Ni naključje, da se na Poljskem ponašajo z eno najstarejših delavnic vitražev v srednji Evropi in da ima ta svoj sedež ravno v Krakovu, ki velja za mesto umetnosti in pomembno kulturnozgodovinsko središče. Delavnica vitražev S. G. Želeński deluje v eni izmed stanovanjskih vil nedaleč od krakovskega narodnega muzeja. Če se ne odpravite tja načrtno, ne bi nikdar pomislili, da vstopate v njene prostore. Pri vhodnih vratih morate namreč pozvoniti in v temačni veži vas nato sprejme kustosinja, v spremstvu katere si lahko delavnico in izdelavo vitražev ogledate tudi v živo.

Stanovanjska vila je bila zgrajena ravno za potrebe omenjene delavnice, ki tu deluje od leta 1902. Vse do zdaj je ostala nespremenjena, pri čemer imajo vsi prostori svojo vlogo v procesu izdelave vitražev. Pot ogleda, ki so jo kustosi nedavno odprtega muzeja pomenljivo poimenovali živi muzej, vas tako povede v samo osrčje nastajanja umetniških izdelkov na zavidanja vredni ravni. Od blizu si lahko ogledate, kako usposobljeni mojstri, večinoma akademski slikarji, izdelujejo vitraže po tradicionalnih postopkih delavnice Želeński.

Treba je poudariti, da so z njo sodelovali nekateri najpomembnejši poljski slikarji z začetka 20. stoletja, in sicer Stanislaw Wyspiań­ski, Jozef Mehoffer, Stefan Matejko, Karol Frycz, Wojciech Jastrzębowski, Jan Bukowski, Henryk Uziemblo. Po njihovi zaslugi so v tej delavnici ustvarili najimenit­nejša dela iz poljske umetnosti vitražev, ki jih lahko občudujete zlasti v sakralnih objektih po vsej Poljski.

Ustanovitelj in lastnik delavnice, po katerem ta še danes nosi ime, Stanislaw Gab­riel Želeński (1873–1914) je bil zelo znan in uspešen krakovski arhitekt iz premožne družine. Zajeten kapital mu je omogočal, da je lahko iz Anglije in Amerike dobavljal kakovostno steklo ter opremljal delavnico s potrebnimi stroji za obdelavo svinca in rezanje stekla. Loteval se je vse večjih projektov in že zelo kmalu začel izdelovati vitraže za cerkve. Sočasno se je seznanjal s pomembnimi podobnimi delavnicami v zahodni Evropi in vabil k sodelovanju naj­vplivnejše poljske slikarje ter umetniške mojstre. V njegovi delavnici so dobili delo številni mladi diplomanti s slikarske akademije in z različnih obrt­nih šol. Vse od takrat je bilo eno njegovih osnovnih vodil ustvarjanje izdelkov zgolj po predlogi poljskih slikarjev, kar si v Krakovu še danes štejejo v posebno čast.

Za umetniškega vodjo delavnice je Želeński izbral že omenjenega Jana Bukowskega, ki je takrat vel­jal za enega najvplivnejših umetnikov na področju uporabne umetnosti. Izdelavo figuralnih kompozicij je prevzel Stefan Matejko, bratranec in učenec znamenitega poljskega slikarja Jana Matejka (1838–1893).

Čeprav dobite ob vstopu v vilo občutek, da greste na obisk k nekomu od stanovalcev, ki zdaj živijo v ločenih prostorih te ogrom­ne stavbe, kmalu ugotovite, kako premišljeno so načrtovani posamezni prostori v vili. Dvonadstropni objekt, ki je bil ob gradnji namenjen zgolj za delavnico, je takrat v tem delu Evrope veljal za pravo arhitekturno čudo.

V kleti sta stali peč za taljenje svinca in cina ter ogromna skladovnica raznobarvnega vitražnega stekla različnih vrst, ki je v tistem času pomenilo nepredstavljivo vrednost. Kletni prostori so bili prek veže povezani z ulico, s katere so v posebnih vozičkih dovažali material. Na notranjem dvorišču so čakali veliki leseni zaboji s končnimi izdelki, pripravljenimi za odpravo, in odpadni material, ki so ga potem porabili v tovarnah za izdelavo emajlirane posode.

V prvem nadstropju je bil velikanski delovni kabinet za slikarje, ki so ustvarjali pod vodstvom poklicnega mojstra, v drugem pa atelje za umetnike projektante, obsežna knjižnica z bogatim izborom literature s področja steklarstva in svetovne sakralne umetnosti ter skeleti za modele v naravni velikosti. Poseben prostor v okviru delavnice je bil namenjen za izdelavo mozaikov iz majhnih steklenih koščkov, kar je bil takrat za Poljsko velik prispevek na umetnostnem področju. To dejavnost je v delavnici prevzel italijanski umetnik Emil Sonzogno, ki je v izdelavi mozaikov usposabljal poljske ustvarjalce.

Med obiskom kustosinja največ pozornosti posveti ravno dogajanju v največjem prostoru, kjer med umetniškimi mojstri, zatopljenimi v zahtevno delo, pojasni in razkaže vse posamezne etape v procesu izdelave vitražev. Takoj lahko opazite, da teče v tem ogromnem ateljeju celoten delovni proces. Tu so poleg delovnih miz tudi stojala z bogatim izborom vzorcev raznobarvnega vitražnega stekla in visokotemperaturna peč za taljenje svinca in cina. Velika posebnost prostora, ki je nikakor ne morete prezreti, so visok strop in nenavadno velika okna. Želeński je namreč pri načrtovanju delavnice poskrbel, da gledajo okna na severno stran, da je dnevna svetloba, ki jo mojstri potrebujejo pri delu, kar najbolj optimalno razpršena. Stropi, visoki šest metrov, pa dajejo ateljeju in umetnikom tisto mero svobode in prostornosti, ki je nujna pri načrtovanju in realizaciji večjih vitražev, denimo za sakralne objekte, dvorane, hotele, gledališča.

Ena od sten v prostoru je namenjena za natančnejši pregled vitražev in morebitne korekture ali spremembe, ki jih umetnik kot idejni nosilec končnega izdelka prepozna kot nujne. Treba je povedati, da je v procesu nastajanja umetniških vitražev sodelovanje med umetnikom in obrtniškimi mojstri ključno za uspešno dokončanje projekta – tako je bilo v najplod­nejšem obdobju delavnice z omenjenim krogom poljskih slikarjev in tako je danes. Številni slikarji, če omenimo zgolj Wyspiań­skega, so med nastajanjem svojih izdelkov pogosto spreminjali konfiguracijo posamez­nih elementov in tako dopolnjevali svojo umet­niško vizijo.

Po smrti Stanislawa Gabriela Želeńskega, ki je umrl v ujetništvu med prvo svetovno vojno, je vodenje delavnice prevzela njegova žena Iza Želeńska in se poleg izdelave vitražev ter mozaikov usmerila še v izdelavo okrasnih svetilk, bolj znanih kot tiffany. Leta 1929 jo je nasledil sin Adam Želeński in tako je delavnica do danes ostala v družinskih rokah.

Vitraže so ustvarili za več kot tisoč različnih objektov na Poljskem, tako posamezne izdelke kot večje sklope v okviru velikopoteznih projektov. Delajo po naročilu in pri željah ter pričakovanjih strank ne postavljajo nobenih meja. Ponujajo bogat izbor različnih vitražev, od najbolj tradicionalnih z zgodovinskimi in biblijskimi motivi, geometrijskih z osnovo monograma, grba ali figure do najsodobnejših in tridimenzionalnih. Tradicionalne izdelke izdelujejo v tehniki, ki že več stoletij ostaja nespremenjena. V delavnici se posvečajo tudi konservatorskim delom in rekonstrukciji vitražev, dokončane izdelke pa tudi vgradijo.

Vitraži v krakovskih cerkvah, kavarnah in drugod

Ko si boste ogledovali Krakov, naj vas ne preseneti, da se boste pogosto srečali s čudovitimi vitraži iz delavnice Želeński, ne da bi jih posebej iskali. Najprej je treba vsekakor omeniti frančiškansko cerkev, kjer lahko občudujete dela Wyspiańskega, med katerimi blestita zlasti biblijska Saloma in sv. Frančišek Asiški, ter krakovsko katedralo na grajskem griču Wawel z Mehofferjevimi deli. Ne zaostajajo niti gostinski objekti in kulturne ustanove, denimo priljubljena literarna kavarna Jama Michalika, ustanovljena leta 1895. Tu so vitraži po predlogi omenjenih slikarjev Karola Frycza in Henryka Uziemba iz leta 1911. Sledita avla v gledališču Bagatela in recepcija v hotelu Pollera. Od nedavnih večjih projektov si v delavnici štejejo v čast izvedbo nedokončanih vitražev Wyspiańskega, ki jih je slikar načrtoval za krakovsko katedralo. V sodelovanju s slavnim režiserjem Andrzejem Wajdo, glavnim pobudnikom, je poljski arhitekt Krzysztof Ingarden v letih med 2002 in 2007 izdelal tri vitraže z liki pomembnih osebnosti iz poljske zgodovine. Ogledate si jih lahko v osrednjem informacijskem centru Wyspiański 2000, v katerem med drugim prirejajo različne umetniške razstave.

Delavnica Želeński, ki je uveljavljena na mednarodni ravni, si je na dolgi poti svojega delovanja prislužila veliko prestižnih nagrad in priznanj. Z razstavami redno sodeluje tudi na pomembnih sejmih s področja sakralne umetnosti in vitražev.