Za izvedbo na ključ se je pred dvema letoma odločil tudi Edvard Lipnik iz Velenja. Kakor pravi, je sam poskrbel le za pridobitev mnen­ja o možnosti vključitve sončne elektrarne na javno elektrodistribucijsko omreže pri pristojnem elektrodistributerju ter za soglasje priključitev in namestitev novih elektro­omaric, drugo je v njegovem imenu opravil izbrani izvajalec, družba Sol-navitas. Tako je bilo vse skupaj zelo preprosto, pravi sogovornik, ki je sicer želel postaviti 50-kilovatno elektrarno, a so mu na pristojnem elektrodistribucijskem podjetju povedali, da omrežje tega ne bi preneslo, zato bi moral sam kupiti nov transformator. S tem se ni strinjal, zato se je na koncu odločil za sončno elektrarno z močjo 17,1 kilovata, ki naj bi proizvedla 17 megavatov električne energije na leto, a je bil izplen v prvem letu delovanja 22 megavatov, približno toliko električne energije pa bo elektrarna proizvedla tudi letos, pravi Lipnik.

Orientacija, naklon in velikost površine

Vsak investitor mora pred namestitvijo sončne elektrarne na streho svoje hiše najprej preveriti položaj strehe in njeno osončenost, pravijo na Združenju slovenske fotovoltaične industrije. Najbolj idealna je usmeritev strehe in z njo fotovoltaičnih modulov proti jugu in naklon približno trideset stopinj, pomembno je tudi, da je ne senčijo sosednje stavbe in drevesa. Nujno je treba preveriti statiko objekta, saj namestitev fotovoltaičnih modulov skupaj z ustrezno konstrukcijo pomeni dodatno težo od 15 do 30 kilogramov na kvadratni meter, opozarjajo na združenju in dodajajo, da ne smemo pozabiti še na presojo o požarni varnosti in ustrezno strelovodno zaščito.

Vsemu naštetemu se investitor izogne z izvedbo elektrarne na ključ, saj bo za vse poskrbel izbrani ponudnik. V podjetjih, ki se ukvarjajo s postavitvijo sončnih elektrarn, pravijo, da uredijo prav vse, od meritev do idejne zasnove in vseh podrobnosti, povezanih z birokracijo. Investitor pa se lahko, podobno kot Edvard Lipnik, odloči, da bo del zahtevanih (birokratskih) postopkov izpeljal sam.

Lokacijska informacija ni nujna, je pa priporočljiva

Koliko električne energije bo proizvedla sončna elektrarna, je poleg že naštetega odvisno tudi od izbire kakovostnih elementov in strokovnih in izkušenih izvajalcev. V ta namen združenje fotovoltaične industrije izvaja certificiranje izvajalcev, imetniki certifikata kakovosti so objavljeni na spletnih straneh združenja.

Na podlagi velikosti površine, ki jo imamo na voljo za namestitev modulov, se izračuna maksimalna moč sončne elektrarne. To je hkrati osnovni podatek, ki je potreben za pridobitev lokacijske informacije na upravni enoti in pridobitev projektnih pogojev lokalnega distribucijskega elektropodjetja v imenu sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (Sodo).

Pridobitev lokacijske informacije sicer ni nujna, je pa priporočljiva, saj investitorju posreduje pomembne informacije o merilih in pogojih za načrtovanje naložbe ter omejitvah, ki mu olajšajo končno odločitev. Za elektrarne na strehi omejitev običajno ni, prav tako ne za integrirane elektrarne, katere moduli nadomeščajo strešno kritino in za katero se investitorji pogosto odločijo ob temeljiti sanaciji strehe. V projektnih pogojih pa so predpisane tehnične zahteve za priključitev elektrarne na javno električno omrežje, kot so moč razsmernikov, najdaljša dovoljena oddaljenost merilnega mesta elektrarne od transformatorske postaje in debelina kabla med njima, zaščita elektrarne in podobno. V primeru Edvarda Lipnika je merilno mesto preveč oddaljeno od transformatorske postaje, kabel pa ne zadošča za priključitev 50-kilovatne elektrarne. Lipnik je elektropodjetju ponudil, da bo financiral zamenjavo kabla, a je to od njega zahtevalo še, da kupi nov transormator. Ker niso našli skupnega jezika, se je na koncu odločil za postavitev 17-kilovatne elektrarne.

Izbira sončnih celic in razsmernikov

Šele ko so izpolnjene zahteve iz lokacijske informacije in projektni pogoji, pride na vrsto izbira fotovoltaičnih modulov in razsmernikov, ki spreminjajo enosmerno napetost v izmenično, pri čemer je treba vedeti, da je moč razsmernikov določena v projektnih pogojih, ki jih zahteva elektrodistributer, zato je treba temu prilagoditi njihovo število. Edvard Lipnik je skupaj z izvajalcem izbral module slovenskega proizvajalca Bisol Group in razsmernike nemškega proizvajalca SMA. Pri izbiri sončnih celic je treba poleg njihovega izkoristka, ki ga zagotavlja proizvajalec, preveriti še garancijo na izdelek, ki je običajno pet let, predvsem pa garancijo, ki navaja, s kolikšno močjo bo sončna elektrarna delovala po desetih ali dvajsetih letih. Seveda je pomemben dejavnik pri izbiri modulov in drugih komponent fotovoltaičnega sistema njihova vzdržljivost oziroma odpornost proti obremenitvam. Moduli, ki jih je izbral naš sogovornik, naj bi brez poškodb prenesli udarce toče premera 25 milimetrov, ki padajo pravokotno na streho s hitrostjo 83 kilometrov na uro, in sunke vetra, ki dosegajo do 200 kilometrov na uro. Da ob močnejših nalivih voda hitreje odteka z njih, pozimi pa se na njih ne zadržuje in ne zmrzuje, poskrbijo odtočne luknjice v aluminijastem okvirju modula.

Načrt, projekt in izvedba

Naslednji korak izvajalca, ki mu je investitor zaupal gradnjo sončne elektrarne na ključ, je izdelava načrta postavitve sončne elektrarne. Načrt podrobno določa postavitev modulov, njihovo pritrditev na konstrukcijo oziroma integracijo v streho, če gre za integrirano sončno elektrarno, lastnosti razsmernikov, povezavo z merilnim mestom in ureditev tega ter priključitev na javno omrežje. Projekt za izvedbo del je potreben za pridobitev soglasja lokalnega elektrodistributerja za priklop na električno omrežje. Prav tako se na podlagi projekta za izvedbo skleneta pogodba o pravici dostopa do električnega omrežja in pogodba o priključitvi.

Ko je sončna elektrarna postavljena in priključek izveden, investitor zaprosi elektropodjetje za prevzem ločilnega in merilnega mesta ter priključitev elektrarne na omrežje. Opraviti je treba neodvisne meritve lastnosti sončne elektrarne in ozemljitve, ki so potrebne pri pregledu elektrodistributerja, predložiti poročilo o pregledu, kontroli in meritvah elektroinštalacij ter poročilo o nastavitvah zaščit. Če je bilo za gradnjo elektrarne potrebno gradbeno dovoljenje, je treba izvesti še tehnični pregled in pridobiti uporabno dovoljenje.

Elektrarna obratuje, birokracije pa še ni konec

Investitor lahko sončno elektrarno zažene, ko pridobi soglasje za priklop. Hkrati z zagonom lahko začne pridobljeno električno energijo oddajati v elektroomrežje, s katerim je podpisal pogodbo. Elektrarna torej lahko obratuje, vendar investitor še nima pravice do prodaje električne energije po višji zagovoljeni ceni. Najprej mora od Agencije RS za energijo pridobiti deklaracijo o proizvodni napravi, s katero dokazuje, da je postavil sončno elektrarno in da elektriko res pridobiva iz sončne energije.

Birokratskih opravil še ni konec. V nasled­njem koraku mora od agencije pridobiti odločbo o zagotovljeni odkupni ceni ali obratovalni podpori, torej mora na agencijo Borzen vložiti vlogo za obratovalno podporo ali zagotovljen odkup in z njo skleniti petnajstletno pogodbo. Ker lahko celoten postopek traja tudi nekaj mesecev, elektrarna pa v tem času normalno obratuje in proizvedeno elekt­rično energijo oddaja v omrežje, na agenciji Borzen svetujejo investitorjem, da mesec dni pred načrtovano priključitvijo elektrarne na električno omrežje sklenejo začasno pogodbo z Borzenovim centrom za podpore ali pogodbo z zainteresiranim podjetjem za trgovanje z električno energijo o prodaji proizvedene elektrike po tržni ceni. Tako investitor do podpisa pogodbe z agencijo vsaj nekaj iztrži za elektriko, ki jo pro­izvede njegova sončna elektrarna.