V času cvetenja nimajo potonike na vrtu skoraj nikakršne konkurence in so s svojimi nevrstnatimi, polvrstnatimi, vrstnatimi ter vetrničastimi cvetovi, od katerih mnogi tudi močno dišijo, pravi magnet za oči in za mnoge ljubezen, ki jih spremlja vse življenje. Čeprav imajo, tako kot imamo vsi, tudi svoje muhe in zahteve.

Zelnate potonike

Na vrtovih največkrat vidimo potonike, ki jih uvrščamo med zelnate trajnice, katerih stebla pokukajo iz zemlje že v marcu, pozno jeseni pa nadzemni deli odmrejo. Njihova domovina so travniki in hribovita območja Azije in Evrope, kjer najdemo botanične vrste, s preprostimi enojnimi cvetovi, kot jih ima navadna potonika (Paeonia officinalis) na naših kraških travnikih, ki so ponekod že v začetku maja posuti z rožnatimi pikami njenih cvetov.

Dolgoletno in potrpežljivo delo žlahtniteljev se je udejanjilo v številnih vrtnarskih sortah, s katerimi so se izpolnile najrazličnejše želje in zahteve njihovih ljubiteljev. Večinoma zrastejo enako v širino in višino, od 70 do 100 cm, kar pomeni, da potrebujejo kar precej prostora, da lahko pokažejo vse, kar znajo. Ta prostor bi lahko na gredi zgodaj spomladi deloval precej pusto, zato je najbolje, da ga velikodušno zasadimo s čebulnicami, ki bodo zacvetele, še preden se bodo potonike prebudile. Te so vedno lepe kot samostojne rastline, očarljive pa tudi v kombinacijah z makom, volčjim bobom, naprstci in orlicami. Ko odcvetijo, je privlačno tudi njihovo listje. Da bo vrt lepo cvetoč še v jeseni, jim za sosede posadimo jesenske astre, ki bodo septembra in oktobra bujno prekrile odhajajoče listje potonik.

Sajenje in množenje zelnatih potonik

Največkrat kupimo potonike pri vrtnarjih ali v vrtnarskih centrih v loncih, lahko pa jeseni odraslo rastlino z vilami izkopljemo, temeljito umijemo gomoljasto koreniko in jo z ostrim nožem razrežemo na manjše kose, ki morajo imeti od tri do pet očes. Posadimo jih v bogato in odcedno prst, vendar ne pregloboko. Prostor, kamor nameravamo potoniko posaditi, globoko prekopljemo in izboljšamo z dodatkom komposta ali uležanega gnoja, prepustnost pa lahko povečamo z dodatkom apnenčastega peska. Poganjki naj bodo pod površjem, približno tri centimetre. Pregloboko sajenje namreč pomeni slabo cvetenje v naslednjih letih. Da ne bomo razočarani, moramo vedeti, da potonike potrebujejo več let, da se vrastejo in bogato zacvetijo. Velikokrat pa se tudi zgodi, da v prvih letih po sajenju sicer razvijejo popke, vendar se ti ne odprejo, ampak posušijo. Ko se bodo enkrat vrasle, nas bodo na istem mestu lahko spremljale več desetletij, saj jih ni treba z delitvijo spodbujati k rasti.

Poleg z delitvijo množimo potonike tudi s semeni, vendar lahko tako vzgojimo le botanične sorte, nikakor pa ne vrtnih, saj bodo iz njihovih semen zrasle rastline, ki ne bodo spominjale na svoje starše.

Lesnate potonike

Evropejci so za »grme, podobne vrtnicam, a brez trnov in z velikimi cvetovi« slišali šele sredi 17. stoletja; prvo sadiko je v londonski botanični vrt poslal Joseph Banks šele leta 1789. Grmaste ali lesnate potonike, ki pozimi ohranijo olesenele veje, so doma na skrajnem vzhodu azijske celine, vajene dokaj hudih razmer, zato se, kljub krhkemu videzu, ne smemo čuditi njihovi odpornosti. Grmi lesnatih potonik so nezahtevni za vzgojo, niso izbirčni glede prsti, radi imajo sončna, pa tudi delno zasenčena mesta, celo vetra, mraza ali vročih poletij se ne bojijo, čeprav se jim v vročini čudoviti prosojno porcelanasti cvetovi hitro osujejo. Pa vendar imajo kljub temu čedalje širši krog predanih oboževalcev. Ko enkrat vidite odrasel in eleganten grm čašaste oblike z množico ogromnih cvetov, skozi katere prosevajo sončni žarki kot skozi najfinejši kitajski porcelan, se mu ne morete upreti. Tako kot se jim niso mogli v preteklosti, ko so jih na Kitajskem smeli gojiti le v kraljevih vrtovih in so našle svoje mesto v zapiskih že v 7. stoletju. Lesnata potonika je bila priljubljena pri slikarjih in pesnikih, o njenem pomenu pa lahko sklepamo tudi iz podatka, da je v raziskavi javnega mnenja leta 1994 dobila največ glasov pri izbiri za nacionalno rožo Kitajske.

Če se spomladi zapeljemo na izlet po Sloveniji in imamo oči odprte, bomo marsikje opazili stare in velike grme lesnate potonike, ki so v nekaterih vrtovih že od začetka prejšnjega stoletja, potem pa je zanimanje zanje nekako zamrlo.

Sajenje in množenje lesnatih potonik

Najprimernejši čas za sajenje je jesen, ko odvržejo liste. Greda naj bo odcedna, z veliko organske snovi, na toplem in svetlem mestu, kjer imamo možnost, da jo zavarujemo pred zgodnjim pomladanskim soncem, ki bi jo lahko prehitro predramilo in bi pozneje mraz lahko poškodoval prefinjene brste temno rožnatih listov in poganjke s cvetnimi popki. Ne marajo imeti mokrih nog, saj bodo tako hitro zgnile. Raje dvignimo gredo ali pa ji ponudimo skalnjak, vendar jo sadimo globlje, kot je rasla v loncu ali drevesnici. Množimo jo z delitvijo, grebeničenjem ali cepljenjem; iz semen bomo dobili sejance, ki ne bodo spominjali na starše.

Podobno kot zelnata tudi grmasta potonika potrebuje več let, da se vraste, potem pa se desetletja lahko širi v do dva metra visok in več metrov širok grm, ki ga ni treba obrezovati, škropiti, gnojiti ali se kako drugače z njim posebej ukvarjati, če smo le zadostili njenim osnovnim zahtevam. Sprijazniti se moramo le, da nam težak sneg lahko polomi nekaj vej, vendar jih rastlina kaj kmalu nadomesti. Je pa lesnata potonika najlepša, če ji namenimo samostojno mesto na vrtu in je ne kombiniramo z drugimi rastlinami.

Križanci Itoh

Prvi, ki mu je uspelo združiti najboljše last­nosti zelnatih in lesnatih potonik, je bil Japonec Toiči Itoh. Leta 1948 je vzgojil prvih 36 sejancev novega križanca, ki so prvič zacveteli po 16 letih, le šest med njimi pa je bilo takih, ki so bili z velikimi vrstnatimi rumenimi cvetovi zanimivi za nadaljnjo vzgojo. Z odkupom teh križancev se je vzgoja preselila na ameriška tla, kjer imajo še vedno največjo izbiro novih križancev, in to v vseh barvnih odtenkih razen modre in črne. Njihova posebnost je v tem, da se »obnašajo« kot zelnate potonike, katerih nadzemni deli jeseni odmrejo, z razcepljenimi listi in cvetovi pa spominjajo na lesnate sorodnice, vendar jih po velikosti ne dosegajo. Zrastejo do 90 cm višine in cvetijo malo pozneje, običajno ob koncu pomladi.

Morda bi kdo pomislil, da so potonike s svojo pergamentno prosojnostjo kitajskih princes in velikimi živahnimi cvetovi bahave gospodične, ampak ali je kaj lepšega kot ob lesenem plotu videti zardelo lice, ki se veseli vsakega trenutka pomladi in uživa v svojem kratkotrajnem vsakoletnem plesu?