Zanje se graditelji odločijo, ko konstrukcije, na kateri je treba izravnati tla, zaradi slabe nosilnosti ne smejo preveč obremeniti. Klasični cementni estrih, ki vsebuje vodo, bi bil za denimo staro leseno konstrukcijo pretežek in bi se pod njim lahko celo zrušila. To ne velja le za stare lesene medetažne sisteme, prevelika obremenitev z novim mok­rim estrihom je lahko težava tudi pri slabo izvedenih betonskih ploščah, v katere v preteklosti niso vgradili dovolj armaturnega železa. Za predstavo naj povemo, da bo pet centimetrov suhega estriha kvadratni meter konstrukcije obremenilo s približno 25 kilogrami, enaka debelina mokrega estriha pa s kar 100 kilogrami.

Majhna teža pa ni edina prednost suhih estrihov. Izravnavo površine ter hkrati toplot­no in zvočno izolacijo, ki nista zanemarljivi last­nosti dobro pripravljenih tal, omogočajo na izjemno hiter in razmeroma čist način, saj so vse komponente suhe, za njihovo vgradnjo pa ne potrebujemo vode.

Prav zadnji dve prednosti sta tisti, zaradi katerih se za to možnost odločijo tudi graditelji, ki nimajo težav z nosilnostjo konstrukcije in bi lahko izbrali mokro različico izravnave tal. Čas je denar, velikokrat pravijo, suhi estrih pa je takoj, ko je položen, pohoden in pripravljen za polaganje zaključne talne obloge. Graditelji tako zelo pospešijo obnovo hiše ali posameznega prostora v njej, saj bi se mokri estrih sušil dva do tri mesece.

Ker gre pri suhih estrihih v resnici za sisteme, ki se glede na proizvajalca le malo razlikujejo med seboj, lahko z malo spretnosti tla pripravimo tudi sami.

V osnovi je sistem suhega estriha sestavljen iz granulata oziroma nasutja in plošč. Nasutje je sestavljeno iz različnih materialov, lahko gre za mešanico perlita, prevlečenega z bitumensko prevleko, kroglice ekspandirane gline, ekspandirani polistiren ali kakšen drug material, ki ima toplotno- in zvočno­izolativne lastnosti. Granule so lahko različno velike, njihovo velikost izberemo glede na debelino nasutja, ki ga potrebujemo. Če je to tanjše, od enega do tri centimetre, so granule lahko manjše, finejše, če pa moramo nasuti do deset centimetrov debelo plast, izberemo bolj grobe oziroma večje granule, ki površino obremenjujejo bistveno manj kot fini granulat.

Plošče, ki jih položimo čez nasutje, so lahko tako kot granulat narejene iz različnih materialov in se polagajo različno. Izberemo lahko mavčnovlaknene plošče ali trde prešane OSB-plošče iz mikrofurnirjev z utori, ki jih le sestavljamo med seboj, lahko pa se odločimo za trdne talne mavčnokartonske plošče debeline 12,5 milimetra, ki jih polagamo v dveh plasteh in z zamikom pol plošče. Drugo plast je treba na prvo lepiti s posebnim lepilom, potem pa še vsako zgornjo privijačiti v spod­njo z 20 vijačnimi sponkami.

Tretja možnost so tovarniško zlepljene mavčnokartonske plošče. Gre za sistem treh plošč, ki jih lepimo na stikih, pod njimi pa namesto nasutja položimo plast izolacije iz ekspandiranega polistirena.

Če so tla dovolj ravna, jih bomo lahko izravnali že z natančno položeno toplotno in zvočno izolacijo, čez katero bomo položili še dve plasti plošč, če pa so neravna, se je bolje odločiti za nasutje, s katerim lahko ustvarimo ravno površino. Suhe estrihe polagamo na betonsko in leseno nosilno konstrukcijo tal. Na betonsko lahko granulat nasujemo neposredno, pri leseni pa je treba najprej namestiti valovit karton, ki preprečuje uhajanje granul skozi morebitne reže.

Suhi estrihi in talno gretje

Suhi estrihi so dobra izbira tudi takrat, ko se odločimo za talno gretje. Nekateri proizvajalci ponujajo že pripravljene sisteme z vsemi plastmi oziroma komponentami, ki jih potrebujemo za pripravo tal in talno gretje. Vključujejo nosilni estrih, ogrevalni sistem in toplotno izolacijo. Ta je običajno iz ekstrudiranega polistirena in izdelana tako, da je primerna za polaganje cevi talnega gretja. Toplota se iz cevi prek vložkov iz aluminijaste pločevine hitro in enakomerno prenaša na zgornjo plast elementov suhega estriha.

Takšne in podobne rešitve so primerne za obnove ogrevalnih sistemov v starejših hišah, saj je njihova skupna debelina le pet centimetrov, zato v prostorih, kjer želimo talno gretje, ne izgubimo veliko višine.

Brez omejitev ne gre

Naj se sliši še tako dobro, a tudi suhi estrihi imajo svoje omejitve in slabše plati. Vlaga ni njihova prijateljica, zato je treba v kopalnicah in kuhinjah ter na tleh, pod katerimi ni kleti, pri izvedbi upoštevati priporočila proizvajalcev in strokovnjakov. Vse površine, na katerih je mogoč stik z vodo ali vlago, je treba zaščititi z ustreznimi, s posameznim sistemom ali materialom združljivimi izolacijskimi sredstvi, ki preprečujejo vdor vode in prehod vlage v sistem. Robove, kjer se stikata suhi estrih in stena, pa je treba zatesniti z ustreznimi izolacijskimi trakovi.

Na suhi estrih lahko načeloma polagamo vse vrste talnih oblog, vendar so pri nekaterih omejitve, ki jih je treba upoštevati. Topli pod in linolej ter druge tanke elastične talne obloge lahko uporabimo le, če smo na plošče estriha nanesli dva milimetra debelo plast posebne izravnalne mase. Naslednja omejitev je velikost keramičnih ploščic. Te so lahko velike največ 30 krat 30 centimetrov, pri polaganju pa je treba uporabiti ustrezno izolacijsko sredstvo in lepilo. Lahko položimo tudi večje, vendar naj to naredijo mojstri, saj je drugače verjetnost, da bodo pokatle Pri lamelnih in mozaičnih parketih strokovnjaki svetujejo, da se na suhi estrih lepijo po vsej površini in ne le na robovih.