Ta značilna podoba razkošja je dediščina premožnejšega meščanstva. V meščanskih družinah so za praznike iz vitrin vzeli dragocenejši porcelanski servis slovitih manufaktur v zlatu in kobaltno modri barvi, pogrinjke pa dopolnili s srebrnim priborom in drugimi kosi srebrnine za postrežbo jedi, s (kristalnimi) kozarci ter dekorativnimi vazami in skledami za sadje ter ducatom srebrnih svečnikov. Vse to so postavili na bogato izvezen prt, skratka, vsaka malenkost je razkrivala in opominjala na razkošje in bogastvo, pojasnjuje Andrej Uršič iz ljubljanske starinarnice in galerije Ažbe.

Če se ustavimo pri kozarcih, ki zaradi zdravice novemu letu in vsemu dobremu ostajajo nepogreš­ljivi praznični spremljevalci, se za stare primerke zanima komaj kakšen kupec, razkriva sogovornik. Med dragocenejšimi v njihovih vitrinah so bidermajerski, ki so jih ročno pihali, rezali, brusili in krasili z zlatom in emajlom v Avstriji in na Češkem ter danes v povprečju dosegajo ceno 300 evrov. Meščani so jih uporabljali od leta 1800, ko so nastali prvi, do okoli leta 1900, njihova pisanost pa kaže na to, da je vsak član omizja pil iz drugačnega. Takšen kozarec je bil tudi zelo priljubljeno darilo, s katerimi so se obdarovali povabljenci in gostitelji.

Zdaj se po bolšjih sejmih zelo pogosto pojavljajo sodobni ponaredki, večinoma iz Romunije in Madžarske, ki jih nepoznavalčevo oko težko razloči. Po Uršičevih besedah ponaredke izdajajo debelejše steklo in nepravi proporci, torej so preveliki ali premajhni, razlike se kažejo tudi v barvah in poslikavi, največkrat pa jih razkrije dno. Če so res stari, so spodaj zelo zdrsani. Vendar so ponarejevalci že začeli paziti na to, da je kozarec videti tudi obrabljen, opominja Uršič. Ob tem navede, da so najbolj cenjeni starinski kozarci tisti, ki jih je oblikoval in poslikal eden najbolj cenjenih bidermajerskih oblikovalcev Anton Kotgasser. Ponavadi so jih krasili motivi Dunaja, cerkev in podobno, če pa za povrhu nosijo še njegov podpis, dosegajo ceno kar od 8000 do 10.000 evrov za kos.

Muranske iščejo predvsem zbiralci

Na prelomu stoletja so se na praznično pogrnjene mize in med krasen porcelan začeli vrinjati ročno poslikani kozarci in tako imenovani cizilirani ali necani, torej z neko vrsto gravure. »Izdelovali so jih med letoma 1890 in 1920 in bili so zelo moderni, pa tudi zelo dragi. Sledilo je daljše obdobje kristalnega stekla, ena večjih steklarn je bila Rogaška, največji razcvet tega stekla pa je bil v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so ga hoteli imeti vsi. To je veljalo tja do 70. let. Ker so kristalne kozarce uporabljali naši starši in smo jih na mizah pogosto gledali, se nam ne zdijo nič posebnega oziroma do njih še nimamo odnosa, zato tudi nimajo cene. Tisti iz 50. let stanejo po 15 evrov, kar je toliko ali še manj, kot če bi kupili nove,« je kratko povzel Uršič.

Med posebnejšimi je pokazal še tako imenovane uranske kozarce, značilno rumene, ki so menda celo malce radioaktivni, ter dva benečanska iz leta 1790, ki sta poleg tega, da sta ročno pihana, tudi ročno poslikana. Njuno dragocenost razkriva tudi cena: 600 evrov za kos. V starinarnico zaidejo tu in tam značilni pisani muranski kozarci, a so kupci zanje bolj redki. »Kdor jih želi kupiti, se odpelje v Italijo,« meni Uršič, Nives Oblak iz starinarnice Fortuna pa dodaja, da jih kupujejo predvsem zbiralci. Ta čas je v njihovi vitrini opaziti dva iz prejšnjega stoletja, ki dosegata ceno 25 in 60 evrov.

Značilne barvite in bogato okrašene kelihe na slovitem beneškem otoku Murano še vedno izdelujejo tudi po predlogah izpred več stoletij. Njihove peclje pogosto sestavljajo različne figure, od rib in cvetja do kroglic, in prav zaradi teh drobnih elementov, ki jih je težko izdelati, se njihove cene praviloma začenjajo šele pri nekaj deset evrih. Ceno nekajkrat povišajo pozlata, drobni detajli, pa tudi ime oblikovalca in steklarske delavnice. Večji kelihi lahko stanejo med 800 in 1500 evri, je povedal Marijan Herič iz podjet­ja MKG, ki je zastopnik za izdelke iz muranskega stekla. In kot je razkril, še niso imeli slovenskega kupca, ki bi naročil garnituro muranskih kozarcev, kar gre pripisati tako ceni kot njihovi podobi, ki je za slovenski okus prepogosto kičasta.

Še vedno kraljuje Aleksander

Kaj pa kristalni kozarci, se nam tudi ti zdijo preveč bogato okrašeni? Po mnenju Nives Oblak v današnjem hitrem tempu življenja kristal povezujemo predvsem z nepraktičnostjo, saj ga je treba ročno pomivati, poleg tega razbitega primerka iz starega kompleta ni mogoče nadomestiti, ker takšnih nikjer več ne prodajajo, zato stari kristalni kozarci ostajajo darilo za poroke ali druge vrste slavnostna darila. Podobno pripoveduje Tina Zaletel iz ljubljanskega prodajnega salona Rogaške. »Pri nas kristalne kozarce največkrat kupijo za darila: za poroke, obletnice in jubileje, pogosto le v paru s posvetilom. Nekaj pa je tudi takšnih, ki si komplet šestih ali osmih kupijo zase. Ti se pogosto odločijo za moderne kolekcije kristalinskih kozarcev. Če so kozarci namenjeni starejšim obdarovancem, pa so najpogostejša izbira klasični, iz brušenega stekla,« dodaja. Zanimivo je slišati, da se je v slovenski okus in zavest zasidrala bogato okrašena kolekcija Aleksander z ročnim čipkastim brusom (posamezen kozarec stane okoli 45 evrov), saj so kupci zadnja leta po njej velikokrat spraševali. »Ker smo načrtovali, da ga bomo še izdelovali – pred letom dni smo ga tudi začeli –, se je v zvezku nabral dolg seznam strank, ki so želele kakšnega, najbrž razbit kos dokupiti. Očit­no je aleksander zelo v uporabi. Dobro se še vedno prodaja tudi kolekcija Soča. Drugače se še marsikateri kos da kupiti, če ne pri nas, pa v Rogaški, kjer še imajo stare zaloge,« razkriva sogovornica. Medtem ko je povprečen slovenski kupec za vinski kozarec pripravljen odšteti okoli 15 evrov, Rusi in Kitajci svojega izbora ne omejujejo s ceno. Oboji pogosto izberejo prestižnejše kolekcije s pozlato in ročno gravuro, kakršna je Bachus, v kateri se cena keliha giblje okoli 76 evrov.

Vračajo se čašasti za penino

Najdražji novi kozarci, ki smo jih zasledili v središču Ljubljane, so Versacejevi z značilno glavo meduze na peclju, za katere je treba v Filipovem dvorcu odšteti po 155 evrov (za kos). Kot je povedala Tatjana Jarc, so jih pred leti prodali kar precej, zdaj pa se je njihova prodaja ustavila. Zanimanje se je vidno zmanjšalo tudi za Rosenthalove preproste kelihe, ki stanejo okoli 30 evrov za kos. Med dražjimi so še pihani gladki kristalni kozarci (približno 66 evrov za kos) avstrijske znamke Riedel, a tudi zanje stežka najdejo kupce.

Razkošje si vsakdo zamišlja po svoje, še zlasti tisti, ki prisegajo na preprost, a eleganten skandinavski dizajn. Kdor bi rad nekaj posebnejšega, denimo kozarce zadnje Iittalove kolekcije Sarjaton, ki jih je oblikoval Aleksij Kuokka, bo lahko nazdravljal precej ceneje. Komplet dveh kelihov, ki so resda industrijsko izdelani, a so videti ročno pihani, v salonu id.doma stane približno 25 evrov.

Za konec velja pred bližajočim se trkom novemu letu ponoviti še besede slovenskega chefa in sommelierja Janeza Bratovža, ki prikimava, da je okus pijače v ustreznem kozarcu res drugačen kot v nepravem. Čeprav ob banketih ali za aperitiv še vedno postrežemo peneče se vino v ozkih kozarcih, sam predlaga, da poskusite, kakšna je razlika, če to isto pijačo pijete iz ozkega ali širšega, čašastega kozarca. »Nič čudnega, da so nekoč šampanjec pili iz čašastega kozarca, saj se vam pri pitju iz ozkega kozarca pijača polije po sredini jezika neposredno v žrelo. Če pa je širok, se enakomerno razlije po ustih in šele takrat lahko dodobra začutite njen okus,« pravi Bratovž, ki so mu penino v takem kozarcu prvič postregli v neki prestižni italijanski restavraciji. A čeprav v trgovinah še vedno prodajo največ ozkih kozarcev za penino, se v modo vračajo taki, v kakršnih so nazdravljali stari starši. Starih reči pač ne plemenitijo le spomini.

Arhiv revije Deloindom+.