Koliko vpliva imajo na to, kakšnega značaja bo pes, vzreditelji, od katerih kupimo mladička?

Vzreditelji so zelo pomembni, saj bi morali z načrtno vzrejo skrbeti za tipičnost pasem. To pomeni, da bi morali iz parjenja izločiti pse, ki imajo vizualne in tudi značajske hibe. Tako pa lahko celo na vzrejnih pregledih in razstavah vidimo pse, ki značajsko ne ustrezajo svoji pasmi. Izrednega pomena je tudi vzrediteljeva »popotnica« pasjim mladičkom. On jim postavlja meje in jim mora približati čim več situacij, da se bodo znašli v novem okolju, ko bodo zapustili leglo. Mladički morajo biti živahni, odprti in radovedni. Primarna socializacija – torej socializacija v leglu – je temelj pasjega življenja.

Govoriva o postavljanju mej pri mladičih. Do kdaj psi veljajo za mladiče in kdaj pridejo v puberteto, ko je socializacija prav tako izjemno pomembna?

Meja med mladičkom in pubertetnikom je povezana s spolno zrelostjo. Pri večini pasem je to med šestim in osmim mesecem. Ni pa nujno, saj obstajajo razlike med pasmami in znotraj njih. Vsako obdobje prinese svoje nevšečnosti. Če že mladičku postavimo jasne meje, je pozneje veliko laže. Je pa tudi res, da če jih ne postavimo v času pubertete, bomo imeli resne težave s psom vse njegovo življenje. Nekaterih stvari se tudi s prevzgojo ne da odpraviti, lahko jih le omilimo.

Psi postanejo nevarni veliko prej, preden se pokažejo posledice, npr. napad ali ugriz. Če bi skrbniki pravočasno opazili nezaželeno vedenje, bi lahko mnogokrat preprečili nesrečo. Na kaj naj bodo pozorni, ko odkrijejo potencialno nevarno vedenje, in kje morajo potegniti mejo?

Na žalost je tako, da večina ljudi potegne mejo, ko je prepozno, ko so že tako obupani in razočarani nad psom, da ne vidijo več rešitve. Da smo Slovenci radi žrtve, se kaže tudi pri toleranci do neželenega pasjega vedenja. Ko se pojavi prvič, radi rečejo, da je po nesreči, namesto rešitev iščejo izgovore. Pozneje, ko se ponavlja, se zatečejo v zanikanje, češ sami smo krvi, saj ga izzivamo; ali pa ga po njihovem mnenju izzivajo drugi psi, da jih napade. Težko si je priznati, da je pes problematičen. Redki lastniki se za prevzgojo odločijo takoj, ko se zgodi nezaželena situacija. Če pridejo dovolj zgodaj, večinoma zadostuje majhna sprememba v življenju obeh, da problem odpravijo. V nasprotnem primeru pes prevzame problematično vedenje kot nekaj vsakdanjega in je potrebno veliko več časa in energije, da ga spremenimo. Proces prevzgoje je dolgotrajen in predvsem po ugrizih skrbnika zelo težak. Skrbnik se psa podzavestno boji in se mu umika, s čimer njegovo vedenje potrjuje. Zavedati se mora še najpomembnejšega: če se sam ni pripravljen spremeniti, se tudi pes ne bo.

Kakšna je razlika med problematičnim in agresivnim psom?

Problematičen je vsak pes, s katerim ne moremo sobivati brez strahu, da bi se kaj zgodilo, najsi bo to pretirano vlečenje na sprehodu, renčanje ob hrani ali na druge pse. Pes, ki pretirano vleče, je nevaren, saj nas lahko potegne na cesto ravno v trenutku, ko gre mimo avto. Tisti, ki renči ob hrani, nas bo prej ali slej ugriznil, če se bomo približali. Veliko jih je posesivnih do raznih predmetov in jih varujejo z renčanjem in pozneje ugrizom. V tem primeru je meja med problematičnim in agresivnim psom zelo težko določljiva. Je to, da renči in ugrizne, če mu hočemo vzeti palico, agresija ali le problem? Po zakonu je tak pes nevaren. In seveda, je agresiven, ker svoje dejanje konča z ugrizom. Spet imamo opraviti s problemom tolerance. Vsako napadalno vedenje je agresija. Napadalno vedenje pa ni le ugriz, ampak je že renčanje, bodisi na lastnika ali druge ljudi. V šoli najpogosteje slišim, pa saj me ni ugriznil močno ... Moramo res čakati na hujše ugrize, preden poiščemo pomoč?

Enako velja za komunikacijo z drugimi psi. Ugriz je vrhunec agresije. Problematičen pes je že tisti, ki renči na druge pse, ki se postavlja pred njimi in jih izziva k spopadu. Dokler ima ob sebi pse, ki se mu podredijo, je vse v redu. Ko naleti na takšnega, ki mu je podoben, pa sledi pretep.

Kako naj se skrbniki naučijo, kateri lajež je del igre in kateri grozeči?

Zelo pomembno je, da že mladička učimo pravilne igre in komunikacije z drugimi psi. Sama vodim program, namenjen mladič­kom med tremi in štirimi meseci. Med drugim jih učimo pravilne igre z drugimi psi. Ne smejo renčati nanje niti si jih podrejati, se na provokacijo odzvati z napadom. Psi komunicirajo predvsem neverbalno, torej z gestami, držo telesa, mimiko, določene pasme imajo celo specifično igro. Psi tipa bull imajo radi bolj kontaktno igro, a s pravilno vzgojo jih lahko naučimo, da se ne igrajo tako grobo.

Pes se ne sme nikoli upreti skrbniku. Kaj mora skrbnik narediti, ko nanj prvič zarenči, ga uščipne?

Podzavestna reakcija je šok. Večina ljudi v takem primeru otrpne in se ne odzove, sploh pri malo starejših psih (po petem mesecu starosti). S tem naredijo veliko škodo, saj mu niso pokazali, da je njegovo vedenje nesprejemljivo. Odločno mu morajo reči ne in njegovo vedenje takoj prekiniti. Ljudje pogosto mislijo, da jih bo imel manj rad, če mu bodo postavljali meje, a je ravno nasprotno – pes jim bo hvaležen za vsako postavljeno mejo, a mora biti sporočilo odločno in jasno.

Ali zagovarjate stališče, da ni problematičnih pasem, sta samo nepravilna vzgoja in nepoznavanje pasjih potreb?

Nevarnih oziroma problematičnih pasem ni. Nekatere so potencialno lahko bolj problematične, a ob pravilni in zgodnji vzgoji ni bojazni, da bi bilo pozneje kaj narobe. Za pse tipa bull je značilno, da ne sprejemajo ravno najbolje psov istega spola. Če jih ne naučimo nasprotno, potem jih res ne bodo. Pri prevzgoji problematičnih psov je zelo majhen delež pasem, ki veljajo za nevarne, pogosto pa imam opraviti z »družinskimi«. Številni namreč mislijo, da so z nakupom labradorca dobili prijaznega kužka. Na žalost zaradi tako zmotnega mišljenja v šoli opažamo največ težav ravno pri labradorcih. Po pomoč pa prihaja tudi veliko lastnikov psov malih pasem.

Vse je torej odvisno od skrbnika …

Za bolj specifične pasme moram reči, da obstajata dve vrsti lastnikov. Prvi so vanje zaljubljeni in se zavedajo, česa so zmožne. Ti so odgovorni in namenijo veliko pozornosti že izbiri mladička, ne le poznejši socializaciji in vzgoji. Takšni psi niso nikoli problematični. So pa tudi ljudje, ki izrabljajo videz in specifiko pasme za ustrahovanje okolice in s tem kvarijo ugled pasem.

Kako vzpostavimo pravilen odnos s svojim psom, kako utrdimo zaupanje in spoštovanje?

Pridobimo si ju z dejanji, odločnostjo in doslednostjo. Če ne spoštujemo svojega psa, tudi on ne bo spoštoval nas. Fizična sila ni še nikoli prinesla spoštovanja. Pes nam mora zaupati, saj nam bo le takrat sledil in nas ubogal, ko bo to najbolj potrebno. Svojim tečajnikom vedno rečem, da je odnos med vodnikom in psom daj-dam. Kolikor vložijo vanj, toliko dobijo.

Kolikšno vlogo imajo pri vzgoji pasma in njene prirojene značilnosti in kolikšno vzgoja? Kakšno škodo lahko naredi skrbnik, ki nima izkušenj s psi?

Pasemske značilnosti so zelo pomembne pri izbiri psa. Ljudje delajo napako, ko izbirajo pasmo po videzu. Beagli in terierji so primer psov, ki zavedejo z nedolžnim videzom. Seveda se da s primerno vzgojo veliko narediti, a vseeno je beaglu težko »izklopiti« njegov nos, zaradi česar so vodniki razočarani, saj ga ne morejo nikoli imeti spuščenega. Problem je tudi, ko si ljudje iz središča mesta kupijo pastirske pasme; ali takšne, ki so bile vzrejene za čuvanje, potem pa se pritožujejo nad lajanjem v bloku. Mnogi si nepremišljeno izberejo psa, ki je težji ali skoraj toliko težak kot oni. Pri prevzgoji se srečujem tudi z vodniki in psi, ki so že obiskovali pasje šole, pa niso bili uspešni. Ni vsaka pasja šola dobra. Zelo je pomembno, da se pozanimate o tem, kakšne izkušnje imajo, kakšni so psi, ko končajo šolo, kako rešujejo težave.

Vsak je imel enkrat svojega prvega psa, zato ne vidim problema, zakaj ne bi smel imeti človek za prvega psa zahtevnejšo pasmo. Večji problem vidim v tem, da si ljudje, ki so čustveno nestabilni, kupijo značajsko močnega psa.

Koliko škode so ljudje naredili pasmam, ki so jih v tujini ožigosali za agresivne oziroma nevarne? Pri nas takšnega seznama še nimamo.

S tem, ko so jih ožigosali, so jim naredili največjo škodo. V šoli imam kar nekaj t. i. nevarnih psov. Moje izkušnje z njimi so nasprotne. So fantastični družinski psi in družabniki, če jim postavimo meje, kaj lahko in česa ne smejo. Upam, da ne bom doživela, da bi pri nas prepovedali določeno pasmo – v tem ne vidim nobenega smisla. Še vedno bodo namreč obstajali križanci teh pasem, ki so potencialno nevarnejši kot pasma sama, saj so pri njih načrtno združili lastnosti različnih pasem – ponavadi ravno tiste, ki so manj želene.