Projekt razsvetljave naj bi nastajal sočasno z idejno zasnovo prenove ali gradnje hiše, stanovanja, saj svetloba soustvarja prostor. Pristop k tako imenovanemu svetlobnemu opremljanju je povsem preprost: ko se določi funkcija izbranega prostora, se določi tudi osvetlitev, od funkcije je namreč odvisna vrsta, namestitev in moč svetil. Vsak prostor je specifičen, tako kot ima vsako svetilo v njem svojo vlogo. Pomembno je, da je razsvetljava zasnovana tako, da ustreza različnim zahtevam in pričara želeno ozračje. Na splošno velja, da je treba poskrbeti za več virov svetlobe, in sicer za splošno osvet­litev ter ustvarjanje ambientalne svetlobe in svetlobnih poudarkov. Prostori so zdaj večinoma večnamenski in za vsako opravilo potrebujemo drugačno osvetlitev. V kuhinji denimo svetila, ki bodo osvetljevala delovni pult in kuhalno površino, nad jedilno mizo visečo svetilko, ki bo prižgana ob večerjah, na stropu ali stenah pa še vgradna ali nadgradna svetila za osrednjo osvetlitev. Splošno pravilo pravi, da moramo poskrbeti za tri dejavnike: svetloba naj bi zagotavljala vidnost, preglednost in estetiko.

Ker je za človeka najugodnejša naravna svetloba, je treba osvetlitev zasnovati tako, da bodo posamezni prostori ob ustreznem času najbolje izrabljali naravne danosti oziroma naravno svetlobo. Zato naj bi umetna svetloba dopolnjevala te danosti, hkrati pa zagotavljala funkcionalnost posameznih prostorov in ustvarjala prijeten ambient.

Tipi svetil

Luči delimo na funkcionalne in dekorativne, čeprav njihova oblika ne bi smela vplivati na osvetljenost v prostoru. Prve naj bodo čim manj opazne, a naj kljub temu napolnjujejo prostor z ustrezno umetno svetlobo. Idealno je, če jih lahko namestimo tako, da svetijo posredno. Pri dekorativnih je pomembno, da so lepe, in navadno so del notranje opreme, torej na vidnem mestu, kjer ustvarjajo zlasti ambientalno osvet­litev. Pogosto pravimo dekorativa vsem lučem, z izjemo arhitekturnih, za katere je značilna bolj izčiščena oblika, tudi visečim nad jedilno mizo. A to ni povsem dekorativno svetilo, v jedilnici ima svojo funkcijo, oblika je le nadgradnja.

Luči lahko sicer razvrstimo tudi na vgradne, viseče, stoječe in namizne.

Vgradna svetila

V zadnjih letih se v prenovljenih in na novo zgrajenih objektih za splošno osvetlitev po vseh prostorih največkrat uporabljajo vgradna svetila. A z njimi se da ustvariti tudi ambientalno osvetlitev. Pri določanju, kje bo posamezna luč, je treba upoštevati obliko prostora in razporeditev opreme ter želje uporabnika. Najprej se je treba odločiti za način osvetlitve, nato izbrati primeren svetlobni vir, za tem sledi število svetilk in njihova razporeditev. Vgradna svetila, ki jih vgradimo v strop, tla in na različnih višinah v stene, imajo podobne lastnosti kot nadgradna ali viseča. Lahko imajo usmerjen snop svetlobe ali difuznega, nekatera se da usmerjati, pri drugih je smer svetenja fiks­no določena. V njih so lahko halogenske žarnice, varčne sijalke ali sveteče diode. Paziti moramo na materiale, v katere bodo vgrajena. Halogenske žarnice se pri svojem delovanju na primer močno segrejejo, in če okoli njih ni dovolj prostora za hlajenje, se njihova življenjska doba skrajša.

Viseča svetila

Izbor visečih svetil je tako širok, da ga je težko na kratko opisati in izbrati nekaj najopaz­nejših novosti. Če se osredotočimo na tista, ki so jih proizvajalci prikazali letos, najdemo med njimi vse od razkošnih lestencev, ki se spogledujejo s klasičnimi oblikami, do svetlobnih skulptur z novodobnimi viri svetlobe. Lestenec, ki je nekoč veljal za statusni simbol, je zaradi oblike tista točka, ki pritegne pozornost, zlasti s svojo velikostjo in obliko.

Ko govorimo o visečih svetilih, ne moremo niti mimo povsem minimalističnih oblik, kot je ena sama izčiščena žarnica, ki visi s stropa. Na tem področju je največji mojster oblikovalec Ingo Maurer. Tudi letos v Milanu je na njegovem razstavnem prostoru visela orjaška žarnica z imenom Johnny B Butterflay, a tokrat z ročno izdelanimi in poslikanimi metulji in kačjimi pastirji. V povezavi z visečimi svetili je v ospredju LED-tehnologija, ki so jo oblikovalci osvojili oziroma vključili v svoje nove stvaritve. Prav ta tehnologija jim omogoča zasnovo novih oblik. Skupne značilnosti teh svetil so bela barva in mehke zaobljene oblike.

Stoječa in namizna svetila

Sveteče diode pa niso aktualne le pri visečih svetilih, vgrajene so tudi v namizne in stoječe luči. Zdaj skoraj ni proizvajalca, ki jih še ni uporabil. Marsikdaj narekujejo tudi obliko. Namizna in stoječa svetila so izdelana iz različnih materialov, kot so kovina, steklo, tkanina, papir in umetne mase. Prav slednje omogočajo zelo hiter razvoj, medtem ko aluminij še vedno slovi kot najboljši za izdelavo teh in drugih luči. Med novimi materiali je v ospredju sintetični mavec, ojačan s steklenimi vlakni. Med stoječimi in namiznimi svetili je še vedno veliko takš­nih s senčniki najrazličnejših oblik in barv, navadno izdelanih iz blaga. Na njih se pojavljajo različni potiski, od živalskih do cvetličnih vzorcev in črt. Z materialom, iz katerega je izdelano svetilo, se pravzaprav dopolni oblika prostora. Pri stoječih svetilih je ponavadi zaželena tudi regulacija jakosti svetlobe, saj jo, če je ob kavču ali fotelju, lahko uporabimo za branje in tudi za ustvarjanje ambientalne osvetlitve.

LED-tehnologija narekuje obliko

Napovedati trende v oblikovanju luči je podobno kot napovedati, kako se bo končala revolucija, so v začetku leta zapisali v gradivu za novinarje na sejmu svetil Euroluce v Milanu, ki poteka vsaki dve leti. Predlani je bila glavna tema postop­no umikanje žarnic z žarilno nitko, ki so v rabi že 130 let. Letos, ko je prepovedana prodaja navadnih 100-vatnih žarnic, 75-vatnih in od septembra tudi žarnic z močjo 60 vatov, se zdi, da so se tako pro­izvajalci kot oblikovalci že sprijaznili s tem dejstvom in sprejeli druge vire svet­lobe kot nov izziv.