O tem smo se pogovarjali z dr. Draganom Žnidarčičem, izrednim profesorjem za pod­ročje hortikulture in nosilcem predmeta pridelovanje manj znanih vrtnin na oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki pridelavo sladkega krompirja s svojo ekipo uspešno preizkuša v Biljah pri Novi Gorici, Ljubljani in na poljih Biotehniškega centra Naklo v Strahinju pri Kranju. Rezultat njihovega dela so tudi tri slovenske sorte, 'Lučka', 'Janja' in 'Martina', pri katerih so si prizadevali izboljšati pridelek in prehransko vrednost. Lokacije poskusne pridelave navajamo zato, ker dokazujejo, da je za gojenje te toploljubne kulture primerna tako rekoč vsa Slovenija, tudi hladnejša Gorenjska. In zakaj o sladkem krompirju pišemo že zdaj, sredi zime? Zato, ker je sredina februar­ja pravšnji čas, če želimo z nakaljevanjem gomoljev sami vzgojiti sadike, ki bodo šle po ledenih možeh na prosto.

Ima kaj skupnega s krompirjem?

Tisto, kar je pri razlikah med sladkim in navadnim krompirjem smiselno najprej poudariti, je, da potrebuje prvi za rast in shranjevanje bistveno višje temperature kot krompir. Sladki krompir namreč izvira iz subtropskega območja med reko Orinoko v Venezueli in polotokom Jukatan v Mehiki. V Latinski Ameriki je ena glavnih sestavin tradicionalne kuhinje, v svetovnem merilu pa se med osnovnimi prehranskimi kulturami uvršča na šesto mesto. V Evropi se je pridelava uveljavila predvsem na Portugalskem, v Španiji in Italiji. Koliko je sladki krompir cenjen pri nas, govorijo podatki o uvozu: predlani je znašal 150, lani približno 100 ton, medtem ko je domača pridelava tako majhna, da je statistika sploh ne spremlja. Po besedah dr. Žnidarčiča za zdaj ne presega nekaj ton.

V našem podnebju lahko sadike sladkega krompirja na prosto sadimo šele potem, ko mine nevarnost poznih spomladanskih pozeb, ne pred 15. majem, pridelek pa skladiščimo na temperaturi nad 15 stopinj Cezija, pri nižjih začne propadati, zato tudi kupljeni gomolji ne sodijo v hladilnik.
Medtem ko je krompir (Tuberosum solanum) razhudnikovka in kot pripadnik tega rodu sorodnik paradižnika, paprike in jajčevca, spada sladki krompir ali batata (Ipomoea batatas) med slakovke. Po obliki nadzemnih delov, najočitneje pa po cvetovih, se lahko prepričamo o daljnem sorodstvu z našim njiv­skim slakom, ki nam na vrtu ni ljub, saj je trdovratni plevel. Vendar pri sladkem krompirju te nevarnosti ni, saj na gredah pozabljene rastline pri nas pobere mraz, semena pa ne morejo dozoreti. Skupna lastnost obeh slakovk je skromnost. Podobno kot njivski slak je tudi batata nezahtevna rastlina.

Prehranska vrednost

Gomolji sladkega krompirja vsebujejo skoraj dvainpolkrat več vitaminov in kalorij kot krompir. Dr. Žnidarčič poudari predvsem to, da vsebuje polisaharid inulin, ki ga lahko uživajo tudi sladkorni bolniki oz. je zanje celo priporočljiv, visoko vsebnost antioksidanta betakarotena (predvsem pri sortah z oranžno oz. rumeno obarvanim mesom) in vitamina E. Dvajset dekagramov (oranžnomesnatega) sladkega krompirja vsebuje toliko betakarotena kot pet kilogramov brokolija, 14 dekagramov gomoljev pa zadosti dnevnim potrebam odraslega človeka po vitaminu E. Malo je namreč znano, da slednjega v povprečju zaužijemo premalo, pove sogovornik.

Kako do sadik

Za tiste, ki bi radi sladki krompir pridelovali na vrtu, je seveda prvo vprašanje, kje dobiti sadike ali gomolje, primerne za vzgojo potak­njencev. Dragan Žnidarčič priznava, da je sadike za zdaj v Sloveniji težko kupiti: nekaj jih ponujajo v trgovini Biotehniškega centra Naklo, nekaj po spletu zasebniki, zainteresirani se lahko za manjše število sadik obrnejo tudi na oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete.

Vzgoja sadik iz gomoljev po njegovih besedah ni zahtevna, potrebujemo pa precej topel prostor in visoko zračno vlažnost, a se obnese tudi nekoliko improvizacije. Načeloma so za nakaljevanje primerni tudi ekološko pridelani in pravilno skladiščeni gomolji, namenjeni za prehrano, vendar po njegovih izkušnjah nakaljevanje ne uspe vedno. Od doma pridelanih gomoljev iz prejšnje sezone, ki so mirovali, shranjeni pri približno 15 stopinjah Celzija, odberemo težke med 20 in 30 dekagrami, debelejše pustimo za kuhanje. Razvoj poganjkov iz spečih očes (teh včasih ne vidimo) spodbudi temperatura od 25 do 35 stopinj Celzija. Za nakaljevanje so zato primerne kurilnice, mesta v bližini ogrevalnih teles ipd. Sredi februarja gomolje zložimo v zabojček s substratom, lahko tudi vlažno mivko, tako da so pokriti do polovice, in pazimo, da se med seboj ne dotikajo. Substrat redno pršimo, da vzdržujemo visoko zračno vlažnost. Po približno desetih dneh se iz spečih brstov začnejo razvijati poganjki. Ko so dolgi od 15 do 20 centimetrov, jih previdno odtrgamo od gomolja, saj bodo iz istega mesta izraščali še naprej. Iz enega gomolja lahko dobimo tudi 20 ali več potaknjencev, ki jih presadimo v setveni platojček ali lončke s substratom. Zanje je primeren nekoliko hladnejši, a senčen in vlažen prostor. Visoko vlago vsaj prvi teden vzdržujemo tako, da nad platojčkom naredimo tunel iz PVC-folije, da potaknjenci ne bodo oveneli in se bodo laže ukoreninili.

Primerno koreninsko grudo bodo razvili v mesecu dni, a s saditvijo na prosto ni hitimo pred sredo maja, saj bi jih morebitne ohladitve uničile. Za potaknjence sicer lahko uporabimo tudi vršičke stebel, ki jih nalomimo jeseni, pred pobiranjem pridelka ali prvo slano, vendar dr. Dragan Žnidarčič ta način odsvetuje, saj to pomeni, da jih moramo do maja vzdrževati v toplem in vlažnem prostoru. Tudi nakaljevanje gomoljev, ki jih do polovice potopimo v posodo z vodo, je po njegovih izkušnjah manj zanesljiv način, več je možnosti, da zgnijejo.
V Latinski Ameriki seveda ne sadijo sadik, temveč narezane režnje gomoljev, ki zaradi visokih temperatur kmalu vzkalijo. V našem podnebju se to ne obnese.

Sajenje na vrt in oskrba

Po presaditvi na prosto bomo imeli s sladkim krompirjem zelo malo dela. Ustrezajo mu običajna vrtna tla, ki so obogatena z domačim kompostom, npr. pet kilogramov na kvadratni meter, če se odločimo za hlevski gnoj, mora biti res dobro uležan in uporabljen že ob jesenski obdelavi tal, pravi sogovornik. Njihovi poskusi pa so pokazali, da je bil pridelek lep tudi, če pridelovalnih površin niso gnojili.

Ker sladki krompir do jeseni naredi meter in pol, v skrajnem primeru tudi šest metrov dolga stebla (vreže), ki z listno maso skoraj povsem prekrijejo zemljo, posadimo sadike zelo na redko: ne smejo biti manj kot pol metra krat pol metra narazen, če želimo med vrstami hoditi, naj bo medvrstni prostor precej večji. Sadike posadimo tako globoko, kot so rastle v lončkih. Rastlin ne okopavamo in ne ogrinjamo, kakor smo navajeni pri krompirju, saj bi s tem poškodovali gomolje. Ti zrastejo tik pod površjem, in ko pride čas pobiranja pridelka, jih najlaže izkopljemo z vilami, ki jih previdno zapičimo kakih 30 centimetrov od rastline, v večjem radiju nam­reč ni pričakovati gomoljev. V suši je priporočljivo zalivanje. Sladki krompir lahko posadimo tudi na črno PVC-folijo, ki preprečuje razrast plevelov, vendar moramo potem poskrbeti za namakalne cevi. Gomolje izkopavamo konec septembra, oktobra oziroma najpozneje po prvi slani, ki požge zelenje, gomoljev pa ne prizadene. Znamenje, da so gomolji godni, je gost bel sok, ki se pocedi iz odlomljenega dela stebla. Ena rastlina da štiri do šest gomoljev, včasih tudi več.

Redki škodljivci in bolezni

Ker so gomolji sladkega krompirja sladki, jih imajo rade tudi strune. V vrtovih, kjer imamo z njimi težave, je zato po sogovornikovih besedah smiselno, da njihovo število v tleh nadzorujemo s sonaravnimi ukrepi. Škodo lahko povzroči tudi voluhar, v vročem poletju pa se na zelenih delih pojavijo pršice, a ne povzročijo velike škode. Z boleznimi pri tej kulturi za zdaj pri nas ni težav. Prav nezahtevna pridelava brez hujših škodljivcev in bolezni ter visok pridelek poleg prehranske vrednosti sladkega krompirja najprepričljiveje govorijo v prid pridelavi v Sloveniji. Podnebje to že zdaj dopušča, pri čemer po besedah dr. Žnidarčiča ni zanemarljivo, da sodimo v del Erope, kjer se temperature najhitreje dvigujejo.