Razvoj senčil je bil zadnja leta intenzivnejši kot prej v tisoč letih skupaj in na trgu se je pojavila vrsta tehnološko in arhitekturno dovršenih izdelkov, s katerimi so povezana tudi nova poimenovanja. V pomoč, katero senčilo izbrati, predstavljamo nekatere njihove osnovne značilnosti.

Samostoječe tende

Poleg navadnih, polkasetnih, kasetnih in krožnih tend, ki so praviloma pritrjene na objekt, so na voljo tudi samostoječe. Kakor pojasni Oton Filipič, direktor podjetja Senčila Ralux, je zanje značilno, da niso naslon­jene na steno ali objekt, temveč stojijo prosto oziroma kot samostojna prostostoječa demontažna in zložljiva enota. Sestavljene so iz kovinske konstrukcije in platnenega senčila, njihova življenjska doba je do deset let, zagotavljajo dobro senčenje, so pogojno vodotesne, ne prenašajo pa vetra in snega, doda Zdene Vrbovšek, direktor podjetja Inoxvrbovšek. Če dodamo zložljivo stransko zaprtje, lahko ustvarimo popolnoma zaščiten prostor, ki ga je mogoče postaviti tudi na krajih, kjer klasična gradnja ni dovoljena.

Pergotende

Gre za zložljive nadstreške, ki združujejo elemente klasične pergole in tende. Ogrodje je narejeno iz aluminija ali lesa, na njem pa je nameščeno zložljivo ostrešje, sestavljeno iz več membran. Konstrukcija je praviloma naslonjena oziroma vpeta na objekt, zato takšna senčila bistveno bolje prenašajo veter kot klasične tende, nekoliko daljša pa je tudi njihova življenjska oziroma uporabna doba.

Senčna jadra

Zadnja leta so zelo priljubljena tudi senčila v obliki jader, ki pa so po izkušnjah proizvajalcev predvsem privlačen arhitekturni dodatek, medtem ko funkcionalno niso najboljša rešitev. Jadra so praviloma pravokotne ali kvadratne oblike z diagonalo do 10 metrov, redkeje tudi trikotna. »Njihova prednost je v lahkotni obliki, slabost pa majhna uporabna vrednost, saj jih je pri vetru treba zlagati, ob dežju pa je večina nadkrite površine neuporabna,« pojasni Filipič. Nekoliko bolj vzdrž­ljiva alternativa so po njegovih izkušnjah t. i. jadralije, ki združujejo lahkotnost jader in čvrstost pergotend, zato so tudi bolj odporne proti vetru, mogoče pa jim je dodati celo stransko senčenje ali zavetrovanje.

Brisoleji

Brisoleji so široke lamele iz kovine, stekla, lesa ali umetnih mas, ki se predvsem uporab­ljajo kot zunanja senčila za vertikalno senčenje stanovanj, hiš in poslovnih objektov, iz njih izdelujejo tudi celotne fasade. Prav tako pa so primerni za horizontalno vgrad­njo, kot senčila za terase – v tem primeru je konstrukcija pritrjena vodoravno v steno ali podprta s stebrički, vanjo pa so vpete lamele. Zaradi nastavljivosti lamel omogočajo dobro senčenje, so odporni proti vetru, ne zagotavljajo pa vodotesnosti. Vrbovšek med njihovimi bistvenimi prednostmi poudari še korozijsko odpornost, dolgo življenjsko dobo, ki je lahko tudi neomejena – odvisno od obstojnosti materialov. Brisoleji ne potrebujejo skoraj nobenega vzdrževanja.

Lamelne vodotesne pergole

Najsodobnejša in tehnološko najbolj dovršena novost so lamelne pergole, ki se v nekaj sekundah spremenijo v vodotesen nadstrešek. Ogrodje je podobno kot pri pergotendah, le da platno nadomeščajo gibljive aluminijaste lamele, pojasni Oton Filipič. Večina modelov je na voljo v stenski izvedbi, nekateri pa tudi v samostoječi. Tudi ta senčila ne potrebujejo posebnega vzdrževanja, njihova življenjska doba pa je skoraj neomejena, odvisna predvsem od obstojnosti materialov. Vrbovšek iz podjetja Inoxvrbovšek, kjer so leta 2012 razvili prvo kompaktno vodotesno pergolo na svetu in jo leto pozneje tudi patentirali, kot bistveno prednost navaja njihovo vodotesnost in izredno močno konstrukcijo ter lamele, ki prenesejo še tako močan veter in celo sneg. Njihova pergola ima celo samočistilno funkcijo – ker med lamelami in ob njih ni prečnih žlebičkov, dež preprosto spere listje, smeti in drugo nesnago v odtok. Lamelne pergole omogočajo tudi precejšen prihranek energije, ki bi jo sicer potrebovali za ogrevanje, hlajenje in razsvetljavo – široke lamele namreč omogočajo, da pride skoznje celo do 80 odstotkov sončne svetlobe.

Kaj izbrati?

Sogovornika se strinjata, da so za balkone najprimernejše tende. »Priporočamo tak­šne s pregibnimi škarjastimi rokami, ki so na voljo v številnih izvedbah – od običajnih brezkasetnih do tend v aluminijasti kaseti za različne arhitekturne sloge: z elipsoidno kaseto, okroglo, pravokotno popolnoma oglato kaseto za sodobne objekte in vmesno polpravokotno v obliki črke D za brezčasni arhitekturni slog,« svetuje Filipič. Za večje terase na prostem in ob hišah pa so po besedah sogovornikov najprimernejše lamelne pergole in pergotende. Vrbovšek svetuje: »Še posebno če imamo vrtno pohištvo, so dobra izbira lamelne vodotesne pergole, ker povečajo uporabnost terase v vsakem vremenu in letnem času.«

Kaj pa materiali in barve – kakšne izbrati, da pod senčilom ne bo prevroče in zatohlo? Dejstvo je, da tende v nasprotju z lamelnimi pergolami ne omogočajo kroženja zraka pod senčilom. Sogovornika v vsakem primeru svetujeta senčila v svetlejših barvah ­– te odbijajo toploto, medtem ko temnejše zadržijo večji delež UV-žarkov. A tudi na tem področ­ju razvoj napreduje izjemno hitro. Kakor pojasnjuje Oton Filipič, so pri nekaterih pergotendah že razvili posebne trislojne termoizolacijske membrane, ki tudi pri svetlejših odtenkih senčil zadržijo toploto, hkrati pa zagotavljajo 100-odstotno UV-zaščito.

Upravljanje senčil za balkone in terase je v zadnjih letih prav tako doživelo skokovit napredek: ročno upravljanje z ročico je prej izjema kot pravilo. Po izkušnjah Zdeneta Vrbovška ročno odpiramo in zapiramo le še tende, pa še te redko, medtem ko lamelne pergole praviloma krmili motorni pogon, ki ga je mogoče upravljati s centralnega nadzornega sistema, na daljavo s telefonom ali tablico … Sodobna senčila imajo vgrajene tudi senzorje za različne vremenske pojave: tenda se ob dežju in vetru samodejno zapre, lamelna pergola pa se v dežju spremeni v vodotesno streho, pojasni sogovornik. »Pri škarjastih tendah se denimo uporabljata tudi amplitudni senzor nihajev in senzor za dež, da ob morebitnem manjšem naklonu senčila od predpisanega preprečimo zajemanje vode na platnu,« še pojasni Filipič.