Pri oknih in balkonskih vratih predstavljajo okovje kovinski deli, skriti v profilih, tečaji in kljuke. Okovje uporabimo, kadar zasteklitev ni fiksna in želimo okna ali vrata odpirati. Poleg odpiranja je njegova osnovna funkcija tesnjenje, z dodatnimi elementi pa lahko povečamo protivlomno varnost stavbnega pohištva in omogočimo prezračevanje. Po Nagodetovih besedah je mogoče o kakovosti vgrajenega okovja sklepati tudi po ceni stavbnega pohištva, na katero vplivajo vsi vgrajeni elementi. Izdelovalci jamčijo za doseganje kakovostnih standardov z oznako evropske skladnosti CE, ki pomeni, da je stavbno pohištvo narejeno iz materialov in na načine, ki so skladni z evropskim tehničnim soglasjem. Ponavadi velja, da je življenjska doba stavbnega pohištva eno človeško generacijo, približno trideset let, pove sogovornik. Če okovje redno vzdržujemo (enkrat na leto oljenje) brez težav zdrži to obdobje, delež okvar je zanemarljiv, če pa se kaj vseeno pokvari, ga je mogoče popraviti ali zamenjati.

Odpiranje, tesnjenje, varnost, zračenje

Obstajajo posebni sistemi okovja za plastična, aluminijasta in lesena okna, vendar je njihova funkcionalnost enaka, prilagoditve so namenjene le temu, da ga je čim laže montirati v določen sistem okvirja, krila, pove Barbara Šubic. Okovje omogoča odpiranje oken na različne načine: samo na stežaj (odpiranje po vertikali), samo na nagib oz. po horizontali (če je reža zgoraj, pravijo proizvajalci temu na kip, če je spodaj, pa na klap), drsno odpiranje ali kombinacija teh načinov. Po sogovorničinih besedah je trenutno je najpomembnejša lastnost okovja funkcionalnost pri zelo težkih krilih. To je za proizvajalce izziv in meje se počasi pomikajo navzgor. Klasično okovje lahko nosi krila do teže 130 kilogramov, močnejše do 150 kilogramov, pojasni. Nagode doda, da ima načeloma vsako enokrilno okno možnost odpiranja tako po vertikali (ročka kljuke vodoravno) kot na nagib (ročka kljuke navpično). Pri dvokrilnih brez prečke ločimo glavno krilo, ki ima obe opisani funkciji, in stransko, ki se odpira le po vertikali. Pri dvokrilnem, pri katerem je vmes prečka, pa oba dela delujeta kot enokrilno okno.

»Običajno stranka izbira med vidnim in skritim okovjem (pri drugem so tečaji pri zaprtem oknu skriti v profilu). Samo strukturo okovja in njegove sestavne dele pa potem določi proizvajalec glede na tip, obliko okna in varnostno stopnjo,« pove Šubičeva. »Osnovno varnost okna pred vlomilci zagotavlja standardno število zapirnih elementov (v njih se stika okovje okvirja in krila) glede na velikost okna. Povečati jo je mogoče s povečanjem njihovega števila ali z vgradnjo zapirnikov drugačne oblike (na gobico). Seveda ni nobeno okno povsem varno pred vlomilci, z dodatno zaščito le podaljšamo čas, ki ga potrebujejo za vlom,« pravi Nagode. Stopnjo varnosti po njegovem še povečajo pololive, kakor pravimo okenskim kljukam z oznako Secustik. »Te kljuke, ki so čedalje pogostejša izbira, imajo v sredinskem delu mehanizem, ki onemogoča, da bi okno od zunaj odprli tako, da bi, potem ko bi prevrtali okvir, s kleščami obrnili notranji del kljuke (kovinsko os, ki sega skoraj po vsej globini profila).

Kljuke se seveda ne razlikujejo le po dodat­nih funkcijah, temveč že po materialu zunanjega dela. Praviloma je tako, da kakovosti in izbranosti zunanjega materiala sledi tudi kakovost mehanizma. Dodaten varnostni element je lahko odpiranje na gumb, ki ga je treba pritisniti ob obračanju ročice oz. ključa, ki zablokira kljuko.

Ena od njenih funkcij je lahko tudi uravnavanje reže za zračenje. Poleg klasičnega odpiranja na kip namreč omogoča še večstopenjsko minimalno režno odpiranje okna (za 3, 5 in 10 mm). Ko kljuko zapremo, okno normalno tesni.

Več tipov okovja za panoramske stene

Sogovornika smo tudi vprašali, ali okovje vpliva na toplotno prehodnost okna. Barbara Šubic razloži, da se pri toplotnih izračunih okovje ne upošteva, in doda: »V praksi je to seveda mesto, kjer je prehod toplote gotovo povečan. Je pa vse okovje na notranji strani okna oziroma v notranji polovici prereza, in če je okno prav konstruirano in zunanja tesnila res tesnijo, večjih izgub ni. Pred leti so nekatera okna še imela aluminijaste dele, ki so iz zunanjosti segali skoraj v sredino prereza, kar je pozimi lahko povzročalo kondenziranje zračne vlage v tem delu in morda celo zamrzovanje, zdaj pa takšnih oken na trgu ni več zaslediti.« Nagode ob tem opozori na drug vidik: če o vplivu okovja na toplotno prehodnost ponavadi ne govorimo, pa je od njega vsekakor odvisna zrakotesnost. Ta ne more biti zadovoljiva, če gre za neustrezno ceneno okovje, če je nepravilno zmontirano ali je v profilu uporabljeno premalo zapirnikov.

In kaj je odločilno pri izbira okovja za panoramske stene, ki mora ob odpiranju nositi zelo veliko težo?

»Tu je možnosti izbire precej manj kot pri oknih. Obstaja več izvedb drsnih sten; tiste s prerezi, podobnimi okenskim, ki imajo tudi na spodnjem delu okvir oz. profil, čez katerega stopamo, in takšne z nizkim pragom. Stene, narejene po prvem sistemu – imenujemo jih drsno-nagibne –, tesnijo prav tako dobro kot okna. Večina strank pa želi nizke talne pragove za lažje prehajanje na teraso – gre za dvižno-drsne stene –, ki ne morejo tesniti tako dobro kot okna. Na delih hiš, izpostavljenih vetru in dežju, takšnih sten ne priporočamo. Druga pomembna odločitev pa je, kako veliko bo drsno krilo, ki ga bomo odpirali. Klasični sistemi okovja nosijo krila do teže 300 kilogramov, z dodatnimi vzmetmi in spodnjimi kolesi pa lahko izdelamo tudi večja in težja. Toda iz izkušenj lahko povemo, da je 400 kg težko krilo že precej naporno za odpiranje, za otroke skoraj nemogoče. Zato priporočamo drsna krila do površine 7 kvadratnih metrov,« poudari Šubičeva.