Henry Clement van de Velde (1863–1957) je v svojem dolgem življenju oblikoval celo vrsto stvari: od manšetnih gumbov, vilic, vaz in lestencev do pohištva in stanovanjskih hiš ter različnih drugih objektov. Vsestranskemu umetniku, človeku, ki je dal nov pomen uporabni umetnosti in velja za enega od pio­nirjev art nouveau in moderne umetnosti nasploh, je letos posvečenih kar nekaj razstav. Seveda pa si je mogoče nekatera njegova dela ogledati tudi ne glede na jubilej, na primer, vilo Esche v Chemnitzu.

Naročnik ni bil vladar, res pa je tudi, da ni mogel biti reven. V stanovanjskem, mirnem in zelenem delu starega industrijskega mesta Chemintza smo se povzpeli do te veličastne stavbe, in takoj ko smo vstopili vanjo, nas je prevzela. Vsem nam je bilo jasno, da gre za pravi evropski arhitekturni biser.

Vila Esche je bila prvi arhitekturni projekt, ki ga je van de Velde izpeljal v Nemčiji. Gradnjo družinske hiše je naročil Herbert Esche, bogat tekstilni industrialec. Escheju in njegovi soprogi je ugajal van de Veldejev slog, pa tudi njegovo stališče, da med umetnostjo in obrtjo ne bi smelo biti meja.

Vila Esche je zrcalo van de Veldejevega »oblikovanja za življenje«, ustvarjanja celotnega dela, v katerem je vsak detajl v umetniški interakciji z okoljem. Vila hkrati nazorno kaže razumsko pojmovanje art nouveau (jugendstila). Funkcionalnost je povezana z dizajnom vsakega kotička hiše: od fasade, notranjih prostorov, zidov in stropov, oken in drugih steklenih površin, vrat, lestencev in drugih svetilk vse do porcelana, srebrnine in različnih osebnih uporabnih predmetov – ter celo vrta, ki je prav tako del celostne zasnove.

Belgijec, ki je postal znan Nemčiji

Henry van de Velde se je rodil v Antwerpnu, v družini bogatega lekarnarja (ki je med drugim organiziral festivale mednarodno znanih skladateljev!). V začetku osemdesetih let 19. stoletja je študiral slikarstvo v rojst­nem kraju in Parizu. Najprej se je ukvarjal s slikarstvom, proti koncu 19. stoletja pa se je vse bolj usmerjal v umetno obrt in arhitekturo. Najprej je projektiral hišo zase in svojo družino, in to v slogu britanskega gibanja arts & crafts. V Parizu je sredi devetdesetih let 19. stoletja zasnoval notranjost galerije L'Art Nouveau. Lastnik galerije Sigfried Bing je odigral pomembno vlogo pri promociji japonske umetnosti v Evropi in njenega vpliva na moderno umetnost – sloga, ki so ga prav tako poimenovali art nouveau. V nemškem rudarsko-metalurškem središču Essnu je Henry van de Velde na povabilo bogatega in napredno usmerjenega mecena Karla Ernsta Osthausa oblikoval notranjost Muzeja Folk­wang. Ta je bil dolga leta ena najpomembnejših institucij za uveljavljanje moderne umetnosti.

Ker so časopisi redno objavljali van de Veldejeve oblikovalske rešitve, je kmalu postal slaven tudi drugod v Nemčiji. Zaradi dela se je leta 1900 preselil najprej v Berlin, nekaj let pozneje pa v Weimar, kjer je bil eden od ustanoviteljev in ravnatelj šole za umetno obrt velikega vojvodstva Saške. Ta šola je bila predhodnica Bauhausa, revolucionarne arhitekturne šole, ki jo je po prvi svetovni vojni prav v Weimarju, v poslopju, ki ga je projektiral Henry van de Velde, ustanovil Walter Gropius, ki se je prav tako zavzemal za prepletanje obrti in umetnosti v vseobsegajoče umetniško delo.

Po prvi svetovni vojni je van de Velde deloval kot profesor v Belgiji. Leta 1926 je ustanovil visoko šolo za arhitekturo in vizualno umet­nost Le Cambre, ki še danes velja za zelo ugledno ustanovo. Ves čas je tudi načrtoval in oblikoval, a nič več v jugendstilu. V tem obdobju je postal njegov slogu bolj preprost. V svojih poznih letih je z nič manj energije eksperimentiral z novimi materiali in med drugim snoval notranjost ladij in vagonov za belgijsko železnico.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je projektiral Stolp knjig v Gentu. S stolpa, ki je danes eden glavnih štirih stolpov tega mesta, ni slišati zvonjenja. V njem imajo svoje prostore velika univerzitetna knjižnica in še nekaj drugih univerzitetnih institucij. Za Stolp knjig je van de Velde načrtoval vse, od pohištva do radiatorjev, vendar vsega ni mogel izpeljati tako, kot si je zamislil, deloma zaradi finančnih omejitev, pozneje pa tudi zaradi vojne.

Čeprav je bilo že od prve svetovne vojne znano, da je prepričan pacifist, mu je rodna Belgija očitala kolaboracijo z Nemci, ker je bil v letih nemške zasedbe svetovalec za obnovo. Pozneje so ga oprostili vseh obtožb. Zadnje desetletje svojega življenja je bival v Švici.

Umrl je v Zürichu, star 94 let.