O tem, kaj od starih adventnih običajev se je po slovenskih krajih še ohranilo, kaj smo skozi čas prevzeli od bližnjih narodov in kaj nas je zapljusnilo z valom potrošništva, smo se pogovarjali z etnologom dr. Borisom Kuharjem, nekdanjim dolgoletnim ravnateljem Slovenskega etnografskega muzeja. Etnolog in filmar v eni osebi je nekatere od živih adventnih šeg ohranil tudi v filmu.

Posebne postne jedi

»Postni čas, ki so ga vsaj ljudje na vasi vzeli zares, je trajal od prve adventne nedelje do svetega večera, mnogi so se takrat odpovedali celo svoji pipi, za štiri tedne pa je zamrlo tudi vse družabno življenje na vasi. Ženitovanj ni bilo, fantje niso ukali in peli, še druženje ob večernem delu po hišah, denimo ličkanju ali predenju, ki je bilo drugače skoraj edina priložnost za navezovanje simpatij med mladimi, je bilo precej molčeče. Kvante pa so bile sploh prepovedane. Lahko bi celo rekli, da je bilo živahneje takrat, ko je kdo umrl,« pripoveduje sogovornik. Cerkev je v splošnem zapovedala post pred večjimi praz­niki ali po njih in tako so se kristjani začeli že po Martinu postiti ob ponedeljkih, sredah in petkih. Na te dneve so bila vse do božiča pravila še posebej stroga – na mizo so prišle le posebne postne jedi. Dr. Kuhar, ki jih je v svojih knjigah o pokrajinskih kuhinjah natančno popisal, iz Haloz tako našteje gobovo, hruškovo, slivovo, jabolčno, repično, krompirjevo in zeljno postno juho, na Goriškem je imela takšno vlogo imenitna jota, v Slovenskih goricah je tradicija zapovedovala kuminovo juho, v Beli krajini pa mešanico fižola, graha, boba in druge zelenjave.

Razumljivo je, da se je socialni položaj družine razlikoval tudi po jedeh, ki so se znašle na mizi. Medtem ko je bila na primer za Podjuno na Koroškem značilna kolacija, gosta jed iz fižola in suhega sadja, kuhanih posebej in potem zmešanih, so bogati meščani v adventnem času jedli sladkovodne in morske ribe ter rake, v receptih so se ohranile celo izboljšave, ko so postno juho začinili s konjakom. Mestne kuharice so jedi belile z maslom. Glede mesa se postni čas na kmetih ni zelo razlikoval od običajnega, ker so ga v najboljšem primeru jedli enkrat na teden in za praznike. Prepovedani so bili zlasti svin­jina, svinjska mast in ocvirki – so pa zato jedli fižol v mleku ali žgance zabelili z malo popražene čebulice.

Ko je na sveti večer družina odšla k polnočnici, je mati ponavadi ostala doma in pripravila božično mizo s svečanim prtom, ki ga je hranila samo za to priložnost. Po vrnitvi iz cerkve je bilo tako vse nared za »ohcet«, saj je bilo adventnega posta in obdobja konec. Advent je bil zato čas peke drobnega peciva, tam, kjer so imeli dva prašička, pa tudi prvih kolin. Oboje je seveda moralo počakati do božiča.

Adventni venčki in staro klicanje svetlobe

Čas, ki je v cerkvi opredeljen kot pričakovanje božiča, Jezusovega prihoda (latinsko adventus), se je zaradi ravnanja trgovcev, ki želijo služenje denarja kar se da podaljšati, danes razpotegnil še vsaj na november, ugotavlja dr. Kuhar in spomni, da so se še pred drugo svetovno vojno vsaj na vasi z božičem praznovanja končala. Novega leta niso posebej oznamovali, preprosto so pojedli, kar je ostalo od božiča.

Po njegovih besedah tudi adventnih venč­kov s štirimi svečkami, ki se prižigajo vsako adventno nedeljo in ponazarjajo štiri obdobja prazgodovine do Kristusa, pri nas še pred nekaj desetletji nismo poznali, zdaj pa so se čisto skomercializirali. Izhajajo iz predkrščanskih običajev na severu Nemčije. Zimzelene adventne vence, s katerimi so prej ljudje krasili cerkve in trge pred njimi ter vaške kapele, smo dobili z barokom, ki je bil pri nas izrazito pozen, v 18. in 19. stoletju. Vendar so v adventnem času tu že od nekdaj krasili domove z zelenjem – ta predkrščanska navada izvira iz želje po toploti (soncu) in po rasti, ki je simbolno povezana z rodovitnostjo – tako na polju, v hlevu kot v družini.

Čaranje z ognjem

»To početje je pomenilo tudi neke vrste čaranja; ljudje so želeli iz spečega zelenja pričarati pomlad in rodovitnost. Tudi veliko drugih adventnih, božičnih in novoletnih šeg je povezanih s čarobnimi dejanji,« pravi dr. Boris Kuhar. Največ je bilo besednega čaranja in čaranja z ognjem, na prihodnost pa so želeli vplivati tudi s šegavimi igrami, kakršna je bilo metanje čevlja s praga čez hbet. V mnogih slovenskih krajih so večer pred božičem na odprtem ognjišču, okoli katerega so posedli, žgali čok, kakor so pravili debeli kladi, iz načina gorenja in leta isker pa so ugotavljali, kaj se bo zgodilo pri hiši, kaj članom družine ... »Nemara kje v Brdih še lahko vidimo na ta običaj. Čarovne izkušnje so imeli ponavadi stari ljudje, ki so se z gorečim čokom kar nekako pogovarjali, on pa jim je s čarnimi znamenji odgovarjal. Obred je povezan s čarom ognja, njegovo toploto, predvsem pa radovednostjo ljudi, kaj jim bo prineslo novo leto.« Za podobno napovedovanje prihodnosti s svincem, ki so ga ulivali v vodo, pa pravi, da je mlajši običaj.

V štirih tednih pred božičem goduje nekaj pomembnih svetnikov. Četrtega decembra, na sveto Barbaro (zavetnica rudarjev, ker je bila menda zaprta v stolpu, temnem kot rudniški rov), so začeli od hiše do hiše hoditi koledniki. Dečki so domačim v pesmici zaželeli sreče, zdravja, plodnosti pri živalih in malo otrok, domači pa so jih lepo pogostili. Ponekod na Dolenjskem se je običaj ohranil do danes. V nekaterih krajih so na sv. Barbaro odrezali češnjeve, višnjeve, češpljeve in forsitijine vejice in jih v vazi postavili na toplo, da bi zacvetele. »Tako so zbudili v njih speče življenje in naravi pomagali, da oživi. Na ta dan dajo ljudje poleg tega v plitvo posodico kalit žito, da bi do božiča ozelenelo in bi bilo okras v jaslicah in na božični mizi. Spet drugod posejejo žito 12. decembra, na sveto Lucijo,« pripoveduje dr. Kuhar.

Marijo nosijo

Naši predniki so še pred krščanstvom verjeli, da v tem najbolj skrivnostnem in temačnem času v letu gomazijo naokrog strahovi ter duhovi in je ves svet odprt, z najdaljšim dnem pa naj bi prišla še Sredozimka, poganska pošast mraka in teme. Katoliška cerkev je sveto Lucijo postavila kot njen protipol, saj že s svojim imenom prinaša luč. Pred uvedbo gregorijanskega koledarja leta 1582 se je na lucijino začela zima.

Izmed vseh svetnikov so preprosti ljudje najbolj za svojo imeli Marijo. Od tod tudi tolikšno število njej posvečenih kapelic in v zadnjih devetih dneh pred božičem obred, ki mu pravijo Marijo nosijo. Dr. Kuhar, ki je njegov izvor in preobrazbe raziskal za film s tem imenom, posnel ga je pred desetletjem, pravi, da je šlo sprva za povsem ljudski običaj, ki ga je cerkev posvojila šele v zadnjih desetletjih.

Marijin kip iz vaške kapelice tako devet dni zapored med molitvami in pesmijo prenesejo od ene hiše do druge, kjer prenoči. Vsako leto se zvrsti po devet hiš, za katere pomeni izbor veliko čast. Procesij in večernega obreda pred hišami se udeležijo vsi vaščani. Pred pragom uprizorijo ljudsko igro s ponavljajočimi se prošnjami gospodarju, naj Mariji odpre vrata, ki temelji na legendi, po katero Mariji in Jožefu v Betlehemu nihče ni hotel dati prenočišča. Običaj, ki je najbrž v Evropi obstajal že v srednjem veku, so Španci pred stoletji prenesli med mehiške Indijance, pri katerih se je razvil naprej, v 19. stoletju se je ta oblika vrnila na staro celino in se spet prijela tudi pri nas. Dr. Boris Kuhar je film posnel v Mlačah v bližini Slovenskih Konjic, na katere se je nanašala prva pisna omemba običaja pri nas (Zgodnja danica leta 1878). Običaj je tam še vedno živ, razširil se je tudi na druge konce Slovenije, vendar poteka pod patronatom cerkve, ki Marijo na sveti večer sprejme pod svojo streho.