podu peči.

Tla so iz posebnega šamota, ki omogoča suho peko testa, zunanjost pa je lahko obložena s pečnicami, narejenimi iz mešanice čiste gline in glaziranimi z neškodljivimi materiali. Obzidava je lahko tudi šamotna s klasičnim pečarskim ometom, pojasnjuje Drakulič.

Brez zraka ni ognja

Za peč potrebujemo dimnik s premerom 20 centimetrov, pomembno pa je, pravi Hrovat, da nanj priključimo le eno kurišče. Dimni plini se odvajajo skozi tako imenovano ustje ali zbiralnik. Spredaj so kurilna vrata na zapah, zadaj, na notranji strani ustja, kjer je vhod v peč, pa so notranja vrata ali zaslon. Med gorenjem morajo biti oboja odprta, da pride v kurišče dovolj zraka, med peko se zaradi manjših toplotnih izgub notranja vrata zaprejo. Vse pogosteje pa kurišče izdelajo tako, da se zrak dovaja neposredno v kurišče, tako da so tudi pri gorenju zunanja vrata lahko zaprta, pojasnjuje Hrovat.

Najboljša so bukova polena

Izkoristek peči je odvisen od načina gradnje in kuriva, ki ga uporabljamo. Pri dvoslojno grajeni peči lahko dosežemo tudi 80- in večodstotne izkoristke, pravi Drakulič in dodaja, da je najbolje, če si priskrbimo dobro sušena bukova drva, ki imajo približno 18-odstotno vlažnost. Za vsakodnevno kurjenje v kurilni sezoni jih bo tako zadostovalo pet do šest kubičnih metrov. Kurimo lahko tudi z drugimi vrstami drv in dračjem.

Zidani štedilniki

Kakovost kurjave, pravilno nalaganje polen in zadosten dovod zraka v kurišču so zelo pomembni tudi pri zidanih štedilnikih. Priprava hrane v njih ima namreč svoje zakonitosti. Zaradi masivne obzidave imajo velik izkoristek in akumulacijo toplote, zato se hrana ali voda na kuhalni plošči segreje veliko hitreje kot na klasičnem štedilniku. Kar nekaj izkušenj je potrebnih, da so jedi res dobro pripravljene.

Kakor pravi Drakulič, je za vsakdanje kuhanje in peko primeren štedilnik s centimeter debelo jekleno kuhalno ploščo in pečico iz brušenega nerjavnega jekla. Če se odločimo za izvlečno pečico, naj bo jeklo debelo milimeter, pri drugih pa mora biti debelejše. Okovje vrat in pečice je običajno litoželezno, lahko pa izberemo tudi nerjavno jeklo v kombinaciji s kakšnim drugim jeklom, še pojasnjuje Drakulič. Štedilnike na drva lahko kombiniramo s štedilnikom na plin ali elektriko, tako je v enem elementu mogoča uporaba več različnih energentov, kar je v zadnjem času vse pogostejša izbira, dodaja Hrovat. Štedilniki so podobno kot krušne peči obzidani in obloženi s pečnicami ali keramiko, sam videz pa je seveda prepuščen željam posameznika.

Delo in dom, 13. december 2006

Komentarji