Medtem ko jablane in hruške (pečkarji) razvijejo rodne, tj. cvetne brste na triletnem lesu, jih marelice, breskve, češnje, višnje in slive (koščičarji) že na dvoletnem. To pomeni, da bodo letos plodovi pri koščičarjih zrasli na poganjkih, ki so iz starejšega lesa izrasli lani. Pri pečkarjih pa je princip rodnosti tak, da moramo enoletne poganjke, posebno če rastejo pod preostrim kotom navzgor, drugo leto upogniti v vodoraven položaj, da bi se na njih zasnove brstov diferencirale v rodne brste, tretje leto pa se bodo ti dokončno izoblikovali in rodili. Pri vseh sadnih vrstah so cvetni brsti okrogli in štrleči od poganjka, listni pa so manjši in stisnjeni obenj.

Preden se posvetimo razlikam posameznih sadnih vrst, si oglejmo glavne ukrepe pri rezi, da bomo razumeli sadjarsko izrazje: rezanje poganjka do osnove pomeni, da ga prirežemo tik ob veji, iz katere izrašča; rezanje na čep pomeni, da pri odstranitvi poganjka s starejšega lesa pustimo od 3 do 5 cm dolg štrcelj; na prstan režemo, ko debel poganjek oz. vejo, ki izrašča iz debla, odrežemo pod pravim kotom, pri čemer na spodnji strani ostane kak centimeter lesa, na zgornji pa smo jo odrezali prav do debla; odvajanje pomeni, da predolgo vejo skrajšamo tako, da jo odrežemo do mlajšega in krajšega stranskega poganjka; spodrezovanje je odvajanje povešene veje na bolj vodoravno. Poznamo tudi prikrajševanje poganjkov, vendar si moramo zapomniti, da je ta oblika rezi velika napaka. Če enoletne poganjke skrajšamo, se nam bodo obrasli z množico nerodnih šib.

Rez le v suhem vremenu

K rezi sodi tudi upogibanje enoletnih poganjkov, s čimer upočasnimo rast in spodbudimo nastanek rodnih brstov. Ne upogibamo poganjkov, ki so izrazito močni in rastejo navpično s hrbta, tj. zgornje strani veje – te porežemo. Poganjek upognemo v skoraj vodoraven položaj, lomljenje preprečimo tako, da ga nekoliko obrnemo okoli osi. V želenem položaju ga najlaže obdržimo s privezovanjem s sadjarsko vrvico ali zatikanjem ob kako drugo vejo. Vrvico moramo po treh mesecih odstraniti, da se ne zažre v les. Upogibanje v loku je napačno, saj povzroči, da z vrha loka zraste množica šib.

Za vsa drevesa velja, da opravimo rez v suhem vremenu, koščičarji pa so na morebitno vlago še posebej občutljivi, zato se moramo prepričati, da bo po rezi še vsaj dva ali tri dni suho. Takrat nam ran od rezi ni treba zamazovati s cepilno smolo. Po Mavčevih besedah so raziskave pokazale, da je suho vreme celo boljša zaščita pred okužbo reznih ran kot zamazovanje. Veje in poganjke vedno režemo pravokotno, saj je tako rana, ki je vstopno mesto za povzročitelje bolezni, najmanjša.

Morebitne rane od odlomljenih vej (teža snega, lomljenje pri upogibanju) gladko odrežemo, tako da je rez najkrajši (nož). Še bolje kot cepilna smola se po Mavčevih besedah obnese, če rano poškropimo z majhno količino bakrovega pripravka, ki jo razkuži. Seveda odrežemo tudi vse suhe veje in poganjke, morda trohneče rane iz minulih let pa osvežimo tako, da tkivo izrežemo do živega.

Rez višnje in češnje

Za višnjo je značilna muhavost rasti: poganjki, ki so rodili lani, radi ogolijo. Tako imamo na drevesu tudi do meter dolge vejice brez rodnih brstov, krajši rodni poganjki pa se razvijejo šele na njihovem koncu in v vrhu drevesa – temu pravimo selitev rodnosti na obod. Razlog goljenja je premalo svetlobe v notranjosti krošnje, kar se vrtičkarjem pogosto zgodi, ker so poganjke premalo preredčili, nas opozori Roman Mavec. Tako nastane začarani krog. Drevo »popravimo« tako, da vzdolž golih lanskih poganjkov spodbudimo izraščanje kratkega enoletnega lesa, ki bo prihodnje leto že rodil. Pri višnji, enako kot pri češnji, sta najpogostejši obliki rodnega lesa rozeta (skupina štirih ali petih stranskih in enega glavnega rodnega brsta) in majska kitica (do 10 cm dolg poganjek, poln nabreklih rodnih brstov).

Obraščanje spodbudimo z dvema ukrepoma: rezanjem nazaj z odvajanjem ter s puščanjem čepov. Prvo pomeni, da gole vejice prikrajšujemo tako, da jih odvedemo na krajši poganjek, iz katerega izrašča rodni les, vendar pri tem puščamo 3–5 cm dolge štrclje – čepe. Ti spodbujajo obraščanje z rodnim lesom, poleg tega puščanje čepov, ki se zasušijo, prepreči, da bi začel stržen veje, ki jo želimo ohraniti, gniti. Češnja in višnja imata namreč debelejši stržen kot druge sadne vrste, zato sta bolj občutljivi na trohnenje.

Režemo tako, da si ogledamo rodni les na veji – gremo od konca veje proti deblu in odvajamo na opisani način. Ta povzroči obraščanje, ker imata višnja in češnja speče brste vse življenje; ob ustrezni rezi se prebudijo tudi na starejšem lesu. Pri njiju navpičnih poganjkov, razen odvečnih, ne režemo, ker so zelo nežni, rodijo in ne rastejo pretirano. Na enak način porežemo celo drevo. Ko se lotimo sanacije napačno obrezovane višnje, bomo imeli prvo leto precej manj pridelka, ravno z obraščanjem pa se bo rodnost popravila.

In razlog, da je pri višnji v sredini krošnje tema? Ker ima drevo težnjo rasti proti vrhu in na konceh, nastane dežnikasta oblika, ki povzroči senčenje, razloži sogovornik. Naš cilj pa je imeti drevo v obliki stožca, pri katerem bodo dobro osvetljeni tudi poganjki v krošnji.

Pri češnji ogolevanje poganjkov, ki so že rodili, ni tolikšno kot pri višnji, ker pa gre za bistveno večje drevo, pri katerem želimo ustvariti močne ogrodne veje, na katerih sedimo ob obiranju, se rodni poganjki na določen način prav tako selijo proti obodu. Z rezjo, podobno kot pri višnji (spodrezovanje, čepi), želimo doseči, da bo čim več rodnih poganjkov v notranjosti krošnje oz. v bližini ogrodnih vej. Tako pri češnji kot višnji velja, da del rezi opravimo med letom, najraje ob obiranju, ko spodrezujemo veje s pridelkom na obodu. Za spomladanski del vzdrževalne rezi pa je primerna sredina marca.

Rez marelice

Kot pri vseh sadnih drevesih je tudi pri marelici pomembno, da vzgojimo močne ogrod­ne veje. Ker gre za sadno vrsto, pri kateri poznamo le bujne podlage (drevo doseže višino pet metrov, na samem potrebuje v premeru vsaj šest metrov), morajo biti prve ogrodne veje najmanj 120 do 130 cm visoko. Marelico lahko posadimo tudi ob steno, kjer krošnjo vzgojimo v ploščato obliko, vendar nikakor ne ob južno steno hiše, svari Mavec. To je sicer ravno nasprotno od prepričanja ljubiteljskih sadjarjev, ki želijo s tem drevesu zagotoviti zavetje in toploto. Ob osončenosti večino dneva je tam pretoplo, marelica prezgodaj brsti in zato pogosto pozebe. Primerni sta torej vzhodna ali zahodna fasada hiše.

Štiri ali pet ogrodnih vej že v času gojitvene rezi pri mladi sadiki upognemo v vodoraven položaj. Tako se ne bodo pretirano debelile. Kot pri vseh koščičarjih tudi pri marelici velja, da bodo poganjki, ki bodo letos izrasli iz njih, prihodnje leto že rodni.

Ker je marelica drevo z zelo bujno rastjo – v enem letu lahko zrastejo močni in več kot meter dolgi poganjki –, je priporočljivo, da tiste s hrbta (zgornje strani) veje odstranjujemo že med letom. Preprosto jih osmukamo, ko dosežejo dolžino od 20 do 30 cm. Pustimo pa stranske poganjke. Po obiranju je priporočljivo izrezati močne poganjke, ki so pravkar rodili. S tako zeleno rezjo namreč povzročimo, da gre več hrane v cvetni nastavek za prihodnje leto.

Enako kot pri drugih sadnih vrstah tudi pri marelici enoletnih poganjkov ne prikrajšujemo. Naš cilj naj bo, da vzdolž vsake ogrodne veje vzgojimo ribjo kost, ki jo tvori skupaj z vodoravno rastočimi stranskimi poganjki. Navpičnih poganjkov pa vseeno ne izrezujemo tako dosledno kot pri jablani ali hruški – pustimo šibkejše, ki so zrasli lani, saj bodo rodili, pod težo pridelka pa se še upognili. Vse močne in navpične izrežemo.

Najbolj zaželeni obliki rodnega lesa sta tudi pri marelici rozeta in majska kitica. Tega kratkega rodnega lesa nikoli ne izrezujemo. Nekaj šibkejših navpičnih poganjkov s cvet­nimi brsti pustimo tudi zato, ker marelica nima socvetja kot jablana – en brst pomeni en cvet –, poleg tega se tri četrtine rodnega nastavka otrebi.

Ker bo odraslo drevo visoko, z upogibanjem primernih poganjkov v vodoraven položaj ustvarimo tudi drugo etažo ogrodnih vej (kakih 80 cm nad prvo). Pri tem moramo biti še posebno previdni, saj ima marelica zelo krhek les. To je tudi razlog, da nanjo raje ne plezamo. Ko doseže končno višino, vrh odvedemo na en kratek vodoravni poganjek.

Pri rezi marelice moramo biti še posebej paz­ljivi, opozarja sogovornik. Ne lotevamo se je pred sredino marca in ne režemo v vlažnem vremenu, saj bi s tem povzročili, da se bo začela sušiti. In še nečesa ne smemo zanemariti – škropljenja proti cvetni moniliji. Zaradi velike občutljivosti na to bolezen namreč večina nezaščitenih dreves propade.