Hišna dvigala so primerna tako za novograd­nje, kjer so po besedah Pera Maksimovića iz podjetja Schindler Slovenija pravzaprav postala že skoraj standard, ki povečuje uporabnost večetažnega objekta in hkrati zvišuje vrednost nepremičnine, kot tudi za obstoječe starejše objekte.

Tehnične omejitve

Najbolje je, da o vgradnji dvigala razmišljamo že v fazi projektiranja, drugače bo njegova umestitev v prostor veliko zahtevnejši izziv. Ko ga načrtujemo za novo hišo, velja osnovno vodilo, da mora biti primerno za prevoz osebe na invalidskem vozičku. Kabina mora biti široka vsaj 100, dolga 125 in visoka 210 centimetrov, minimalna dimenzija vrat pa je 80 x 200 centimetrov, pojasni sogovornik, ki poudari, da manjših dvigal za novozgrajene hiše ne priporočajo. »Dvigalo z navedenimi dimenzijami kabine potrebuje jašek svetlih notranjih tlorisnih mer 150 x 160 centimetrov, debelina zidov pa je odvisna od tipa gradnje in znaša 20 centimetrov ali manj (npr. če gre za jekleno konstrukcijo jaška), kar v praksi pomeni, da lahko dvigalo umestimo v prostor, ki zavzame manj kot štiri kvadratne metre v posamezni etaži,« opiše Maksimović. Zaradi varnostnih predpisov je treba pri načrtovanju predvideti tudi jamo v jašku pod najnižjo postajo ter t. i. »glavo« dvigala nad najvišjo etažo.

Vgradnja dvigala

Eno je načrtovanje dvigala v novogradnji, kjer ga lahko že med projektiranjem ustrezno umestimo v prostor, veliko zahtevnejša je dograditev v obstoječi hiši. V tem primeru je lahko dvigalo tudi manjših mer, pojasni Pero Maksimović. Ob tem doda: »Če potrebnega prostora ni, ga je treba narediti, ponavadi s prebojem etažnih plošč. Pri tem moramo paziti na statiko objekta, takšni posegi pa ponavadi zahtevajo tudi pridobitev gradbenega dovoljenja.« Druga možnost je, da dvigalo namestimo zunaj stavbe, kar omogoča vertikalno gibanje med nadstropji, ne da bi s tem vplivali na arhitekturno zasnovo notranjosti, nam razloži Dušan Dobravc iz podjetja Erdu.

Sogovornik nadaljuje, da je postopek zunanje vgradnje razmeroma hiter in zahteva le omejena zidarska dela. »Dvigalo se pomika po močni in elegantni aluminijasti konstrukciji, po želji pa je lahko tudi zidano in se skoraj neopazno vključi v sodobno ali klasično zasnovo objekta. Za svoje delovanje porabi malo električne energije, za priklop pa uporablja 230-voltno napetost. Samo delovanje dvigala je brezhrupno, edini zvok, ki ga oddaja, je v krmilni omari, ta pa je največkrat nameščena v kleti,« opisuje Dobravc.

Kaj pa cena?

Sogovornika pojasnita, da je cena investicije odvisna predvsem od števila postaj, velikosti in opreme. Dvigalo, izdelano po standardu EN81, s hitrostjo 0,63 m/s ali 1 m/s, je mogoče naročiti za slabih 13.000 evrov (cena brez DDV), sicer pa znaša strošek približno štiri odstotke investicijske vrednosti objekta. Kar zadeva stroške delovanja, so po Dobravčevih besedah zanemarljivi. Maksimović pojasni, da je strošek delovanja dvigala v stanovanjski hiši glede na predvideno majhno frekvenco uporabe na letni ravni primerljiv z nekaterimi kuhinjskimi aparati – porabi denimo manj energije, kot je povprečna družina potroši za kuhanje na steklokeramični plošči ali v pečici.

Vzdrževanje in servisiranje

Stroški vzdrževanja so po besedah Pera Mak­simovića primerljivi z višino rednih letnih stroškov za vzdrževanje avtomobila. Odvisni so od več dejavnikov, denimo pogostosti uporabe, števila postaj, tipa in velikosti dvigala, zakonsko pa so predpisani tudi redni tehnični pregledi, ki jih opravi pooblaščeni strokovnjak in stanejo dobrih sto evrov, pojasni sogovornik.
Posebnosti pri delovanju hišnih dvigal ni. Če se že zgodi okvara, je najpogosteje povezana z izpadom električne energije v hiši. V tem primeru se dvigalo napaja iz lastnih baterij, kakor pojasni Dobravc, lahko denimo dogradimo tudi akumulator UPS ali agregat, vedno pa se avtomatsko spusti do najbližje ali najnižje postaje, kar omogoča nemoten izstop ljudi, ki so morda ostali ujeti v njem.