Izolacija bo namreč ustvarila »okensko nišo« oziroma zunanji del špalete, okna pa se bodo vizualno pomaknila proti notranjosti. Da so vsa okna natančno poravnana z ravnino zunanjega zidu, monterji preverijo z vrvico, razpeto od enega do drugega vogala hiše.

Po besedah Branka Kobolta, pooblaščenega inženirja pri gradnji hiše in očeta investitorja, bo hiša nizkoenergijska. Zanjo so izbrali lesena smrekova okna s svetlo lazuro, z zunanje strani v celoti zaščitena z ALU-oblogo. Okna z 90 mm debelimi okvirji imajo v povprečju toplotno prehodnost (Uw) 0,72 W/m2K, trislojna zasteklitev s toplimi distančniki pa toplotno prehodnost (Ug) 0,5 W/m2K, s čimer se po besedah vodje razvoja v AJM Darka Murkoviča uvrščajo v pasivni standard. Spodnjemu delu okvirja, ki bo vgrajen ob okensko polico oz. v tla, je dodan purenit, kompozitni material, ki dobro prenaša vlago in ima boljše toplotne karakteristike kot les. Gre namreč za del oken, ki je najbolj izpostavljen neugodnim vremenskim pojavom. Pri izbranem načinu vgradnje so bili seveda vsi koraki zastavljeni tako, da to ne bi povzročalo posledic. Predvideno je bilo, da bo vgradnja oken trajala od dva do tri dni. Tričlansko ekipo smo spremljali prvi dan, ko je montirala manjša okna, za težka panoramska okna naslednji dan pa je bila predvidena okrepitev.

Pri izbiri dobavitelja oken moramo biti pozorni tudi na tako »banalne stvari«, kot sta oznaka proizvajalca na samih oknih in nalepka CE. Prva nam omogoči, da bomo mi ali tisti, ki nas bo v hiši nasledil, tudi čez leta vedeli, na koga se obrniti za popravilo ali servisiranje (priporočeno vsako leto), iz nalepke z oznako CE pa bomo razbrali tehnične lastnosti izdelka.

Na meritve in montažonaj čakajo obdelane špalete

Ko mojstri okna raznosijo na predvidena mesta, ki so, tako kot vsi detajli in dodatki za posamezno okno, navedena v ponudbi, morajo najprej premeriti pripravljene odprtine, saj bi se utegnilo zgoditi, da okna ne bi mogli vstaviti. V Sloveniji in tudi v okviru presoje za pridobitev priznanja ZKG se za dopustna odstopanja linearnih mer okenske odprtine, njene pravokotnosti in ravnosti podlage uporablja nemški standard DIN. Za primer: pri novogradnji ali menjavi lahko linearne mere odprtin pri velikosti od 1 do 3 m odstopajo do največ 10 mm, pravokotnost za 8 mm, pri že izdelanih špaletah pa lahko ravnost podlage pri enem metru odstopa za največ 5 mm. Okenska odprtina mora biti torej po celotnem obodu po vsej debelini zidu narejena enakomerno, s čimer dosežemo enakomerno rego, površina pa čim bolj ravna in gladka, da bo tesnilna folija ob stiku z njo trdno prijela.

V bistriškem primeru so bile špalete s treh strani obložene z izolacijskimi ploščami iz ekstrudiranega polistirena (XPS) in fino obdelane z malto, spodnjo pa bodo izolirali šele pred vgradnjo notranje police. V nasprotnem primeru bi bilo okno težko fiksirati, saj bi se trajne podložke udrle vanjo, razloži vodja monterske ekipe Gorazd Klaneček.

!!galerija!!

Monterji so posamezna okna ločili na okvir in krilo, saj se vgrajuje le okvir, krilo s steklom je pretežko in ga namestijo šele na koncu. Pri zelo velikih krilih ali fiksnih oknih, ki jih ne bo mogoče odpirati, so vzeli ven tudi zasteklitev. V okno so jo spet vstavili (pritrdili z lepljenjem in okrasno letvijo), ko je bilo mehansko pritrjeno v konstrukcijo in podloženo. Pred montažo so okvirje na vseh štirih straneh oblepili s samolepilno tesnilno folijo, posebno za notranjo, posebno za zunanjo stran okna. Na okvirje so tudi nabili in privili sidra za mehansko pritrditev v opečni zid.

V odprtino v zidu sta okvir dvignila vsaj dva para rok. Ob špalete sta ga na vseh straneh pritrdila z lesenimi zagozdami, ki omogočajo nastavitev okna v odprtino in pravilen pravokoten položaj. Monter pri vsakem premiku z vodno tehtnico preveri, ali sta spod­nja in stranska stranica v ravnini.

Ko je okvir v želenem položaju, sledi podstavljanje trajnih podložk spodaj in distančnikov ob straneh. Njihov položaj je odvisen od velikosti okna in načina odpiranja. Namestitev v točno določen položaj denimo prepreči, da bi se okno premaknilo iz želenega položaja (npr. ob odpiranju dobimo vzvod, ki lahko premakne okno). Sledi pritrjevanje z zelo močnimi vijaki v konstrukcijo.

Pritrjevanje s sidri

Kovinska sidra, ki se v zid pritrdijo z vijaki, se pri montaži oken uporabljajo v primerih, ko bi šel vijak, ki bi se zvrtal neposredno skozi okvir, preblizu zunanjega ali notranjega roba zidu. Z drugimi besedami, za mehansko trdost je bolje, da vrtamo (v prerezu) bolj proti sredini zidu, ne manj kot 6 cm od roba. Tudi izbira sider (enako velja za vijake) je odvisna od teže in obremenitve oken, pri plastičnih ne smejo biti več kot 70, pri lesenih 80 cm narazen, razloži Neva Jejčič. V našem primeru (opečni zidovi) so bili uporabljeni 20 cm dolgi in 7,5 mm debeli samorezni vijaki, za beton se uporabljajo debelejši in krajši, posebni so tudi za lesene hiše. Spodnjo stranico okna so monterji AJM namesto s sidri pritrdili s kotniki, ki so priročnejši za vgradnjo okenskih polic.

Potem ko so bila okna mehansko pritrjena, je bilo treba zapolniti odprtino med špaleto in okvirjem. Temu je namenjena montažna pena (pogovorno purpen), ki povsem zapolni rego, ko ekspandira (nabrekne), za kar potrebuje zračno vlago. Včasih je potrebno tudi škropljenje z vodo.

Uporaba tesnilnih folij

Še pomembnejši del tesnjenja je lepljenje zunanje in notranje tesnilne folije, ki v obliki samolepilnih trakov že obdajata okvir, na špaleto. V našem primeru so z notranjo tesnilno folijo prelepili tudi proste dele kovinskih sider in kotnikov ob špaleti. Našteti trije tesnilni materiali, pojasni Neva Jejčič, predstavljajo tisto, čemur se strokovno reče tesnjenje v treh ravneh, ki je značilno za t. i. montažo, skladno s smernico RAL, predvsem pa z upoštevanjem gradbenofizikalnih zakonitosti. Oglejmo si, kakšne funkcije opravljajo.

Notranja tesnilna folija: je zrakotesna in paroneprepustna, zato preprečuje, da bi v konstrukcijo vdirala vodna para in zrak, ki bi pozneje kondenzirala. Zunanja tesnilna folija: je paroprepustna, vendar vodotesna, predstavljati mora tudi vetrno zaščito. Montažna pena v sredini: je toplotna in zvočna zaščita. Takšne kombinacije zaradi obstoječe fasade ali zunanje police pri večini zamenjav oken ni mogoče uporabiti, zato se izbere predkomprimirani tesnilni trak, ki lahko opravlja vse naštete funkcije (t. i. tri v enem), a ima slabše lastnosti, ali pa znotraj in zunaj predkomprimirani tesnilni trak ter v sredini montažna pena.

Neva Jejčič opozori, da moramo pri izbiri sistema tesnjenja rege v treh ravneh upoštevati tehnični, energetski in finančni vidik vgradnje oken z upoštevanjem stroškov za vzdrževanje in razgradnjo oz. recikliranje.

Podjetje AJM je bilo prvo v Sloveniji, ki je pripravilo svoja pisna navodila za vgrad­njo oken in se specializiralo za montažo, skladno s smernico RAL. Podrobna navodila za montažo (po tipih oken, dodatkov in po značilnostih stavbe) imajo monterji s seboj tudi na terenu.

Nato je bilo treba na tečaje le še nasaditi okensko krilo in fino nastaviti okovje – preveriti natančnost zapiranja in naleganje okvirja in krila. Pogoj za to je pravilna pravokotnost okna, manjše nastavitve so mogoče na štirih mestih na okovju. Ko so bili opravljeni ti koraki, je bila vgradnja oken v hiši, ki smo jo obiskali, načeloma končana. Pozneje, preden bodo fasaderji »potegnili« zaključni fasadni sloj do okenskih okvirjev, bodo na njegov rob prilepili samolepilno letvico z membrano ali mrežico. Letvica bo zavarovala les, elastičnost mrežice, vgrajene v omet, pa preprečila, da bi na stiku različnih materialov nastale razpoke. Podobna letvica se uporabi tudi za notranje omete.