Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Razvlaževalci zraka: Učinkovitejši so električni

Kondenz na okenskih steklih je v zimskem času običajen pojav, ki v zmernih količinah praviloma ne povzroča težav. Kdaj pa je vlage v prostoru preveč in v katerih primerih je treba poseči po razvlaževalcih zraka ter kakšnega izbrati, smo preverili pri dveh strokovnjakih in ponudniku teh naprav.

Idealna zračna vlažnost v bivalnih prostorih je 50-odstotna, za prijetno in zdravo bivanje v zaprtih prostorih pa ustreza od 40- do 60-odstotna relativna vlažnost zraka, medtem ko so pri več kot 80-odstotni že izpolnjeni pogoji za nastanek plesni. Na vlažnost zraka najbolj vpliva temperatura – višja ko je, nižji je odstotek relativne vlažnosti. Poleg tega nanjo vpliva vrsta drugih dejavnikov, med drugim zunanja vlaga, velikost prostora, število in dejavnost ljudi ter količina in vrsta strojev, ki oddajajo vlago (kuhanje, sušenje perila ...), pojasni strokovnjak za prezračevanje Bojko Jerman iz podjetja E-netsi. Preveliko relativno zračno vlažnost v prostoru zaznamo že po vonju, ki je podoben kot v savni, večinoma pa jo razkrivajo tudi zarošena stekla na oknih. Po besedah energetskega svetovalca in urednika NEP Slovenija Bojana Žnidaršiča je prav višina te rose najboljši indikator prevelike vlažnosti zraka v prostoru: »Če je visoka pet do deset centimetrov in je to le rosa, ne pa kapljice, še ne pomeni težav, če pa je ta višina večja – včasih pride celo do polovice okna ali čez – in so na steklu kaplje, je to zagotovo indikator, da je vlage v zraku preveč.« Vsekakor pa je delež relativne zračne vlage priporočljivo spremljati s higrometrom in ga redno regulirati (zmanjševati). Vlago lahko iz prostora odvajamo z različnimi ukrepi, Žnidaršič jih razdeli v tri sklope. Najbolj preprosti, učinkoviti in brezplačni so t. i. organizacijski ukrepi, kot so učinkovito prezračevanje (vsaj trikrat na dan za tri do štiri minute temeljito prezračimo celotno stanovanje ali etažo), odstranitev vzrokov za nastanek vlage in odmik pohištva od zunanjih sten (vsaj pet centimetrov od tal in ravno toliko od stene), s čimer omogočimo strujanje zraka. Drugi sklop ukrepov so t. i. male investicije, kamor sodi ogrevanje na višjo temperaturo, s čimer znižamo odstotek relativne vlage. »Vsaka dodatna stopinja namreč delež relativne vlage zniža za 2,5 odstotka – z dvigom temperature za štiri stopinje (z običajnih 22 na 26 stopinj), bomo delež relativne vlage znižali za 10 odstotkov, kar je praviloma dovolj.« Ob tem je nujno redno prezračevanje (vsako uro za tri do štiri minute) in spremljanje stanja s higrometrom. Druga možnost so razvlaževalci, ki jih uporabimo, ko vzroka zračne vlage ni mogoče odstraniti. Potem pa je tu še tretji sklop ukrepov, t. i. večje investicije, kot sta vgrad­nja centralnega prezračevalnega sistema in kakovostna toplotna izolacija fasade.

Kdaj poseči po razvlaževalcu

Strokovnjaki uporabo razvlaževalnega sistema svetujejo v dveh primerih, in sicer po poplavi ali izlivu vode in takrat, ko vsi zgoraj našteti ukrepi nimajo želenega učinka. Jerman ob tem znova opozarja na pomen prezračevanja: »Zrak moramo neprestano menjati in s tem bomo rešili vse probleme. Zraka ne moremo izboljšati s filtriranjem. Če pa ima stanovanje že urejeno stalno menjavo zraka, bo umetno razvlaževanje manj potrebno kot sicer.«

Razvlaževalni sistemi s tabletami ali granulami

Takšni razvlaževalni sistemi so manj učinkoviti, primerni so predvsem za manjše prostore in tam, kjer vlaga ni bistveno višja od normalne. Delujejo po principu higroskopičnosti – kemikalija (kalcijev klorid) v obliki granul ali tablet nase veže vlago, ta pa se zbira v posodici. Količine so v tem primeru res majhne, odstrani se namreč do 20 mililitrov vode na dan, zato pri resnih težavah z vlago in plesnijo ne bo pravega učinka, iz izkušenj pojasni Žnidaršič. Velikost razvlaževalca je treba prilagoditi stopnji vlage, ki jo želimo odstraniti, in velikosti prostora. »Stogramsko polnilo granulata zadošča za sobo, veliko 10 kubičnih metrov, za prostor s 30 kubičnimi metri pa izberemo 450-gramsko. Granulat navadno zadostuje za dva do tri mesece, nato ga je treba zamenjati in odliti nabrano tekočino,« nam pojasni Anže Voje iz Merkurja.

Električni razvlaževalci

Bolj kot sistemi s tabletami ali granulami so učinkoviti električni razvlaževalci zraka, ki sicer za delovanje potrebujejo električno energijo, a so bistveno zmogljivejši. Za bivalne prostore praviloma zadoščajo izvedbe s kapaciteto pet, deset oziroma dvajset litrov vode na dan, pri izbiri pa upoštevamo temperaturo, vlago in velikost prostora. Skozi električni razvlaževalec struja vlažen zrak, ki na kondenzacijski enoti oddaja vlago. Ta se steka v zbiralnik, iz katerega jo nato odlijemo. Cene takšnih sistemov se gibljejo med 200 in 400 evri, odvisno od zmog­ljivosti. Po besedah Vojeta se zanje odločajo predvsem tisti, ki imajo večjo vlago v prostoru ali pa želijo več funkcionalnosti. »Uporabniki lahko tako natančno spremljajo vlažnost v prostoru in nastavijo želeno stopnjo. Časovnik omogoča samodejni vklop in izklop, ventilator pa različne stopnje kroženja zraka. Vgrajen je filter za odstranjevanje prašnih delcev iz zraka. Nekateri modeli imajo tudi ionizator, ki še bolj izboljša klimo v prostoru in pripomore k čistejšemu zraku,« pojasni sogovornik.

Bojko Jerman kot alternativo električnim razvlaževalcem omeni klimatske naprave, ki so po njegovem mnenju cenovno najbolj ugodna in funkcionalna rešitev, saj razvlažujejo in hladijo. »Razvlaževanje je mogoče le s kondenzacijo vlage v zraku, to so klimatske naprave. Drugi načini ne morejo biti učinkoviti. Tudi t. i. sušilci zraka so dejansko klimatske naprave posebne oblike,« povzame strokovnjak za prezračevanje.

Priporočila za uporabo

Razvlaževalec postavimo tja, kjer se kažejo večje težave z vlago. Zagotoviti moramo nemoten pretok zraka skozi sistem in čim boljše kroženje zraka po prostoru. »Od stene mora biti naprava odmaknjena vsaj deset centimetrov, ne v bližini grelnih teles, vsekakor pa na ravni in stabilni podlagi. Nanjo tudi ne smemo odlagati predmetov. Temperatura v prostoru, kjer deluje razvlaževalnik, mora biti vsaj pet stopinj,« pojas­ni Voje. Žnidaršič svetuje še namestitev higrosenzibilnega stikala (če to že ni vgrajeno), ki avtomatično vključi razvlaževalec, ko je presežena določena vrednost vlage v zraku. »Razvlaževalec oddaja določen zvok in ustvarja neke vrste prepih, zato ga je najbolje vključiti pred odhodom zdoma, sicer pa priporočam, da deluje čim dlje in na čim manjših vrtljajih,« sklene sogovornik.

Katja Žnidar