Ne glede na to, za kakšen sistem montažne gradnje se odločimo, je hiša praviloma nared za vselitev v manj kot pol leta, saj večino dela opravijo že pred začetkom gradnje. Ločimo dva načina, in sicer skeletni sistem, pri katerem les za nosilno konstrukcijo razrežejo na računalniško vodenih strojih, vsak kos posebej označijo, nato pa na gradbišču konstrukcijo postavijo in povežejo z lesnimi zvezami, na koncu sledi še vgradnja toplotne izolacije in zapiranje sten. Drugi način je panelna grad­nja, pri kateri vse konstrukcijske elemente izdelajo v proizvodnji, na gradbiš­ču pa jih le še sestavijo.

Če smo si še nedavno pod pojmom montaž­na gradnja praviloma predstavljali enodružinsko hišo, zdaj po svetu stoji vedno več velikih lesenih stavb, tudi nebotičnikov z deset in več etažami. Te so večinoma izdelane iz križno lepljenih plošč, medtem ko so stavbe z leseno skeletno konstrukcijo še vedno omejene na višino nekaj etaž. Tudi pri nas imamo že kar nekaj primerov večjih lesenih objektov – denimo prvi pasivni leseni večstanovanjski objekt v ljubljanskih Kosezah, trietažno poslovno stavbo v Komendi, lesene vrtce in večnamenske dvorane, na ta način so denimo dogradili tudi dve etaži hotelskega kompleksa v Termah Čatež.

Več prednosti kot slabosti

Poleg hitre izvedbe je prednost montažne gradnje v primerjavi s klasično tudi uporaba naravnih materialov. Les namreč med vsemi najbolje uravnava vlago v prostoru in odlikuje ga najboljše razmerje med toplotno izolativnostjo in ohranjanjem toplote. Je namreč šestkrat boljši izolator kot opeka in 15-krat boljši kot beton, kar vpliva na višino stroškov za ogrevanje. Če je les naravno obdelan, oddaja tudi prijeten vonj in nima elektrostatičnega naboja. Uporaba naravnih materialov je pomembna z vidika trajnost­nih načel – pri proizvodnji lesene hiše se namreč porabi veliko manj energije kot za postavitev hiše iz drugih gradbenih materialov. Les ima namreč med vsemi gradbenimi materiali najmanjši ogljični odtis, kar pomeni, da v svojem življenjskem ciklu najmanj obremenjuje okolje. Povsem odveč so tudi predsodki glede požarne in potresne varnosti. Pravilno zasnovana lesena hiša je v potresu celo bolj varna pred porušitvijo kot zidana, saj se lesena konstrukcija zelo dobro odziva na potresno obtežbo in prenese veliko več obremenitev. Podobno velja tudi pri požaru: les dlje časa ohranja stabilnost kot beton, jeklo in opeka. Ogenj sicer začne najedati njegovo strukturo, zogleni lahko do globine dveh centimetrov, globlje pa ogenj zaradi pomanjkanja kisika ne prodre. In ne nazadnje, pravilno zasnovana in kakovostno grajena lesena hiša je stabilna in varna pred močnimi vetrovi. Odpornost proti vetru zagotavljajo pravilno povezani elementi, ustrez­no sidrana konstrukcija in pravilno pritrjene obložne plošče.

Med pomanjkljivostmi pa velja omeniti predvsem to, da so lesene montažne hiše nagnjene k pregrevanju, in to kljub temu, da ima les dobre toplotne lastnosti. Poleg tega sta les in toplotna izolacija izredno občutljiva na vlago in vodo, zato je slabo vreme med gradnjo, dokler ni hiša pokrita s kritino, lahko večja težava. To pa je tudi eden od razlogov, zakaj pri lesenih hišah ni mogoča gradnja po fazah. Strokovnjaki pa kot eno od slabosti navedejo še določene arhitekturne omejitve. Razponi lesenih nosilcev so namreč razmeroma omejeni, zato na enostaven način ni mogoče izvesti velikih, odprtih prostorov. Rešitev je bodisi uporaba jekla bodisi križno lepljenih plošč, a to pomeni kompromis glede materialov in precej dražji projekt.

Težave lesnopredelovalne panoge

Kljub dejstvu, da se v zadnjih letih razmerje med zidano in leseno gradnjo povečuje v prid drugi ter da se vedno bolj širi zavedanje o pomenu trajnostnih načel, svojih naravnih danosti še vedno ne znamo izkoristiti, kakor bi jih lahko. Slovenija je za Finsko in Švedsko tretja najbolj gozdnata država v Evropski uniji, z letnim prirastom več kot osem milijonov kubičnih metrov lesa. Nezadostna konkurenčnost gozdno-lesnega sektorja, neurejene in celo prekinjene gozdno-lesne predelovalne verige pa so razlog, da domačega lesa ne izkoriščamo dovolj, večino ga izvozimo, domača lesnopredelovalna panoga pa propada.

Dr. Franc Pohleven z oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je že večkrat poudaril, da država preprosto ne prepozna pravega pomena lesarstva, ker menda nima dovolj dodane vrednosti. Prepričan je, da bi morali našo industrijo pre­usmeriti v proizvodnjo lesnih izdelkov z najvišjo dodano vrednostjo. Vendar predelava lesa brez porabe ne bo zaživela, zato je treba potrošnike ozaveščati in spodbujati, da se bodo zavestno odločali za izdelke in objekte iz lesa. Povpraševanje po lesnih izdelkih bo pospešilo tudi proizvodnjo, ki bo slonela na naši edini razpoložljivi surovini – lesu.

Priložnost v povezovanju

Poznavalci vidijo rešitev za domačo lesnopredelovalno panogo v povezovanju. Po besedah Žana Pritržnika, direktorja podjetja Lesoteka hiše, so slovenska podjetja zaradi tehnološke zastarelosti in manjših proizvod­nih zmogljivosti slabše konkurenčna. Zato kolege iz panoge spodbuja h kreiranju inovativnih idej in načrtov objektov, ki segajo zunaj ustaljenih okvirov: »Nepovezanost naše lesne industrije, tehnološka zastarelost in pomanjkanje promocijskih dejavnosti za izdelke iz lesa so največje ovire na poti do skupnega cilja in tudi uspeha države. Prilož­nost vidim v individualni lesni gradnji in uporabi lesa v javnih objektih, kot so vrtci in šole, v spodbujanju lesne panoge z evropskimi sredstvi, priložnosti se odpirajo tudi na področju oblikovalskih kosov pohištva.« Kot primer dobre prakse velja omeniti vrtec Šmartno, ki je bil zgrajen po sistemu javno-zasebnega partnerstva in je lani dobil nagrado lesena ikona za projektno zasnovo, ki nakazuje vpliv na psihofizični razvoj otrok in hitrejši razvoj tako na čustveni kot inteligenčni ravni. Lani jeseni so v slovenjgraški regiji odprli še dva vrtca, zgrajena v javno-zasebnem partnerstvu. »Poslanstvo vseh nas, ki delujemo v tej panogi, bi morala biti gradnja modernih, trajnostnih in do okolja prijaznih zgradb, ki pa so še vedno povezane z okolico,« poudarja sogovornik.

Dodana vrednost v celotni verigi

Da bi se morali deležniki v lesni verigi povezovati, se strinja tudi direktor Marlesa Bogdan Božac. »Želimo, da se kar največji delež produktov, ki nastajajo v okviru lesnopredelovalne verige, vključi v lesene objekte, kot jih proizvajamo tudi sami. Lesena hiša nam­reč združuje ogromno izdelkov, kot so lesena okna, vrata, talne obloge, pohištvo, konstrukcija in izolacija samega objekta in podobno. S tem se ustvarja dodana vrednost v celotni strukturi lesnopredelovalne verige, kar ima številne multiplikativne ekonomske učinke, saj med drugim prispeva k večji zaposlenosti, plačilu dajatev in hkrati omogoča nadaljnji razvoj podpornih okolij s področja lesarstva, kot so šole, fakultete in raziskovalni inštituti.«

Podobno meni direktor Jelovice Gregor Benčina, ki je ob različnih priložnostih že večkrat poudaril, da bo slovensko gospodarstvo zaradi svoje majhnosti na evropskih trgih dolgoročno konkurenčno le s ponudbo z visoko dodano vrednostjo, zato so potrebna večja vlaganja v razvoj in trženje izdelkov iz lesa: »Ravno les kot domača surovina je lahko naša pomembna konkurenčna prednost. V Sloveniji zaradi izvoza surovine in ne­ustrezno izkoriščenih potencialov, ki nam jih gozd ponuja, na leto izgubimo več kot 300 milijonov evrov dodane vrednosti.«