Toda stres lahko vsaj zmanjšamo, če ga že ne moremo povsem odpraviti. »Ključno je, da imaš dobrega strokovnjaka, dovolj časa in si finančno na realnih tleh,« tri ključne dejavnike v boju proti stresu pri prenovi našteje Jure Judež, vendar iz prakse ve, da nas prav na teh treh področjih običajno spodnese.

»Ljudje pridejo in rečejo: čez mesec ali dva bi začeli. Ampak v tako kratkem času ni mogoče pripraviti dobrega projekta. Prenova je kompleksna in stvari je treba premisliti vnaprej. Tudi če jo načrtuješ še tako natančno, gre ved­no, ampak vedno, kaj po svoje. Če se zaletiš, pa moraš pričakovati celo vrsto težav,« opozarja. Vzeti si moramo torej čas, vendar to ne pomeni, da upoštevamo le dobavne roke, sušenje materialov in podobno, ampak predvsem, da imamo dovolj čas za izdelavo dobrega načrta. Z njim se bomo izognili marsikateremu zapletu pri izvedbenih delih, predvsem pa bomo lahko natančno predvideli stroške.

Stroški pod drobnogledom

Ena od težav je tudi ta, da si ne predstavljamo, koliko nas bo prenova stala, iz česar izhaja drugo spoznanje tistih, ki so se je že lotili, namreč, da je vedno dražja, kakor so mislili, da bo. »Ljud­je dejansko nimajo občutka za stroške. Hodijo naokoli, gledajo in računajo: aha, ploščice so toliko, umivalniki so toliko in tako naprej, na strošek dela in nepričakovane stroške pa pogosto pozabijo. Če na primer zamenjamo keramiko, lahko odpade še del ometa in tako ne menjamo le stare keramike z novo, ampak moramo popraviti tudi steno. To stane in dela se časovno podaljšajo. Ljudje bolj tehničnih plati ne poznajo, zato teh stroškov tudi ne morejo preračunati.«

Pomembno je, da smo pri oceni stroškov realni, namesto da si predstavljamo, da bomo, po besedah Jureta Judeža, s premajhnim proračunom dobili bistveno več, kot lahko, ker smo tako slišali od prijateljev ali brali na spletnih forumih. Končno ceno prenove običajno težko ovrednotimo zato, ker ne poznamo vseh stroškov, ki so povezani z njo. »Na predračunu je na primer polno nekih postavk. Vsaka zase je majhna, tukaj 50 evrov, tam 25, spet nekje 75. Ampak na koncu je to 10, 20 ali 30 tisoč evrov. Če kot laik pri sebi razmišljaš, koliko bo stala prenova, sešteješ nekaj stvari, ne upoštevaš pa vseh malenkosti, ki jih potegne za sabo.«

Prevelika izbira

Če prenavaljamo sami, nas ti stroški običajno presenetijo na koncu, čeprav bi se šoku lahko izognili z dobrim načrtovanjem. Ampak za nekoga, ki stanovanja ni prenavljal še nikoli, je tudi to težavno. Večina ne ve niti, da je danes na trgu toliko različnih izdelkov v tako velikem cenovnem razponu, da je brez poznavanja skoraj nemogoče izbrati optimalno. Vendar tudi tistim, ki se tega zavedajo, ni nič lažje – v ponudbi se preprosto izgubijo.

»To je res velik problem. Izbire je preveč. Včasih so bile na voljo tri vrste keramike, danes jih je nešteto. Za kaj je boljša ta in za kaj ona? Je keramika za 80 evrov na kvadratni meter res petkrat boljša od tiste, ki stane 15 evrov? Je obdelana na ta način primernejša od one, obdelane na drugačnega? Laik tega ne more vedeti, vsak prodajalec pa seveda kot najboljšega ponuja svoj izdelek.« Da izberemo tisto, kar je najboljše za nas, in da se materiali v stanovanju ujemajo, je pametno za nasvet prositi strokovnjaka, še preden se odločimo za nakup.

Pogorimo lahko tudi pri novi organizaciji prostora. Zlasti stanovanja in hiše iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja ne ustrezajo več sodobnemu življenjskemu slogu, zato rušimo stene in prostor izkoriščamo drugače. Toda pogosto si težko predstavljamo, kako bi bil lahko neki prostor drugačen, če smo leta gledali eno razporeditev. »Tukaj je lahko v pomoč arhitekt z izkušnjami in predvsem takšen, ki zna dobro poslušati stranko in res izluščiti bistvo: kako nekdo živi, kaj bi bilo zanj najustrezneje in kaj stroškovno sprejemljivo. To se mi zdi zelo zahteven del posla.«

Kako najti dobro strokovno pomoč?

Arhitekt nam lahko prihrani veliko stroškov, ko nam med preveliko izbiro materialov pomaga najti tiste, ki so za nas stroškovno sprejemljivi, a še vedno kakovostni in lepi. Lahko nam pred­laga drugačne, a boljše rešitve, in maksimalno izkoristi prostor. Nadzornik del nam prihrani čas in živce, ko namesto nas usklajuje izvajalce in nadzoruje dela, ne nazadnje pa je pomembna tudi garancija, ki zagotavlja, da bo, če se bodo pokazale težave, izvajalec napako odpravil, kar je pri individualnih mojstrih pogosto težko doseči, če povzamemo razmišljanje Jureta Judež.

Toda kako vedeti, kateri arhitekt bo najboljši za nas? »Preveriti moraš njegove reference. Pomembno je, da je takšne stvari že delal in da ti je njegov slog všeč. Znati mora argumentirati svoje predloge in pokazati številke, koliko je kaj stalo, in tako naprej. Tehnične rešitve je laiku sicer res težko preverjati, ampak naj vsaj vpraša. Bistveno pa je, da se vzpostavi zaupanje.«

Samoizpraševanje o željah

Brez zaupanja ni nič, ampak na podlagi česa se vzpostavi med dvema človekoma, ki se ne poznata? »To se začuti zelo hitro, že po prvih pogovorih,« zagotavlja Jure Judež. Prenova namreč teče po korakih. Med ogledom hiše ali stanovanja to fotografirajo, naredijo izmere in se s stranko pogovorijo. »Takrat gremo res globoko, vrtamo vanjo, vrtamo in vrtamo. Ja, kakor da bi bila pri psihoterapevtu. Ugotoviti poskušamo, zakaj sploh prenavlja svoj dom. Kaj bi rada dosegla s prenovo? Včasih se zgodi, da ima nekdo predstavo o tem, kaj bi rad imel, potem pa se iz ozadja pokažejo drugačne želje in bi bila zanj morda boljša drugačna rešitev.«

Takšno samoizpraševanje bi moral opraviti vsak, ki se loteva prenove, sam ali z arhitektom. S slednjim večinoma sodelujejo mladi do 30 let, starejši, ki so nekoč že prenavljali sami in izkušnje ne bi ponovili, in tisti, ki imajo zahtevno službo in malo časa. Manj so sodelovanju naklonjeni ljud­je s podeželja, kjer so vajeni vse narediti sami, in oni, ki se jim arhitekt zdi neupravičen strošek.

Strošek pomoči strokovnjaka, ki načrtuje dela in jih vodi, se giblje med šestimi odstotki celotnega zneska prenove, kadar je ta velika, in 15 odstotki, kadar je majhna. Toda povrne se drugje, zagotavlja Jure Judež, denimo pri nabavnih cenah materia­lov, rešitvah, času ... Tukaj ne moremo veliko prihraniti. Kje pa lahko? »Človek lahko kaj zares prihrani le, če čim več naredi sam.« Če tega ne želi ali ne zmore, pa je prvi korak ta, da »poišče nasvet strokovnjaka«. Cena idejne študije, v kateri grobo ocenijo, kaj je mogoče narediti s stanovanjem in kakšne stroške utegne to potegniti za sabo, je še vedno veliko nižja od stroškov, ki jih prinese napačen pristop.

-----

Pomembno

• Nujni posegi in želje: Ne prenaglite se. Dobro premislite, zakaj prenavljate in kaj zares potrebujete. Napišite si seznam nujnih del in seznam stvari, ki si jih želite. Želje si boste izpolnili, če vam bodo to omogočale finance.
• Finance: Naredite natančen finančni načrt. Ne pozabite na nevidne stroške, ki se bodo pojavili med obnovo. Ves čas spremljajte porabo denarja, da vas končni znesek ne bo presenetil.
• Čas prenove: Realno ocenite, kako dolgo bodo trajala dela. Če je treba, si pravočasno priskrbite začasno bivališče drugje.
• Organizacija prostora: Kako boste na novo izkoristili prostor in kako razporedili pohištvo, se odločite že med načrtovanjem. Če si boste pozneje premislili in bodo potrebni popravki, se lahko prenova podraži.
• Izvedba: Odločite se, ali boste delali sami ali boste dela prepustili izvajalcem. Če boste delali sami, bo to za vas ceneje, vendar ne boste imeli garancije za opravljeno delo in ne prostega časa.
• Reference: Pri izbiri arhitekta ali drugega strokovnjaka je pomembno, da najprej preverite njegove reference in presodite, ali je primeren za nas.
• Ne le cena: Če je mogoče, izvajalce preverite tako, da za vas najprej opravijo manjša dela. Pri njihovi izbiri naj vas ne vodi le najnižja cena.
• Nadzor: Če je mogoče, najdite dobrega nadzornika, ki bo ves čas spremljal, kako so opravljena dela. Najbolje je, da gre za strokovnjaka na področju prenov, kakršne se lotevate vi.
• Razdelitev po fazah: Če nimate dovolj denarja, da bi prenovili celotno stanovanje, dela razdelite: zamenjajte kopalnico, pozneje okna in tako počasi naprej.