Nostalgijo za starimi časi se da ozdraviti tako, da namesto novodobnih pač izberemo stare sorte rastlin. Druga zgodba z navidez nedolžnimi rastlinami pa se začne tam, kjer se ponavadi konča ljubeče opazovanje in brkljanje okoli rastlin. Ob poteh, ob robovih kamnitih zidov, na nepokošenih lazih in škarpah, na zanemarjenih in zapuščenih »nikogaršnjih« mestnih in vaških površinah. Rastline, ki se zasejejo same, so itak najstarejše naseljenke našega planeta. Nihče ne skrbi za to, da v gozdu vzklije bukev ali hrast, da na suhi, kamniti goličavi požene brin in v njegovem zavetju vnetljivi, omamno dišeči jesenček. Travniki se, če jih ne gnojimo, vsako leto pomladijo z enako množico raznovrstnih enoletnih, dveletnih ali trajnih rastlin, ki tekmujejo za sonce in vodo. Dokler veter ne prinese vsiljivk. Nekatere so dobrodošle, druge, kot nepovabljen gost, ki noče oditi, postanejo nadloga. Kot so danes ambrozija, pred leti pa so bile »bele rože«.

»Bele rože« so res prišle iz Amerike in še danes cvetijo tam, kjer ni skrbnega gospodarja. Recimo na obronku parka med križiščem Dunajske in tiste ceste, ki pelje proti avtobusni in železniški postaji v Ljubljani. Park, v katerem stojijo Pogačnikovi magični kamni, je zelena površina mesta Ljubljane. Po obronku proti Delovi stolpnici so še v petek zvečer, pred dvema dnevoma, tik pred cvetenjem, rasle velike združbe ambrozije, vmes so cvetele »bele rože«, ki se imenujejo enoletne suhocvetnice, še malo naprej pa se je ob robu pločnika bohotila - rukola ali po slovensko rukvica. Slednja, v resnici plevel, je postala modna muha mediteranske kuhinje tudi pri nas in na srečo ni škodljiva. Suhocvetnica je škodljiva, ker ni užitna in izpodrine domače vrste rastlinstva.

Ambrozija pa, kot že nekaj časa opozarjajo, s svojo izjemno trdoživostjo, dolgoživostjo in alergenostjo, postaja ne samo biotska nadloga, ampak predvsem nevarnost za zdravje. Po ocenah zdravstvenih strokovnjakov je ali bo kar tretjina prebivalsta alergična na pelod ambrozije. Alergija se lahko razvije v astmo. Navodila iz Evropske unije so jasna: puljenje in sežiganje mladih rastlin, še preden zacvetijo. Ko se semena osujejo, je prepozno, kajti veter jih lahko nosi do 300 kilometrov daleč, klijejo pa lahko desetletja. Hrvati nevestne gospodarje, ki ne uničujejo ambrozije, kaznujejo z visokimi denarnimi kaznimi.

Več o invaziji nevarnih rož si lahko preberete na www.delo.si!