Lastnika zelo dobre nizkoenergijske hiše, ki stoji na hribu sredi naselja v Stični, se še vedno razburita, kadar beseda nanese na finančne spodbude države pri gradnji. Imela sta namreč smolo, da sta se gradnje lotila spomladi 2007, razpis Eko sklada je bil objavljen šele konec maja, finančne spodbude pa so bile namenjene tistim, ki so gradbeno dovoljenje dobili na datum izida razpisa ali pozneje. Za nazaj subvencije ni bilo mogoče pridobiti.

Gašper Batis pravi, da je bil takrat besen kot ris, a tega, da se je odločil za energijsko varčno montažno hišo, še zdaleč ne obžaluje. Po dobrih štirih letih življenja v hiši je še bolj prepričan, da je bila odločitev pravilna. Ne samo zaradi nizkih stroškov – lani so za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode za petčlansko družino in za vse električne porabnike v hiši odšteli 576 evrov, s tem da so hišo ogrevali od jutra do večera, saj je bila žena na porodniškem. Največji plus je udobje, pravi sogovornik, ki nizkoenergijsko ali celo pasivno gradnjo priporoča vsakemu: »Prej smo živeli v stari, neizolirani hiši, polni vlage, zato sva z ženo iskala drugačno rešitev.«

Takrat se ni ukvarjal s podatkom, ali bo hiša pasivna ali nizkoenergijska, njegov cilj je bil ne preveliko površino izrabiti kar se da racionalno, a še vedno dovolj udobno za takrat štiričlansko družino, vse skupaj pa naj bi bilo tudi čim bolj energijsko varčno. Dobrih 136 kvadratnih metrov ogrevanih površin v pritličju in mansardi po njegovih besedah zadostuje za udobno bivanje petčlanske družine, morda pogrešajo le kakšen prostor kar tako, za odlaganje stvari. Te so zdaj našle svoj prostor v kotičku, ki še čaka na preureditev v savno. Največ se zadržujejo v pritličju, v odprti dnevni sobi z jedilnico in kuhinjo, v mansardi so spalnica, dve otroški sobi in kopalnica.

Arhitekt ni imel posluha

Načrt za hišo sta sprva zaupala arhitektu, a ta ni imel posluha za ideje in želje glede energijske varčnosti. Ni se strinjal z debelino toplotne izolacije, češ da je pretirana, razporeditev prostorov in cevi za toplo vodo, na primer, je načrtoval tako, da so bili porabniki od kurilnice oddaljeni tudi več kot deset metrov ... »Pika na i je bila njegova izjava, češ boš pa električni bojler namestil, če bo treba. V 21. stoletju? Zato sem stvari vzel v svoje roke,« pravi Gašper Batis. Razporeditev prostorov je skrbno načrtoval glede na strani neba, napeljave pa tako, da so cevi za toplo vodo čim krajše. Kuhinja, na primer, je ob steni kurilnice, kopalnica v mansardi pa neposredno nad kurilnico. Ko v kopalnici odpreš pipo, iz nje steče le liter in pol hladne vode, potem je že topla.

Za montažno gradnjo se je odločil, ker je hitrejša, poleg tega izvajalci zidane takrat še niso imeli prav veliko izkušenj z nizkoenergijskimi in pasivnimi hišami. Montažna gradnja je takrat po njegovem mnenju omogočala veliko bolj učinkovite rešitve glede energijske varčnosti. Ponudnika oziroma izvajalca je našel na spletu, zanj pa se je odločil, ker je v primerjavi z drugimi za sprejemljivo ceno ponujal difuzijsko odprto hišo na osnovi lesa, kar je bila tudi investitorjeva želja: »Lahko bi se sicer odločil za cenejšo, ki bi bila z notranje strani zavita v polivinil, z zunanje pa oblečena v ekspandirani polistiren, a to zame ni bilo sprejemljivo,« svojo odločitev pojasni sogovornik. Vsi elementi so iz lesa, od lesene nosilne konstrukcije do podkonstrukcije in lesnovlaknene fasadne plošče, tudi toplotna izolacija je iz lesnih kosmičev. Z njo so dosegli tako visoko toplotno stabilnost, da hiša niti v najbolj vročih poletnih dneh ne potrebuje hlajenja.

Med gradnjo dodatno 
izolirali zunanji ovoj

Prvotni načrt je sicer vključeval dobro toplotno izolirano hišo, zdaj vgrajena debelina toplotne izolacije pa je večja od načrtovane. Lastniku so se namreč še med gradnjo porajale nove ideje o večji energijski varčnosti. Izvajalec je njegove želje premlel in našel rešitev, kako povečati toplotno izolacijo v zunanjem ovoju hiše, ne da bi povečali toplotne mostove. Kakor pravi Boris Mihovec iz podjetja Jaris, so pri zunanji steni namesto dvojne lesene konstrukcije naredili fasadno podkonstrukcijo iz izolacijskih plošč in debelino izolacije povečali za šest centimetrov: »Izolacijski sloj v strehi smo povečali tako, da smo podaljšali podkonstrukcijo za mavčnokartonske plošče. Brez težav smo dodatno izolirali tudi tla proti terenu. Prednost skeletne gradnje je namreč, da celotna stena predstavlja izolacijo, s čimer se brez večjih težav izognemo toplotnim mostovom.«

Vsi stiki in preboji so dobro obdelani in zatesnjeni, kakor zahtevajo zakonitosti pasivne gradnje, čeprav hiša ni bila načrtovana kot pasivna. Testa zrakotesnosti sicer niso naredili, vendar je lastnik prepričan, da bi rezultati meritev pokazali, da so bila vsa dela opravljena strokovno.

Za ogrevanje manj elektrike, 
kakor je porabi likalnik

Dodatni sloji izolacije niso bistveno podražili gradnje, pravi Gašper Batis. Po njegovem mnenju se graditelji premalo zavedajo, da je material za toplotno izolacijo pravzaprav ena najcenejših stvari pri hiši: »Šestnajst centimetrov namesto osem pomeni le približno 500 evrov razlike, a se to pozneje še kako pozna pri porabi energije za ogrevanje.« Batisovi za ogrevanje porabijo manj elektrike, kakor je porabi likalnik. Hišo ogreva toplotna črpalka zrak-voda. Zanjo se je odločil, ker ni bilo možnosti za namestitev zemeljskega kolektorja na vrtu. Teren, na katerem zdaj stoji hiša, je namreč nasut in dva metra višji, kot je bil pred gradnjo. Če bi takrat položili zemeljski kolektor, bi se lahko napeljave poškodovale ali strgale, preden bi se teren dokončno utrdil.

Nikoli več brez prezračevalnega sistema

So pa zato pod zemljo napeljali 200 metrov cevi, v katerih se voda poleti hladi in pozimi greje, njeno toploto oziroma hlad pa izkoriščajo za prezračevanje. Toplotni izmenjevalnik vodo segreje na plus sedem ali osem stopinj Celzija, temperatura v sistemu je 20 stopinj Celzija, prezračevalni sistem pa v prostor vpihuje na prav toliko stopinj ogret zrak. Gašper Batis toplo priporoča prezračevalni sistem, saj poskrbi, da je v hiši vedno svež zrak. Nad njim je še bolj navdušena žena, ki ji sprva sicer ni bilo najbolj jasno, zakaj ga sploh potrebujejo. Zdaj pa pravi, da bi se lahko marsičemu odpovedala, le svežemu zraku v hiši ne. Edina pomanjkljivost, zlasti ob sončnih zimskih dneh, je zračna vlažnost, ki v prostorih zelo rada pade na 30 do 35 odstotkov. Neprijetnostim zaradi suhega zraka so se izognili z naknadno vgradnjo sesalnega zračnika v kurilnici, v kateri sušijo perilo.

Najpogostejši predsodek glede prezračevalnega sistema je, da je odpiranje oken prepovedano ali vsaj nezaželeno. Batisovi se s tem ne obremenjujejo. Pri treh otrocih bi bilo tudi iluzorno pričakovati, da bodo velike zastekljene površine, ki iz dnevne sobe vodijo na veliko teraso in vrt, ob lepih sončnih dnevih vedno zaprte. »Izhod na teraso je poleti bolj ali manj kar naprej odprt, saj so otroci radi zunaj. Res je sicer, da se hiša zato nekoliko segreje, a jo ponoči ohladimo in prezračimo z odpiranjem oken, pa je.«

Senčila na oknih in bambus nad teraso

Da se hiša ne pregreva, poskrbijo zunanja senčila na vseh oknih, razen na stopniščnem, ki senčenja ne potrebuje, saj je čisto na severni strani. »Montažna hiša se lahko kljub dobri toplotni zaščiti poleti razmeroma hitro preveč segreje, še zlasti kadar sedi v dnevni sobi pet ljudi, na štedilniku pa se kuha kosilo. Takrat so toplotni dobitki zelo veliki, zato je senčenje nujno,« pravi Gašper Batis, ki se je odločil za aluminijasta senčila na električni pogon. Poleti so spuščena večji del dneva, izjema je velika panoramska stena v jedilnici – konstrukcijo terase ob njej namreč prekrijejo z bambusom, ki učinkovito zasenči ne samo teraso, ampak tudi stekleno steno. Pozimi jih spustijo le ponoči, saj čez dan sončni žarki hišo ogrevajo skozi velike steklene površine. Te imajo še en velik plus – sonce je na tej strani tako rekoč 14 ur, zato je v pritličju dovolj svetlobe, tudi ko se že mrači. »Luči prižigamo uro in pol pozneje kot sosedi,« pravi lastnik, ki bi, če bi gradil danes, vgradil še kakšen kvadratni meter več steklenih površin.