»O sladkorni bolezni (Diabetes melitus) govorimo takrat, ko so vrednosti krvnega sladkorja, glukoze, previsoke. Normalen razpon glukoze v krvi je tudi pri živalih nekje med 4 in 6 mmol/l, po hranjenju je vedno višji, zato je najbolj zanesljiva vrednost zjutraj na tešče,« pojasni strokovnjakinja in nadaljuje: »Sladkorna bolezen se razvije zaradi zmanjšanega izločanja hormona inzulina, ki ga izloča trebušna slinavka. Inzulin skrbi, da vstopa glukoza v vse celice našega telesa in se tam porabi kot energija. Če je inzulina premalo, ostaja glukoza v krvi. Ker je je tam preveč, se začne izločati z urinom, hkrati pa celice ne morejo priti do energije, ki je nujno potrebna za njihovo delovanje. Glukoza deluje odvajalno, zato živali pogosteje urinirajo in več pijejo, da bi nadomestile izgubo tekočine.«

Krivci za nastanek sladkorne

Debelost, infekcije, vnetja trebušne slinavke, nekatera zdravila so dejavniki tveganja za razvoj bolezni, v nekaterih primerih pa so krivi tudi avtoimunski procesi ali tumorji. Največkrat se sladkorna bolezen pojavlja pri srednje starih do starejših psih, pri samičkah pogosteje, še posebno če niso sterilizirane. Pri mačkah lahko nastopi v kateri koli starosti, pogostejša pa je pri starejših kastriranih samcih.

»Lastniki najprej opazijo povečano pitje in uriniranje. Apetit je zelo povečan, hkrati pa žival izgublja telesno težo. Pogosto je tudi apatična, zaspana, ima slabšo kakovost dlake in se hitro utrudi. Dlje ko stanje traja, več zapletov lahko nastane. Stalna hiperglikemija (povečana koncentracija glukoze v krvi) spremeni običajne poti metabolizma in obremeni notranje organe. Jetra se povečajo, lahko so zelo boleča, pojavi se bruhanje, odpovedovanje ledvic, vnetja trebušne slinavke, izguba vida, vnetja sečil …« našteva sogovornica in doda, da diagnozo postavijo na podlagi kliničnega pregleda, preiskav krvi in urina, če pa že nastajajo zapleti, so potrebne še dodatne preiskave (ultrazvok, rentgen, hormonske preiskave …).

Zdravljenje z inzulinom

Vesna Premru Kržičnik pojasni, da poteka zdravljenje z rednimi in nadzorovanimi odmerki inzulina. »Včasih je na začetku potrebna tudi podporna terapija z infuzijo, da pacienta stabiliziramo. Navadno traja nekaj tednov, preden najdemo ustrezen odmerek inzulina, ki živali ustreza, saj so individualne razlike lahko velike. Lastnike seznanimo z znaki prevelike ali prenizke koncentracije glukoze v krvi, saj lahko eno ali drugo privede do kome. Kadar je raven glukoze prenizka (morda zaradi izpuščenega obroka, bruhanja ali zaradi prevelikega odmerka inzulina), se žival trese, je slabotna, zbegana, mogoča je tudi izguba zavesti. Takrat je zelo pomembna prva pomoč s hitro prebav­ljivimi ogljikovimi hidrati (sladkorni sirup damo na ustno sluznico). Znaki prevelike koncentracije glukoze so lahko zelo podobni. Tudi takrat so živali zaspane, brez energije, tresejo se. Najlaže je raven glukoze spremljati z merilniki krvnega sladkorja, kot to počnejo ljudje s sladkorno boleznijo. Tudi pri živalih je precej preprosto, uporabljamo podobne merilnike. Inzulin enkrat ali dvakrat na dan aplicirajo lastniki sami, podkožno na prsnem košu je najlaže.«

Tako kot pri ljudeh je tudi pri živalih nujna sprememba življenjskega sloga. Sogovornica poudari, da morajo biti obroki nadzorovani, natančno odmerjeni in v rednih intervalih, v skladu z njimi tudi apliciramo inzulin. »Največkrat posegamo po tovarniško pripravljenih veterinarskih dietah za diabetike, lahko pa tudi kuhamo meso, zelenjavo in ogljikove hidrate z veliko vlakninami. Pomembno je, da ima obrok vedno približno enako sestavo. Temu prilagodimo odmerke inzulina.«

Raje poskrbimo za preventivo

Z vzdrževanjem primerne telesne teže in red­no aktivnostjo naredimo največ za zmanjšanje verjetnosti pojava sladkorne bolezni. »Kot odgovorni lastniki moramo biti pozorni na spremembe v počutju naših ljubljenčkov, njihov apetit in količino popite vode. Če opazimo, da se slabo počutijo, je priporočljivo obiskati veterinarsko ambulanto in tam že s temeljitim kliničnim pregledom lahko ugotovimo, kaj je narobe.« Sladkorna bolezen pa nikakor ne pomeni konca živ­ljenja. Res so dajanje inzulina, spremljanje ravni krvnega sladkorja in večja strogost pri hranjenju na začetku kar velik izziv, vendar so nam naši štirinožni prijatelji zelo hvalež­ni, ko jim podaljšamo življenje in izboljšamo njegovo kakovost.