Drugega registriranega kodrastega prinašalca v Sloveniji smo si ogledali pri Barbari Horvat iz Dolenjih Selc pri Dobrniču. Heidi s številko dve je stara pet let in je v idealni starosti in kondiciji, da blesti po razstavnih tekmovanjih pri nas in v tujini, roko na srce, kakšne hude konkurence niti nima, saj je ta pasma v južnih delih Evrope dokaj nepoznana. Horvatova si je z nakupom »curlyja«, kakor po svetu pogovorno imenujejo pasmo, želela vstopiti med reševalne ekipe z lavinskimi psi. Kmalu je ugotovila, da se je odločila za preveliko pasmo, to so namreč najstarejši in hkrati največji prinašalci, ki tako kot labradorci ali zlati prinašalci izvirajo iz Velike Britanije: »Psičko sem kupila, ker sem potrebovala zdravega in stabilnega psa z želenim značajem za delo psa reševalca. Ko je prišla k hiši, nisem imela veliko znanja o pasmi, a sem ga morala hitro začeti iskati po spletu, saj v bližini ni bilo nikogar, ki bi mi lahko pomagal glede njihove nezaupljivosti do tujcev. Lani sem šla na srečanje curlyjev na Dansko, deloma tudi po znanje in pomoč in zato, da sem videla, ali je moj način dela primeren za kodraste prinašalce. Domov sem prišla zadovoljna zaradi potrditve, da sem delala pravilno, pa tudi zaradi osvojenega priznanja prvega nagradnega razreda v lovski preizkušnji. Z občutkom za šolanje bomo s kodrastim prinašalcem dosegli marsikaj in morda prav zaradi tega ni najbolj primerna pasma za neizkušene, saj vdanost, zaupanje in prijateljstvo zraste šele kot plod skupnega dela.«

Povezani z vodo

Kodraste prinašalce uvrščamo v kategorijo srednje velikih in velikih pasem z idealno težo okrog 35 kilogramov. Delo reševalca s psom zahteva tudi fizično prenašanje štirinožca in čeprav so curlyji idealni lavinski psi, so tudi s svojo plečno višino med 63 in 68 centimetri dokaj zahtevni »prenašalci«. Drobna in gosto skodrana dlaka nima podlanke, dovoljeni barvi kožuha sta črna in rjava. Kodrasti prinašalec je nastal kot delovni pes, ki je na lovu podil ptice iz grmovja in jih po uspešnem strelu prinašal, seveda tudi iz vode. Njegova dlaka je torej plod selekcije dobrih delovnih lastnosti, na drugi strani pa curlyji niso v celoti kodrasti, ravno dlako najdemo na obrazu, nogah in po trebuščku. Enostavna dlaka se hitro suši, slabost tega pa je, da psi niso prilagojeni na mraz. Ko so mokri, se njihovi kodri bolj vidijo, in kot nam zaupa Barbara, je to tudi razlog, da jih na pasjih razstavah rahlo navlažijo z vodo: »Kodrasti prinašalci so idealni za ljudi, ki se jim ne da pretirano negovati psa. Malo več dela je le dvakrat na leto, ko menja dlako. Če je toplo vreme, ga stuširamo in rahlo zbrišemo, osuši pa se na sprehodu. Med menjavo dlake ga počešemo s posebnimi glavniki, trimerji, ki odstranjujejo odmrlo dlako. Seveda pa je protiutež preprosti negi njihova potreba po gibanju, časa, namenjenega sprehodom, je vedno premalo. Glede na to, da je kodrasti prinašalec najbolj vesel bivanja s svojim lastnikom, brez težav živi tudi v bloku. Še več, vrt mu čisto nič ne koristi, če vas ni zraven. Tam bo le na hitro opravil potrebo, potem pa bo raje počakal na kavču, dokler se ne vrnete.«

»Skravžljane« pameti

Kot lahko preberemo o značaju kodrastih prinašalcev, so to bistri, vzdržljivi, prijazni in zelo živahni psi, odlikujejo jih prizadevnost pri delu in dobre čuvajske lastnosti. Kdaj jim radi pripisujemo vzvišenost, nedostopnost in aristokratski značaj, vendar to izvira iz preproste lastnosti, da imajo radi svoj mir. Kot nam iz svojih izkušenj pove sogovornica, bodo v novem okolju in ob neznanih ljudeh povsem umirjeni in nekonfliktni. V družbi tujih psov se bodo lahko igrali sami, čisto drugo plat pa pokažejo, če se igra razvname med domačimi, torej v lastnem krdelu. Kako smo psom začeli pripisovati človeške lastnosti, kot na primer inteligentnost, se lepo vidi tudi pri njih. So namreč izredno hitro učljivi, ne marajo pa naučenih vaj in ponavljanja, ker jih dolgočasi, treba jim je postavljati vedno nove izzive. »Ker je to pasma, ki se izredno naveže na enega človeka, vsakomur svetujem, da mora biti ob nakupu prepričan, da bo pes ostal z njim do svojega konca. Slabi domovi so vsi tisti, v katerih ljudje niso bili pripravljeni na kodrastega prinašalca, ki je pes, za povrhu pa še delovni pes. Če je novi lastnik ne le pripravljen na njegovo vizual­no drugačnost, temveč tudi na unikaten značaj, bosta lahko prava prijatelja. Za neizkušene pa je lahko prevelik zalogaj, poleg tega je treba imeti veliko domišljije in idej pri šolanju,« še opozori Horvatova.

Temni angeli

Pasmo so vzredili v 19. stoletju v Veliki Britaniji, katere pse so uporabili pri njenem nastanku, pa se natančno ne ve. Nekoč so bili zelo priljubljeni in množični, v začetku 19. stoletja pa so v Angliji začeli uvažati in vzrejati labradorce, ki so sčasoma zasenčili avtohtono lovsko pasmo za malo divjad. Kodrasti prinašalci so bili v preteklosti menda idealni sopotniki krivolovcem, ki so jih uporabljali za nočni lov. V tistih časih je bila divjad last veleposestnika in pri velikih skupinskih lovih jim vseh odstreljenih ptičev seveda ni uspelo pobrati. V nočnih urah so na svoj račun prišli bistri curlyji, ko so sami, brez pomoči krivolovca, poiskali vse, kar je ostalo. To je bilo takrat kaznivo dejanje, vseeno pa je del ulova končal tudi na krožniku nižjih slojev prebivalstva.