O tehničnih plateh sistema ni vedela nič, zelo dobro pa je vedela, kaj potrebuje: »Hotela sem uporaben dokaz za primer novega nadlegovanja. Sistem je moral biti preprost za uporabo in mi dajati občutek, da je med mojo odsotnostjo moj dom varen. Napel­java je morala biti takšna, da ni zahtevala veliko posegov,« pravi danes, ko je varna v svojem domu.

Na spletu je preverila ponudnike sistemov varovanja, se posvetovala z znanci, ki vedo o tem področju več kot ona, in izbrala podjetje Sintal. Zanj se ni odločila, ker bi bil cenovno ugoden, ampak zato, ker ima največ izvajalcev intervencij in ker živi med točkama, na katerih so nameščeni. Ob morebit­nih težavah bi se zato lahko odzvali najhitreje.

Poslala jim je povpraševanje in prišli so si ogledat hišo. »Zdela se jim je zanimiva, netipična in ne najpreprostejša za varovanje, vendar so hitro našli rešitev,« pravi Ana. Danes je njen dom opremljen s štirimi kamerami, ki pod različnimi koti pokrivajo kritične točke njene hiše in okolico. Vedela je, da noče prešibkih kamer z nejasno sliko, a tudi ne predobrih in predragih, vendar sama o tem, kako se razlikujejo, ni vedela kaj dosti.

Videonadzorne kamere in snemalniki se razlikujejo po načinu zaznave, obdelave in prenosa slike ter po obliki, ki je lahko tubna ali kupolasta, pojasnjuje Nina Podgoršek, direktorica podjetja PAN Elektronik. V grobem se delijo v tri skupine, nadaljuje: analognega sistema načeloma ne vgrajujejo več, ker je tehnologija zastarela, kakovost slike pa je razmeroma slaba. Ta sistem je zahteval inštalacijo RG59, a je nanjo mogoče dograditi sisteme HDCVI. Z njihovimi kamerami in snemalniki ima slika visoko ločljivost (od milijon do štiri milijone slikovnih točk), mogoča pa sta tudi nočna slika ter pregled žive slike in posnetkov na daljavo.

Tretja možnost so sistemi IP, ki bi jih Podgorškova priporočila zaradi velikega razpona kakovostnih visokoločljivih slik (HD/full HD/4K), hitre mrežne povezave ter oddaljenega dostopa od žive slike in posnetkov s pametnim telefonom in računalnikom.

Kamere se razlikujejo tudi glede na to, ali snemajo neprekinjeno ali samo ob gibanju, ali z vgrajenimi infrardečimi reflektorji omogočajo nočno sliko, ali pošiljajo sporočila na elektronsko pošto ter ali sporočajo inteligentne analize, kot so zaznava prehoda območja in opozorilo nanj, premik kamere in podobno, še dodaja Nina Podgoršek.

Tudi Anine kamere imajo vgrajene reflektorje IR, kar je zanjo pomembno zaradi nočnega nadzora okolice hiše, senzorje, ki bi zaznali vsiljivca, pa ima v vseh prostorih, v katere je mogoče vstopati od zunaj. Ampak tudi pri senzorjih mora kupec vedeti, kaj hoče. »Razlikujejo se po načinu montaže, ali so stenski ali stropni, glede na okolje, v katerem jih bomo uporabljali, ali so notranji ali zunanji, ker so slednji zaščiteni pred vremenskimi vplivi, ter po načinu zaznave gibanja in povezovanja z alarmno centralo, ali je ta žična ali brezžična,« razjasni Nina Podgoršek to, kar so Ani povedali v Sintalu, oboji pa bodoče uporabnike seznanijo še s tehničnimi podrobnostmi senzorjev.

Ana je pred končno odločitvijo poiskala še drugo mnenje, a je ugotovila, da so ji na Sintalu svetovali optimalno. Njihovemu nasvetu je sledila tudi, ko se je morala odločiti med tihim alarmom in sireno. »Izbrala sem tihi alarm, ker so mi rekli, da me bo sirena le spravljala v grozo in vznemirjala sosesko, ropar pa bo zbežal, ko bo slišal, da je opažen. Tihi alarm se sproži v varnostnem centru podjetja, zato ropar tega ne ve in je možnost, da ga ujemajo na delu, večja.« Povezava s Sintalovim centrom jo vsak mesec stane 36 evrov, dodaten mesečni strošek so še štirje evri za SIM-kartico. Čeprav je izbrala žični sistem varovanja, ima tudi brezžičnega, na katerega se lahko sistem preklopi ob izpadu elektrike. V PAN Elektroniku brezžični sistem priporočajo, ko v objektu ni mogoče izdelati žične povezave med alarmno centralo in senzorjem ali ko stranka tega noče, ker je zaradi električne napeljave treba poseči v prostor.

Ani se je »nekaj kopanja, razbijanja in vrtanja« zdelo »zanemarljivo, tudi zato, ker so našli dobre rešitve«. Prav tako je kamere ne motijo z estetskega vidika, ker so nameš­čene nad višino pogleda, bolj slišen, kot je pričakovala, pa je šum snemalnika. Za hlajenje uporablja ventilator in ta je slišen, pojasnjuje Podgorškova, ampak sodobne snemalne naprave za hlajenje uporabljajo hladilnik brez gibljivih delov, zato so povsem neslišne in neopazne. Nameščene so lahko tudi v spalnici, Ana je svoj snemalnik postavila v sobo, ki je redkeje v uporabi. Teoretično naj bi ga sicer spravila v skrit in nedostopen prostor, ampak ona hoče možnost pregleda posnetkov, kadar si to zaželi.

Prve tedne po namestitvi sistema je bilo to pogosteje, ker jo je zanimalo, kaj se ponoči dogaja okoli hiše, predvsem pa, ker se je hotela naučila uporabljati opremo. Od ponud­nika je že v osnovi zahtevala uvajanje; danes se ji uporaba sistema ne zdi zapletena, a tudi povsem preprosta ne. Z daljinskim upravljalnikom, ki ga je izbrala namesto aplikacije na pametnem telefonu, lahko preklaplja med štirimi načini varovanja: pri dnevnem se lahko prosto giblje v bivalnih prostorih, vključeni pa so zunanji senzorji; pri nočnem so pod nadzorom bivalni prostori, balkon in terasa, prosto pa se lahko giblje po spalnih prostorih; kadar je odsotna, so vključeni vsi alarmi, vse pa lahko tudi izključi. Tega ne naredi nikoli: »Sistem nima smisla, če ga uporabljaš samo občasno.«

Na njenem daljinskem upravljalniku je tudi gumb panika: »Če bi gumb pritisnila večkrat zapored, bi v Sintalu nemudoma poklicali policijo in prišli skupaj z njo.« Kako to deluje v praksi, na srečo ne ve, ve pa, da je pametno vzpostaviti rutino: »Vse komponente se moraš naučiti uporabljati, da te ne bi zagrabila panika, ko bi jih res­nično potreboval. Daljinec vedno odlagam na isto mesto, tako doma kot v torbici. Ved­no najprej zaklenem in potem vključim alarm. Tako sem vedno prepričana tudi, da sem zaklenila.«

Zaveda se, da 100-odstotne varnosti ni, »ampak zdaj vsaj vem, da sem zanjo naredila največ, kar sem lahko«. Varnostni sistem jo je stal nekaj več kot 3000 evrov, saj je samo za senzorje odštela približno 1300 evrov, skupaj z gradbenimi posegi in ples­kanjem pa jo je občutek varnosti stal okoli 4000 evrov. »To je nekako tako, kakor da bi se odločali za nakup avtomobila: lahko kupite clia ali BMW,« Nina Podgoršek pojas­ni, zakaj je cenovni razpon opreme za videonadzor od 1000 do 3000 evrov. Čeprav je sprva oklevala, lahko Ana zdaj reče, da je strošek upravičen: v svojem domu ima spet popolno zasebnost.

PREBERITE ŠE:

Zavarovanje in varovanje doma: Preprečimo
 vlomilcem 
lahek vstop