V zidanicah le še redko vidimo robustne hrastove sode, vino zdaj večinoma zori v na pogled elegant­nejših sodih iz nerjavne pločevine, ki so lažji in jih je tudi preprosteje vzdrževati. Zidanica našega sogovornika ni nobena izjema, le da se je njemu zdelo škoda zavreči stare sode, ki jih je kot otrok celo pomagal izdelovati. »Sodi in druga lesena posoda, ki jo uporablja vsak vinogradnik, so mi bili v napoto, a spomini na očeta in na otroška leta, ki sem jih preživel v njegovi delavnici, kjer so te stvari nastajale, so bili preveč lepi, da bi jih kar zavrgel,« pravi Ivan Avsenik, ki ima do lesa spoštljiv odnos, predvsem do takšnega s črno patino, ki je posledica vplivov vlage v zidanici ali kletnih prostorih, in rdeče oziroma temno obarvanega zaradi vina, ki je zorelo v sodu. »Takšnih čudovitih odtenkov na površini lesa ne moreš ustvariti z umetnimi barvami,« navdušeno doda. Sode je zato pripeljal domov in iz njih na starem ponku začel izdelovati različne kose pohištva in druge uporabne predmete.

Seveda ni šlo kar čez noč. Kar nekaj časa je tuhtal, kaj uporabnega bi lahko izdelal iz njih in kako bi se tega lotil. »Spretne roke nič ne pomagajo, če ni prave ideje,« se namuzne. Pa so se ideje kmalu začele utrinjati in vedno več jih je bilo. Pred dvema letoma je tako najprej izdelal košaro za drva. »Drvarn'ca sem jo poimenoval. Leseni del je izdelan iz ravnih dog čebrice, kovinsko ogrodje, za zvijanje katerega sem izdelal tudi preprosto napravo, pa iz obročev soda,« pove sogovornik, ki je že od malega rad rezljal. V osnovni šoli, na primer, je izdeloval ladjice iz vezanih plošč. Želel se je vpisati na lesarsko šolo, a ker je bil vpis na to šolo v Novem mestu mogoč le vsaka štiri leta, on pa je osnovno šolo končal ravno nekje vmes, je pristal med strojniki.

Na prvi pogled skromno opremljena delavnica je dobro založena z vsem potrebnim orodjem, ki ga Sodko, kot je poimenoval svojo popoldansko dejavnost, potrebuje pri svojem delu. »Nekaj kosov je še iz dedove in očetove domače delavnice, oba sta bila odlična rokodelca, znala sta izdelati tisoč in eno stvar. Oče je, kot že rečeno, za lastne potrebe izdeloval sode, v kleti pa še vedno stojijo lesene smuči, ki jih je izdelal zame in na katerih sem se naučil smučati,« našteva Avsenik. Čista tla in ponk, mizarska miza, brez enega samega ostružka lesa ne dajejo vtisa, da tukaj kdo kaj ustvarja. Sogovornik skoraj opravičujoče pove, da po delu vedno vse pospravi in ves prah posesa s posebnim sesalnikom, ki je sicer namenjen za sesanje v kaminu: »Če imam kakšen kos lesa v obdelavi, pa je tu povsem drugače, vse je zaprašeno ...«

Potem ko sod razstavi, vsako dogo dodobra preščetka in prebrusi, da površina ni več tako groba, robovi pa ne ostri. »To je sicer nadležno opravilo, posebno če je sod na notranji strani poln vinskega kam­na. Debele tri ure potrebujem, da ga dobro zdrgnem z električno ščetko. Zaščitna maska na obrazu je pri tem nepogrešljiva,« razlaga Avsenik, medtem ko v primež vpenja »rigel«, iz katerega bo nastal preprost svečnik za čajne svečke. Čisto vsakemu sestavnemu delu soda namreč vdahne novo življenje. Za vsak izdelek, ki nastane v njegovi domači delavnici, skrbno izbere doge primerne dolžine in širine: »Posamez­nih kosov ne žagam oziroma ne krajšam, če res ni nujno. Porabim pa vse, tako kovinsko ogrodje kot ostanke.«

Predvsem pa poskrbi, da je en izdelek narejen iz ene skupine dog enega soda, saj želi, da so barve, strukture in toni končnega izdelka enotni. »Hrastov les ima lahko širok razpon barv in zelo različno strukturo vlaken. Barvni odtenki, ki jih je na lesu pustilo vino, ostanejo vidni tudi po brušenju. Po barvnem odtenku lahko ugotovim, ali je v sodu zorelo vino ali pa so v njem morda kisali zelje. Tudi vonj, ki se sprošča med brušenjem, mi veliko pove o tem, za kaj so ga uporabljali. Izkušeni mizarji na otip vedo, kakšen les imajo v rokah, jaz pa ga razlikujem po vonju,« se namuzne.

Vsak njegov izdelek je unikaten, tudi zato, ker uporablja doge različnih širin in dolžin. Seveda pa pri izdelovanju fotelja ali troseda, na primer, upošteva standardne višine sedala in naslonjala za roke. No, za prvi fotelj, ki ga je izdelal pred približno dvema letoma, je mere vzel kar po svoji ženi. »Takrat je bila dva meseca na bolniški zaradi bolečin v hrbtu in vratu, pa sem jo prosil za mnenje, kakšne naklone izbrati, da bo sedenje čim bolj udobno. Ko je bil stol končan, je samo še v njem počivala, seveda si je prej mehko postlala z blazinami,« pove Avsenik, žena pa pritrdi, da je sedenje v tem fotelju, pravzaprav poležavanje, saj zraven spada še podstavek za noge, resnično dobro delo njenemu bolečemu hrbtu.

Izdelati udoben fotelj, dvosed ali trosed iz grobega lesa je po besedah Ivana Avsenika čisto preprosto, če imaš v glavi, še bolje pa na listu papirja, natančno razdelano idejo: »Vse skrbno načrtujem, idejo natančno dodelam že v glavi. Vsak dan sem v avtu vsaj dve uri, ko se vozim v službo in nazaj domov, ampak ti dve uri dobro izkoristim.« Ko ideja dozori, jo skicira na list papirja. Skice se nabirajo v posebnem fas­ciklu, pod vsako pa pozneje, ko je izdelek končan, zapiše še mere, običajno dvojne, torej za dve velikosti posameznega izdelka. Vse našteto je razlog, da mu ni bilo treba razdreti še nobene stvari, ki jo je sestavil v svoji delavnici. »Ko je načrt izdelan, izberem ustrezne doge, jih preščetkam in prebrusim, kar je, kot rečeno, neprijetno opravilo, a sestavljanje, ki sledi, je en sam užitek, saj vse tako rekoč leti skupaj,« navdušeno razlaga sogovornik. Ko je izdelek končan, je na vrsti le še brušenje s finim brusnim papirjem in oljenje – običajno z lanenim oljem, če gre za kakšen kuhinjski pripomoček, na primer desko za rezanje, pa ga premaže s tungovim oljem.

Svojega hobija se še ni naveličal, najverjetneje zato, »ker vse skupaj res počnem za hobi in pri tem nadvse uživam. Dela imam ravno prav, da mi ostane še nekaj časa zase in za družino.«

Arhiv revije Deloindom+.