Debeli kamniti zidovi v hišah, starih več kot 100 let, imajo visoko akumulacijo top­lote, ne zagotavljajo pa toplotne izolacije. Kamnit zid debeline 50 centimetrov je enak centimetru toplotne izolacije, navajajo na Nacionalni energetski poti Slovenija. Debeli zidovi bistveno bolj akumulirajo toploto kot pri pasivnih in nizkoenergijskih hišah, pri katerih je cilj čim manjša akumulacija toplote v zidovih in grelnih telesih. Pri izolaciji stare hiše je zato treba dobro premisliti, kje jo bomo izolirali: znotraj ali zunaj. Če jo bomo zunaj, se pojavi še vrsta vprašanj glede saniranja kapilarne vlage v zidovih in odvodnjavanja meteorne vode. Pri izolaciji na notranji strani zidov pa se moramo zavedati, da najbrž ne bomo odpravili vseh toplotnih mostov, zmanjšali bomo bivalno površino in kamnitim stenam odvzeli zmožnost akumuliranja toplote.

Toplotnoizolacijski omet  ali fasadni sistem?

Za primer smo vzeli 200 let staro delno podkleteno stanovanjsko hišo na Gorenjskem. Debelina kamnitih zidov je 60 centimetrov, vlaga je bila zaznana, čeprav vidnih večjih poškodb ometa na notranjih ali zunanjih stenah ni. Temelji so globoki 50 centimetrov in nimajo hidroizolacije, prav tako še ni urejena drenaža okoli hiše. Ponudniki splošnih gradbenih del so ob ogledu pojasnili, da izolirana fasada na debelih kamnitih stenah ni potrebna. Namesto nje svetujejo izvedbo toplotnoizolacijskega ometa.

Toplotnoizolacijski omet je mešanica med izolacijo in ometom. Ometu primešajo kroglice ekspandiranega polistirena (EPS) ali perlita, na stene pa ga nanašajo v debelini štiri do pet centimetrov. Ko se posuši, je trden in kompakten. Njegova prednost je v tem, da ga lahko nanašamo tako na zunanje kot notranje stene, oblika sten pa ni večja ovira. To pomeni, da bi ga lahko nanesli tudi na surovo steno iz kamna brez dodatne priprave (ravnanja). Stene s takšnim ometom so na otip tople, pojasnjujejo ponudniki toplotnoizolacijskih ometov. Najprej se na steno nanese cementni obris, sledi omet in nato armirni sloj ter zaključni sloj in barva.

Prednost toplotnoizolacijskega ometa je tudi v visoki paropropustnosti, kar je pri vlažnih starih stenah pomembno. Slabost pa je v tem, da je po svoji funkciji še vedno samo omet. »Če je v povprečju koeficient toplotne prevodnosti (lambda) toplotnoizolacijskih ometov okoli 0,11 W/mK, toplotna prevodnost ekspandiranega polistirena ali stirporja pa okoli 0,04 W/mK, to pomeni, da bi enak učinek izolacije samo s toplotnoizolacijskim ometom brez ekspandiranega polistirena dosegli pri štirikratnem nanosu priporočene debeline ometa,« so pojasnili v Jubu. Enako je povedal Urban Prevorčnik iz Baumita: »Če bi hoteli doseči toplotno prevodnost sten, ki jo zahteva pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah PURES (U=0,28 W/m2K), bi moral biti toplotnoizolacijski omet debel 20 centimetrov.« To ne bi bilo ekonomično ali smiselno, saj bi se omet hitro mehansko poškodoval (popokal), težave pa bi se lahko pojavile že pri nanosu. Ker je perlit izredno porozen, bi na omet vplivala tudi kapilarna vlaga v stenah in povzročila mehanske poškodbe.

Pri izolaciji 200 let stare hiše zato ponudniki fasadnih sistemov najprej priporočajo sanacijo temeljev, hidroizolacijo, ureditev drenaže in nanos sanirnih ometov (ki stene izsušujejo in prepuščajo soli). Za njimi bi sledil fasadni sistem, ki bi stene še dodatno izsuševal. »Toplotnoizolacijski ometi so primerni za hiše, zidane iz izolativnih zidakov, ali za dopolnitev izolacije pri t. i. sendvič zidu,« je pojasnil Prevorčnik. »Uporabimo jih lahko tudi za sanacijo stavb, ki so pod spomeniških varstvom in niso bivalne,« je dodal. Pri Jubu pa so pojasnili, da so za izboljšane energetske značilnosti starih stavb še vedno najboljša izbira kontaktni fasadni toplotnoizolacijski sistemi. »Gre za kontaktne fasade toplotnoizolacijske sisteme s tankoslojnimi ometi,« so dodali.

Kako izolirati?

Tudi arhitekt Tomaž Škerlep, svetovalec v okviru Gradbenega svetovanja, ki se izvaja na Gradbenem inštitutu ZRMK, bi izolacijo na zunanji strani 200 let stare stanovanjske hiše vgradil, »ker je potrebna, če želijo imeti lastniki v hiši normalne bivalne razmere in nočejo zapravljati denarja za ogrevanje«. Priporoča vsaj 12 centimetrov izolacije iz plošč kamene volne (oziroma toliko, da bi zadostil pogojem iz Puresa, da mora biti U manjši oziroma enak 0,28 W/m2K). »Če ni težav s kapilarno vlago oziroma če bodo lastniki naredili ustrezno hidrofobno bariero (prebitje zveznega sloja zidu s hidrofobno maso), lahko izberejo tudi izolacijo iz navadnega ali grafitnega ekspandiranega polistirena,« je pojasnil Škrlep. Čez izolacijo bi sledil srednjeslojni armirani omet, debeline 5 do 6 milimetrov, in zaključni silikonsko-silikatni omet, ki je hkrati dovolj paropropusten in vodoodbojen. Izolirati pa bi bilo treba tudi podzidek (cokel), da ne bi na tem mestu nastal toplotni most: »Na njem je najbolje uporabiti izolacijo iz ekstrudiranega polistirena, ki ne vpija vlage.«

Poškodovane fasade omete je po mnenju Škerlepa treba zamenjati: »Sanirne oziroma po domače sušilne omete bi pri predlagani sanaciji uporabili le v notranjosti, seveda le, če so obstoječi zdaj čezmerno navlaženi, poškodovani oziroma nasičeni z vodotopnimi soli.«

Pri izolaciji kleti sta na voljo dve možnosti. Če bi hoteli, da je suha in primerna za bivanje oziroma shranjevanje razne opreme, pohištva in predmetov, je treba odkopati kletne zidove in jih zaščititi z bitumensko hidroizolacijo in izolirati z ekstrudiranim polistirenom; vlažna in hladna klet brez izolacije lahko ostane, če v njej shranjujemo samo poljske pridelke in stvari, ki jim vlaga ne škodi. 

Glede toplotnoizolacijskega ometa Škerlep meni, da z njim ne bi veliko pridobili: »Vložek glede na učinek bi bil prevelik.«