Kaj sploh je trajnostni razvoj? Po uradni definiciji je to razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij, ne da bi odvzemal mož­nost zadovoljevanja podobnih potreb prihodnjim. V tej razmeroma preprosti povedi se skriva skoraj celoten nabor načel, ki naj bi jih upošteval slehernik na tem planetu, da bi omogočil vsaj nekaj naslednjim generacijam uživanje podobnih dobrin, kot jih je (bil) deležen sam. Od tod naprej se zadeva začne zapletati. Postane večplastna.

Primer za razlago je lahko enostavna stanovanjska hiša, ki predstavlja osnovno enoto za prostorski razvoj in hkrati za preživetje posameznika oziroma zadovoljevanje njegove osnovne potrebe po varnosti, zavetju, zatočišču. Kar dom v resnici tudi je! Vsaka zgradba potrebuje za svoj nastanek, za uporabo in ne nazadnje za razgradnjo določeno količino materiala in energije. Vsem je znana podoba gradbišča. Hrup, umazanija in veliko gradbenega materiala, ki prispe tja od kdove kod. Vse to se nato z energijo človeka ali stroja sestavi v takšno ali drugačno obliko, primerno za bivanje. Vsaj za osnovno obliko bivanja. Za zaščito pred padavinami, močnim vetrom, vročino ali mrazom. Sodobni prebivalec potrebuje še vodovod, elektrovod, plinovod in druge vode, ki po današnjem splošnem prepričanju zagotavljajo »človeka dostojno bivanje«. In, seveda, različne izolacije, ki spremenijo bivališče v nekakšen laboratorijski bivalni kokon, ločen od zunanjega dogajanja. Saj beseda izolirati pomeni izločiti se iz tistega, kar se dogaja okoli nas, pretrgati stik. Poznamo več vrst izolacije in, posledično, izoliranosti. Proti vodi, hrupu, mrazu, vročini, proti drugim ljudem ... Izolirati dandanes pomeni predvsem prihraniti. Pri stroških. Večinoma za ogrevanje in hlajenje. Da bi se v svojem bivalnem kokonu vse leto počutili čim bolj enako. Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas. Kakšne ritme in vzorce ustvarja narava! Mraz, vročina, mokro, suho, svetlo, temno. Vse to so spremembe, na katere se je naše telo v tisočletjih evolucije izvrstno prilagodilo. Namesto da bi bili zadovoljni, da smo na to navajeni, smo nezadovoljni in postajamo razvajeni. In to stane. Veliko. Ne le nas, temveč tudi naravo.

Kamen in voda

Stanovanjska hiša, ki jo je arhitekt Mario Perossa umestil v neposredno bližino jadranske obale, je trajnostna predvsem v dveh pogledih. Za oblogo sten in tal je uporabljen lokalni kamen. To pomeni, da je bil neki material za gradnjo hiše vzet naravnemu okolju v neposredni bližini gradbišča in da je bil pozneje, oplemeniten z razmislekom in obdelavo, spet vrnjen vanj. Morda je bil prav zaradi tega dražji, kakor bi bil kamen iz kake oddaljene azijske dežele. A vendar je ostal tu. Škoda za okolje je minimizirana. Poleg tega njegova barva in tekstura v »domačem« okolju tudi v likovnem pogledu delujeta logično, trajno(stno).

Poleg uporabljenega kamna, ki je naravna dobrina in dostopen lokalno, hiša s pridom zbira deževnico, ki je prav tako naravna dobrina, le da je dostopna bolj globalno, torej povsod tam, kjer to dopuščajo podnebne razmere. Ker je hiša sodobna, bi pričakovali, da je tudi preskrba z vodo izvedena sodobno – z vodovodom. Toda ne! Voda iz vodovoda je namenjena le za pitje in pripravo hrane, za vse druge potrebe – umivanje, pranje, pomivanje, splakovanje itd. – se uporablja deževnica.

Preplet ambientov

Arhitekturna zasnova hiše je premišljeno preprosta, kakor je preprosta in izčiščena tudi njena oblika. Tloris sestavljajo trije pritlični, prečno postavljeni stavbni sklopi. Prva dva, na zahodni strani, vsebujeta prostore, ki so namenjeni bolj individualni in zasebni uporabi. Spalnice so tri. Vsaka s svojo garderobo in sanitarnimi prostori. Tako je lastnikom omogočeno nemoteno bivanje tudi takrat, ko so na obisku gosti.

Tlorisno kompozicijo spalnic sklene kuhinjski prostor, ki se edini neposredno odpira v osrednji, skupni del, namenjen bolj družabnemu načinu bivanju. Tu je jedilnica. Na južni strani, v neposredni bližini kuhinje, in se nadaljuje v dnevno sobo na severni strani, od koder se ponuja prelep razgled na obalo in morje. Fasadi jedilnice in dnevne sobe sta v celoti zastekljeni. Po želji se stekleni steni lahko umakneta. Meja med zunanjim in notranjim izgine, oba ambienta se prepleteta. Zvoki, svetloba in vonjave Sredozemlja lahko nemoteno krožijo po prostoru. Kakor da hiše sploh ne bi bilo! Le streha ostaja. Ravna streha. Ima več funkcij. Poleg tega, da ščiti notranjost pred padavinami in sončno pripeko, zbira deževnico. Hkrati je strop, v katerega so skrita svetila, ki zvečer ustvarjajo diskretne svetlobne ambiente. K temu pripomorejo še polirane kamnite obloge sten in tal, v katerih se zrcali svetloba. Kljub temu ni opaziti motečih odsevov. Gladke površine kamna ne delujejo hladno. Proti pričakovanju. Barva kamna je topla in njegovi vzorci so prijetni.

Na vzhodni strani, v tretjem, zadnjem stavbnem sklopu, sta garaža in shramba. S hišo sta povezani z vhodno vežo, ki je enakih mer kot prostor dnevne sobe z jedilnico. Tudi obe panoramski steni veže je mogoče odpreti. V smeri proti dvoriščnim vratom in v smeri proti obali. Takrat se spremeni v nekakšen pokrit prehod, ki funkcionalno ločuje bivalni del hiše od servisnega, pomensko pa povezuje polzasebni vhodni del in zasebni priobalni del zemljišča. Odprta senčna veža deluje tudi kot bazen hladnega zraka, ki v poletnih mesecih uravnava klimo v preostalem delu hiše. Brez klimatskih naprav. Trajnostno.