Pred kakšnimi tridesetimi leti, takoj po diplomi, je Boštjan Debelak zase zgradil hišo, ki ji, ko razlaga, kje je doma, pravi tudi »prizidek«. Široka je vsega 3,10 metra, a deluje neverjetno prostorno. Takrat je že imel oblikovan koncept razumevanja trajnostne arhitekture, ki ni le v tem, da uporabljaš naravne materiale, ampak da se omejiš že v tem, kako veliko hišo potrebuješ. Velika hiša je potrata pri gradnji, potrata pri porabi energije, potrata … vsega. Za bivanje štiri- do petčlanske družine je dovolj približno sto kvadratih metrov, pravi sogovornik: »Rad uporabljam primerjavo z avtomobilom, ki je Slovencem razumljiva: če hišo zmanjšamo za meter, je to deset kvadratnih metrov manj oziroma vsaj 10.000 evrov manj, kar je že cena avtomobila.«

Konstrukcija iz križno lepljenega lesa

Z naročniki hiše Tango takšnih dilem ni bilo, ker zahtevna parcela na Rakovi jelši ni velika in je bilo gotovo, da tudi hiša ne bo velikih mer. Lastnika sta imela na razpolago proračun za običajno hišo in sta bila povsem jasna le pri eni zahtevi: da bo v njej tudi plesišče. »Ogledal sem si teren, pripravil načrt in naročnika sta ga sprejela,« pravi Boštjan Debelak, ki si je leseno hišo zamislil tako, kakor da bi jo delal zase. Pravzaprav to velja za vse njegove hiše, ki so – to pove kot zanimivost – zadnjih nekaj let z eno samo izjemo narejene iz našega najbolj razširjenega materiala, lesa.

Nastala je stavba, ki ima, ker stoji na Barju, pilote in betonsko temeljno ploščo. Vse drugo je iz masivnih križno lepljenih plošč, debelih deset centimetrov, ki so jih postavili v nekaj dneh. »Lesenih sten ni treba dodatno obdelovati, kar se pozna pri stroških gradnje,« pravi arhitekt, ki je za bivalni del namenil približno 80 kvadratnih metrov, kakšnih 30 kvadratnih metrov pa je veliko plesišče oziroma plesni studio. Lastnika sta namreč strastna plesalca tanga in zdaj lahko sama ali s prijatelji odplešeta skozi osrednji dnevni prostor naprej na plesišče in nazaj.

!!galerija!!

Sprejela pa sta tudi druge arhitektove ideje, kot je recimo kad v osrednjem dnevnem prostoru. Kad ni za okras, ampak jo družina uporablja, z zadovoljstvom pove arhitekt, ki je v ta osrednji prostor, v diagonalo s kadjo, umestil tudi ognjišče, ki po njegovem spada v vsako hišo: »Sam vedno gradim okoli ognjišča.« V osrednjem prostoru teče večina življenja družine, ki tu kuha, se kopa ali druži ob ognju, velikokrat pa imajo tudi goste.

V zgornjem nadstropju stanovanjskega dela sta dve sobi, ki se ju da med seboj povezati. To je del Debelakovega razmišljanja o »navznoter rastoči hiši«, kar pomeni, da se notranjost prilagaja potrebam stanovalcev: »Dodaš sobo in jo podreš, ko je več ne potrebuješ.« Pri njem doma je to videti v dnevnem prostoru, ki ima visoke strope in kjer bi na grede – če bi potrebovali več prostora – preprosto položili tla in dobili še eno sobo.

Lesena je tudi fasada hiše Tango, ki se počasi že elegantno stara. Boštjan Debelak ceni stavbe, ki jih ni treba vsakih nekaj let obnavljati, ampak se počasi in z nekakšno pokončno držo soočajo s potovanjem skozi čas. Plečnikove stavbe so tak primer, pove. Strasten zagovornik lesa ne verjame v zaščitne premaze, kar velja tudi za stavbno pohištvo in les na prostem, zato je fasada hiše Tango narejena iz grobih, kosmatih smrekovih desk. Zaradi bojazni, da bo les na vlažnem Barju počrnel, so ga toplotno obdelali. S tem se je spremenila njegova celična struktura in je postal še bolj obstojen ... 

Misli naročnikov 

Kako sta zadovoljna s hišo? 
»Vaša hiša je vaše večje telo. V soncu dneva raste in v nočnem molku spi; in ni brez sanj, je zapisal pesnik Kahlil Gibran. Tako nekako se počutimo. Ključno je vprašanje: kaj imate v hiši? In odgovor je: zagotavlja nam objem, mir in mirno pobudo. Omogoča nam tihe umike in radostne odnose in lepoto, ki odvrača pogled od nepomembnega. Daje nam ples in glasbo in vsak dan znova svež in spodbuden pogled na Življenje.«

Kako sta kot naročnika zadovoljna z arhitektom? 
»Malo govori. Svobodno razmišlja. Krea­tivno se odziva na pobude. Načrtuje do podrobnosti. In podrobnosti rešujejo celoto. Sitno vztrajen pri izvedbi. Z realnimi pričakovanji. Je sam po sebi investicija, ker je z njegovim načrtom celotna investicija lahko cenovno ugod­na, celo asketska.« 

Sonaravnost in trajnost

Trajnost je po mnenju Boštjana Debelaka eden od pomembnih elementov sonaravne arhitekture: »Nič sonaravnega ne vidim v tem, če moraš reči menjavati vsakih deset ali dvajset let. Zato razmišljam o materialih, ki jih v življenju lastnika ni treba menjati. Ali pa morda še dlje,« pravi arhitekt, ki je bil leta 2000 nominiran za Plečnikovo priznanje in je za hišo Peglezen na hribu prejel častno priznanje za najboljši stanovanjski objekt. Pri svojem delu mirno poseže tudi po prezrtih, a v resnici še vedno povsem naravnih materia­lih, kot je na primer surovo železo.

Zato je dvokapna streha, ki pokriva stanovanjski del hiše Tango, obložena z aluminijem, lahko pa bi bila kritina tudi iz dražjega bakra. Streha ima »zmehčano« zaokroženo sleme, kar je razpoznavni detajl nekaterih Debelakovih projektov. Ker pa se dvokapnica nad plesiščem ne nadaljuje, se da iz spalnice stopiti na streho. Praktične poličke v spalnici so uporabne tudi kot stopnice, ki vodijo na teraso, ki se kot tobogan mehko spušča proti tlom. V lepem vremenu je to lahko prostor za jogo ali nastavljanje soncu, ob dežju pa ob strani nastane slap …

»Pri hiši ne varčujemo pri strehi in fasadi,« pravi Boštjan Debelak, ki resno razume stavek, da si s hišo delaš streho nad glavo. S hišo Tango, ki je verjetno ena redkih legalno postavljenih hiš na Rakovi jelši, je njen snovalec, ki je gradnjo tudi nadziral, zadovoljen: »Zadovoljen sem s hišo in naročniki. Brez njih te hiše ne bi bilo oziroma ne bi bila taka, kot je. Naročnik mora hišo sprejeti, prav tako pa mora naročnika razumeti in sprejeti arhitekt.« In takole ob robu razmisli še o lesu kot gradbenem materialu, ki ga nekateri jemljejo kot zamenjavo za zidake. Vendar les ni nadomestek, ker omogoča, da se vrsta zaključnih del, ki so pri zidani gradnji nujna, kot so na primer ometi ali estrihi, preprosto preskoči ali naredi drugače.

Lesene hiše, ki jih gradi, so varčne z več plati, tako pri gradnji, ogrevanju kot v daljšem časovnem obdobju, ko se pokaže, ali se tudi »dobro starajo«. Vendar to niso in ne bodo ničenergijske hiše, ki so za Boštjana Debelaka absurden pojem. To so, razloži, hermetično zaprte in zato tehnološko sofisticirane hiše, ki so v resnici izredno drage. In pojasni s primerom terenskega avtomobila, ki je »varčen« zato, ker tri tone težak porabi »samo« 18 litrov na sto kilometrov! Podobno velja za bivalne prostore, kjer se še ne zavedamo, da je 300 kvadratnih metrov velika nizkoenergijska hiša za dva človeka veliko bolj potrat­na kot hiša, velika sto kvadratnih metrov, v kateri živijo štirje ljudje z navadno pečjo na drva. In na takih točkah se začne trajnostna arhitektura …