Ob vsej skrbi, ki jih Bogovičevi namenjajo nasadom, bi bilo namreč res škoda, če na trg ne bi prišle v kar najboljši formi. Na kmetiji, ki leži na jugozahodnih obronkih bizeljskega gričevja, je sadjarstvo že prejšnjim generacijam rezalo kruh, le da so visokodebelne travniške sadovnjake postopoma zamenjevala drevesa na nižjih podlagah. Jože in Monika Bogovič, ki jima s svojimi izkušnjami trdno stoji ob strani Jožetova mama, gospa Terezija Bogovič, na sedmih hektarih postopoma obnavljata nasade jablan in hrušk, namakane z razpršilnim sistemom, jih prekrivata s protitočnimi mrežami, pol hektara pa je namenjenega jagodam. Pot do ekološke pridelave sadja sta prehodila postopoma, saj se družina preživlja izključno s kmetijstvom. »Preizkušala sva, kaj zmoreta zemlja in sadno drevje. Kdor živi le od zemlje, si ne more privoščiti tveganja, ki bi ga za nasade pomenil morebitni napad bolezni. V ekološko pridelavo namreč nismo prešli tako, da bi vse nasade zasadili na novo, in to zgolj s sortami jablan, odpornih na škrlup, temveč smo jo uvajali tudi pri drugem, standardnem sortimentu,« pove Jože Bogovič. Zdaj vse sadne vrste in sorte pridelujejo po biodinamičnih načelih, ki niso v nasprotju z ekološkimi, le strožja so, z njimi pa imajo boljše rezultate.

Ekološko pridelavo so pri Bogovičevih najprej začeli prav z jagodami – po svoje razum­ljivo, saj gre za rastline, ki jih po tretjem letu, ko začne rodnost padati, zamenjajo z novimi sadikami in se krog hitro obrne. Je pol hektara jagod veliko, vprašam. Na rahlo nagnjenem prisojnem terenu lahko bele tunele zanje od hiše zaobjamem v enem pogledu, a z vprašanjem mislim na količino dela, ki ga zahtevajo v sezoni. Jože in Monika Bogovič namreč večino ročnega in strojnega dela v nasadih dreves in jagod opravita sama – te dni se je mudilo z razpenjanjem protitočnih mrež –, ob sobotah pa prodajata na ljubljanski tržnici. Kar precej dela je, se zasmeji gos­pod Jože. Na leto to pomeni kakšnih deset tisoč novih sadik. Letos jih bodo zasadili takoj, ko bodo triletni nasadi sorte clery odrodili. Kjer jih bodo nadomestili z večkrat rodno sorto mara des bois z aromo gozdnih jagod, lahko nekaj pridelka pričakujejo že letos. Sorti sicer ne sodita med najbolj rodne, sta pa odporni in zaradi odličnega okusa zelo priljubljeni.

Zaščitni tuneli in kapljično namakanje

Med dopoldanskim ogledom nasadov se oblaki izmenjujejo z zaplatami modrine – trenutki, ko skoznje pritisnejo žarki, zadostujejo, da se prepričaš, kolikšno moč ima pomladansko sonce. Na zdrav pridelek jagod za prodajo danes skoraj ne moreš več računati brez zaščitnih tunelov, pravi Monika Bogovič. Bela folija, razpeta nad prišiljenimi oboki kovinske konstrukcije kake tri metre nad tlemi, ni nujna le zaradi zaščite pred dežjem, ki poškoduje povrhnjico jagod in povzroči gnitje, temveč prepreči tudi sončne ožige plodov in listja, zaradi katerih se prav tako lahko posloviš od pridelka. Podobno velja za namakanje. Tuneli, pod katerimi rastejo jagode, v bistvu niso pravi rastlinjaki, ob konceh so namreč odprti, na bočnih straneh pa se folija kak meter od tal odmakne, da je znotraj čim več zraka, tako zaradi jagod kot obiralcev. Obiranje je zaradi črne folije pod rastlinami čisto delo, zahteva pa natančen pregled košatih grmičkov, delo pri tleh tudi ne gre drugače kot v predklonu, čepe ali celo kleče. Prav to je razlog, da so pri Bogovičevih del jagod poskusno nasadili neposredno v vreče s certificirano ekološko prstjo, položene na mize. Ko dozorijo, jih je mogoče nabirati stoje, cevi za kapljično namakanje pa so namesto po tleh speljane z vrha tunela. Čeprav se zdi ljudem to »manj naravno«, jagode rastejo in imajo enako oskrbo kot tiste na tleh. Za zdravje in krepitev vseh uporabljajo izključno biodinamične pripravke naravnega izvora.

Jagode na tleh so posajene na grebene prekopane prsti, prekrite s črno PVC-folijo, na razdalji od 25 do 30 cm. Zemlja je obogatena s kompostom, prepariranim z biodinamičnimi zeliščnimi pripravki. Vsako leto le razrahljajo tla okoli koreninskega vrtu in izpulijo kakšno zel, ki požene izpod folije. Pri njih so zemljo med vzdolžnimi grebeni v rastlinjaku prekrili s črno tkano vrtnarsko folijo, ki prepušča tako vodo kot zrak, a zmanjšuje izsuševanje in preprečuje rast plevelov. Eno najpomembnejših opravil pa je, tako kot velja za vse rastline, redno pregledovanje in po potrebi škropljenje z zelo razredčenimi biodinamičnimi pripravki, našteva gospa Bogovič.

Pot pokazal voluhar

Poleg vlage, ki je najpogostejša povzročiteljica rastlinskih bolezni, utegnejo biti veliki sovražnik jagod voluharji. Pravzaprav bi bilo bolje reči, da so njihovi ljubitelji. Pred slabim desetletjem so pri Bogovičevih uničili več kot polovico na novo zasajenih nasadov, tako jim gredo korenine (teh seveda ni mogoče saditi v kovinsko mrežo) v slast. A prav v iskanju rešitve v boju proti tem glodavcem, ki imajo lahko na leto kar osem generacij mladičev, so naleteli na informacije, kako jih obvladujejo v biodinamičnem sadjarstvu.

Po reakcijah ljudi ve, da se zdi način, s katerim biodinamiki obvladujejo škodljivce, nenavaden, celo skrajen, za njiju z možem pa so odločilni rezultati. Več mesecev sta namreč po tri zaporedne dni s hrbtno škropilnico preškropila vseh sedem hektarov nasadov s priporočenim preparatom in voluharji so se umaknili. Preparat, na homeopatski način pripravljen iz pepela voluharja (pepel je treba eno uro dinamizirati, tj. mešati), se z vodo razmeša na potenco D8, s škropivom iz njega, tako razredčenim, da je kot bistra voda, pa se tri dni v mesecu, ko je luna v biku, škropijo vsi nasadi. Po tem uspehu sta se želela čim več naučiti o biodinamičnem sadjarstvu. Nanju so naredile največji vtis izkušnje tujih kmetov, s katerimi sta prišla v stik na izobraževanjih v okviru društev Ajda.

»Medtem ko pri nas že ob uradni preusmeritvi v ekološko sadjarstvo nisva imela posebne svetovalne podpore, ugotavljava, da so kmetje v Švici in Italiji, kjer dosegajo celo biodinamični sadjarji omembe vreden tržni delež, bolj odprti, poleg tega se znajo sami organizirati. Zdi se, kot da pri nas v kmetijstvu ne bi več znali razmišljati z lastno glavo, da smo odvisni od serviranih informacij in bi radi instantne rezultate. Poleg tega imajo ekološki sadjarji tam večjo izbiro zaščitnih sredstev, kmetijske oblasti pa se ob hudih napadih bolezni ali škodljivcev hitro in prožno odzovejo z dovoljenjem za uporabo izrednega zaščitnega sredstva,« pravi gostitelj, soproga pa njegovo razmišljanje dopolni s pogledom v soseščino. »Posavski griči bi bili idealni za ekološko sadjarstvo, a smo v okolici ena redkih ekoloških kmetij. Tako pravim, ker od tega lahko živimo in vse od osamosvojitve se nam ni zgodilo, da pridelka ne bi mogli prodati. Kupci so očitno čedalje bolj ozaveščeni, kritični in informirani in veliko se jih pripelje po sadje kar na kmetijo.« Zavedata se njene velike prednosti, da je od drugih ločena z ozkim pasom gozda, kar njihove nasade varuje pred zanašanjem fitofarmacevtskih sredstev iz soseščine.

Narava se hitro popravi

Odpravimo se skozi nasad jablan na nizkih podlagah. V sezoni, ko je mož vsak dan z jagodami v Ljubljani, sin Aleš in hčerka Katja pa sta študenta, opravi strojno delo v njem kar sama, pripoveduje Bogovičeva. Enako velja za škropljenje z biodinamičnimi pripravki, npr. s preparatom iz gnoja po Mariji Thun, ki pospešuje razgradnjo organske snovi v tleh in rahljanje prsti in ga je dobro uporabiti po vsakem mulčenju, ali s kremenom iz roga. Ta deluje proti glivičnim boleznim in rdeči sadni pršici, škropljenje pa mora biti končano najpozneje do osme ure zjutraj. V kratkem pride na vrsto okopavanje okrog dreves in mulčenje rastja med vrstami, med našim sprehodom pa se Medo, dvomesečni mladiček kraševke in nemškega ovčarja, skoraj skrije v valujoči deteljici ob jablanovih deblih. »Na srečo se narava zelo hitro popravi,« pravi gostiteljica. »Če si pozoren na podrast v konvencionalnem nasadu, kjer pas pod drevesi škropijo s herbicidi, opaziš v njem v glavnem lesnate plevele, na sredi pa travo. Pri nas so se že leto, dve po preusmeritvi v ekološko oz. biodinamično obdelavo začele pod drevesa vračati fine trave in detelja, ki jih tu več let ni bilo. Ko to vidiš, veš, da si na pravi poti.«

Po njenih besedah sadjar odloži največjo skrb po začetku junija, ko vidi, da se mu je uspelo izogniti okužbi s škrlupom. Tako kot ekološko tudi biodinamično sadjarstvo dopušča za zaščito pred to glivično boleznijo žvepleno-apneno brozgo, a se v ekološki pridelavi za trg večinoma ekonomsko izide le pridelava na škrlup odpornih sort jablan. Poleg topaza, ki sodi v to skupino, in delno odpornega elstarja pa način obdelave in zaščite, kakršnega zakonca Bogovič izpopolnjujeta na podlagi lastnih izkušenj, ustreza širokemu naboru jablanovih sort: od summer reda, discoveryja, gale, zlatega delišesa, jonagolda, idareda, granny smith, pink lady, breaburna do kosmača in renet, če naštejemo le nekatere. »Papir v kmetijstvu prenese vse, tudi eksperimentiranje,« pravi Jože Bogovič, »sadjar, ki živi od pridelka, pa ne. Sama sva šla korak za korakom. Zdravi nasadi in kakovostno sadje za zdaj pritrjujejo najini usmeritvi.« Naučiš pa se drugače opazovati naravo, bolj si povezan z rastlinami in marsikdaj prideš do načinov, ki so jih uporabljale že prejšnje generacije, ga dopolni soproga.