Slovenija še nima celovite strategije prilagajanja na podnebne spremembe. Te se že dogajajo in se še bodo. So drugod po svetu bistveno pred nami in kakšne koristi lahko to prinese?

Podnebnim spremembam se res ne moremo več izogniti. Lansko leto je bilo skupaj z 2005 in 1998 najbolj toplo, odkar merimo temperaturo. Enako velja za zadnjih 30 let kot celoto. Globalnih dogovorov o blaženju ni in jih še nekaj časa ne bo, saj je globalizirana trgovina tako prepletena, da ni več mogoče govoriti o izpustih toplogrednih plinov ene same države.

Letni časi izginjajo, imamo še zimo in poletje. Deževja se premikajo proti jeseni, kar je za kmetijstvo najslabše. Je rešitev za to?

Letne čase seveda še imamo, saj za to poskrbi sončno obsevanje, je pa res, da se nam ogrevajo vsi letni časi razen jeseni, ko je dvig temperature še majhen. To malo zabriše prehode, ki smo jih bili nekoč vajeni. S segrevanjem ozračja pa se spreminjajo tudi druge podnebne lastnosti. Jeseni se količina padavin v Sloveniji povečuje, v drugih letnih časih pa se večinoma zmanjšuje. To se odraža tudi v povprečnih pretokih vseh slovenskih rek, pa tudi v založenosti tal z vodo. Za kmetijstvo to ni dobro, še zlasti, ker se zmanjšuje število dni z majhno količino padavin, ki je za rastline idealna, raste pa število dni s hujšimi nalivi. Prilagoditev je zanesljivo povečati obseg površin z namakanjem, morda tudi spremeniti kolobar in uvesti sorte, ki so odporne na sušo. Vsekakor pa je rešitev gradnja večjih akumulacij za vodo.

Kaj bi bile nujne sestavine sprememb prostorske, kmetijske in nenazadnje finančne politike? Evropska komisija že nekaj časa naglas razmišlja o tem, nazadnje v povezavi z biodiverziteto.

Prva sestavina bi bila izračun eksternih stroškov za dejavnosti, ki povzročajo podnebne spremembe ali drugo škodo v okolju in njihovo zaračunavanje povzročiteljem. Ta proces bi morali spremljati: zagotavljanje infrastrukture, spodbujanje tehnoloških inovacij, konkurenčna politika, zakonodaja in določitev standardov. A o taki zeleni javnofinančni reformi samo sanjamo in se ji v praksi ne približujemo, temveč oddaljujemo. Bolj ambiciozno pa bi bilo uresničiti dejstvo, da je narava dediščina in kapital vsega človeštva. Nenadzorovano poseganje v naravo sicer povečuje razvoj, kar pa je varljivo, saj spremembe v naravi, ki nastajajo, pomenijo vedno večje stroške za blaženje učinkov, nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov, povečujejo revščino na nekaterih območjih ter pomenijo krajo virov za prihodnje generacije. Raziskave v EU kažejo, da svet zaradi degradacije ekosistemov na leto izgublja od dva do pet bilijonov dolarjev v naravnem kapitalu ali vsaj odstotek svetovnega BDP, in če se bo ta trend nadaljeval, bo to do leta 2050 že 7 odstotkov BDP. Idealno bi bilo, da bi ekosistemske storitve vključili v svetovno gospodarstvo, saj jih zdaj družba ignorira ali finančno podcenjuje. Globalni sistem cen bi bil bistveno drugačen od obstoječega, pa seveda tudi plače in dobički. Vem, da se to sliši utopično, a morda je to edina nadaljnja pot za ohranjanje blaginje človeštva.

Celoten intervju si lahko preberete v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si!