V Nemčiji, na primer, je zmogljivost sončnih elektrarn skoraj 25.000 megavatov, v Italiji 12.500, v Franciji 2500, na Češkem 2000, v Veliki Britaniji 750, na Slovaškem pa 500 megavatov. Precej zaostajamo tudi po zmog­ljivosti sončnih elektrarn na prebivalca – po besedah Mateja Guština iz Združenja slovenske fotovoltaične industrije je bilo do konca preteklega leta v Sloveniji priključenih v povprečju 44,1 vata zmogljivosti sončnih elektrarn na prebivalca, medtem ko je bilo povprečje v Uniji 102,2 vata.

Povprečna moč sončnih elektrarn v Sloveniji je približno 72,5 kilovata in ves čas narašča, poudarja sogovornik. Do leta 2009 je bila njihova povprečna moč slabih 37 kilovatov, leto pozneje že skoraj 49, lani pa 61,8 kilovata. Največ, približno 90 odstotkov, imamo malih sončnih elektrarn z močjo do 20 kilovatov, ki so jih na strehe svojih hiš postavili zasebniki, vendar njihova moč pomeni le četrtino moči vseh sončnih elektrarn v Sloveniji. Kar 75 odstotkov moči namreč predstavlja 170 sončnih elektrarn z močjo od 150 kilovatov do enega megavata na strehah velikih industrijskih objektov, skladišč in javnih objektov.

Postavitev sončne elektrarne na javnem objektu je sicer dobro utečen postopek, pravi Guštin. Šole, vrtci in drugi javni objekti, ki imajo dovolj veliko in ustrezno osončeno strešno površino, pridobijo izvajalce na podlagi javnega razpisa, razpisna dokumentacija pa lahko po njegovih besedah med drugim določa, da investitor postavi sončno elektrarno na javnem objektu ob hkratni brezplačni menjavi dotrajane kritine.

Nižje podpore, manj zanimanja

Investitorjem, ki želijo na streho svoje hiše postaviti sončno elektrarno, so na voljo ugodna posojila in nepovratna sredstva Eko sklada, naložba v sončno elektrarno pa je naložba z nizkim tveganjem, pravijo v Združenju slovenske fotovoltaične industrije. Kljub temu se od 1. julija letos postavitev male sončne elektrarne na streho individualne hiše oziroma manjše od 30 kilovatov ne splača, pravi Matej Guštin. Država je namreč že drugič letos znižala ceno odkupa električne energije iz sončnih elektrarn – za male sončne elektrarne kar za 30 odstotkov (z 290 evrov na 197,55 evra za megavatno uro električne energije), kar pomeni, da se naložba v obdobju prejemanja subvencionirane odkupne cene za tako proizvedeno električno energijo ne povrne v celoti.

Posledica nižjih podpor so tudi manjši donosi, zato je zanimanje za male sončne elektrarne na strehah stanovanjskih hiš že močno upadlo, dodaja sogovornik. In se bo še zmanjševalo, saj se bo s 1. januarjem prihodnje leto cena električne energije iz sončnih elektrarn znižala še za deset odstotkov. Zniževanje podpore pri ceni električne energije je sicer razumljivo, saj se je fotovoltaična tehnologija močno pocenila, nikakor pa ni prav, da so enako obravnavane vse sončne elektrarne, na primer takšna iz treh ali štirih modulov, ki si jo nekdo postavi na svoji hiši, in 999-kilovatna sončna elektrarna z več kot 4000 moduli, ki pokrivajo najmanj 7000 kvadratnih metrov površine, poudarja sogovornik. Za obe je namreč treba izdelati enake projekte in študije, voditi enak postopek in plačati enake stroške priključitve na omrežje. Gre torej za fiksne stroške, ki pri večstokilovatni elektrarni niso omembe vred­ni, pri mali sončni elektrarni pa pomenijo velik del celotne naložbe, še opozarja Guštin – pri sončni elektrarni z močjo do 20 kilovatov pomenijo 30 odstotkov naložbe, pri tisti s petimi kilovati pa kar 40 odstotkov.

Poceniti je treba postopke ali pa zvišati podpore

V združenju so zato prepričani, da bi morali poenostaviti in poceniti potrebno dokumentacijo in postopke za postavitev sončne elektrarne do 20 kilovatov ali pa dvigniti višino podpore. Male sončne elektrarne nam­reč postajajo segment, ki ga v državah, kjer imajo že bistveno več sončnih elektrarn na prebivalca, spodbujajo iz več razlogov. Prvi je, da si njihovo postavitev lahko privošči več lastnikov hiš, in ne samo posamezniki ali podjetja z veliko kapitala. Drugi razlog je, da streh ni treba najemati, ker jih ima v lasti širok krog ljudi. Tretji razlog je, da gradnjo teh elektrarn izvajajo domača podjetja, saj se drugim ne splača investirati v tako majhne elektrarne. In četrti razlog, našteva sogovornik, je, da se proizvedena energija skoraj v celoti porablja za potrebe objektov, na katerih je postavljena sončna elektrarna, zato ne obremenjuje elektroenergetskega omrežja.

Da bi morali za sončne elektrarne do 20 kilovatov zvišati podpore, se strinja tudi Jernej Lipuš iz Žalca, ki ima 8,58-kilovatno sončno elektrarno. Na omrežje je priključena od 31. avgusta lani, že v prvih enajstih mesecih delovanja pa je dosegla letni načrt proizvodnje električne energije 9500 kilovatnih ur, kar pomeni, da ga bo do konca tega meseca presegla za približno 15 odstotkov in bo izplen med 10.500 in 11.000 kilovati.

Naložba v sončno elektrarno s 35 moduli slovenskega proizvajalca, ki so nameščeni na strehi in balkonu, ga je skupaj z elaborati, pripravo tehnične dokumentacije, izvedbo konstrukcije, strelovoda in priklopom na omrežje stala 28.000 evrov. Po njegovih izračunih bi se mu ob lanskih podporah povrnila v osmih letih, vendar le, če ne prišteje stroškov s statusom s. p., ki ga je ob postavit­vi sončne elektrarne moral urediti. Ob upoštevanju še teh stroškov pa se vračilna doba podaljša na 17 let oziroma na 25 let ob zdajšnji višini podpore.

Lipuš je trdno prepričan, da bo prej ali slej postavil še eno sončno elektrarno, sicer ne na strehi, ker je na njej zmanjkalo prostora, ampak na tleh (razmišlja o postavitvi sončnega sledilnika, ki konstrukcijo vedno obrača proti soncu in tako zagotavlja bistveno večji izkoristek sončne elektrarne). Najprej pa bo počakal, da bodo razmere na tem področ­ju spet postale bolj naklonjene malim investitorjem. V tem trenutku namreč postavitev male sončne elektrarne po njegovih besedah ni gospodarna odločitev, saj bi se naložba, kot že rečeno, zaradi premajhnih donosov povrnila šele po 25 letih. Predlaga tudi, da bi sončne elektrarne z močjo do 20 kilovatov izključili iz skupine s kvoto dovoljenih postavitev na tleh, ki jo je država omejila na pet megavatov na leto, saj to zaradi zasedenosti kvot in poznega začetka izplačevanja podpor otežuje odločitev o postavitvi nove elektrarne.

Najbolj razširjeni mono- in polikristalni moduli

Donosnost sončne elektrarne je sicer najbolj odvisna od ustrezne usmeritve strehe (ki ne sme biti senčena) proti jugu z naklonom približno 30 stopinj, predvsem pa od izbire kakovostnih elementov in seveda kakovostno opravljene montaže. Cena fotonapetostnih modulov se je lani močno znižala, pod evro na vat, kar je posledica povečanih proizvod­nih zmogljivosti, ki so bile konec leta 2011 ocenjene na 50 gigavatov.

Večina sončnih elektrarn v Sloveniji ima monokristalne ali polokristalne module moči nad 230 vati, saj ima kristalna tehnologija najbolj optimalno razmerje med ceno in energijskim izplenom, pravijo v družbi Bisol Group, kjer so v zadnjem letu trgu ponudili tako nove serije modulov (z antirefleksnim steklom) kot nove tipe nosilnih konstrukcij in otočne sončne elektrarne. Po njihovem mnenju bo imela tehnologija kristalno-silicijevih modulov zaradi preizkušene zanesljivosti delovanja in stroškovne učinkovitosti vodilno mesto med fotovoltaičnimi tehnologijami še najmanj dvajset let.

Izkoristek polikristalnih in monokristalnih silicijevih modulov se je v zadnjem letu povečal za 0,5 do 0,7 odstotne točke. Učinkovitost polikristalnih se tako po besedah Roberta Otorepca iz družbe Sol-navitas približuje 16 odstotkom, učinkovitost monokristalnih pa 17 odstotkom in so tudi nekoliko dražji. Tržni delež prvih je skoraj 60-odstoten, delež drugih pa 40-odstoten, medtem ko so tankoplastni moduli (amorfni silicijevi, baker-indij-diselen), katerih delež se je v zadnjih letih hitro povečeval, v zadnjih dvanajstih mesecih skoraj izginili s trga, saj je njihov delež padel pod pet odstotkov in še pada. Ti moduli so bili v preteklosti občutno cenejši od mono- in polikristalnih, zato se je njihova uporaba kljub slabšemu izkoristku (okrog 10 odstotkov) še vedno splačala, pojasni Otorepec. Njihova prednost je tudi boljši temperaturni koeficient, kar pomeni, da imajo pri visokih temperaturah manj izgub kot mono- in polikristalni silicijevi. Ker pa so se zadnji v zadnjem letu in pol močno pocenili, tankoplastni moduli z manjšim izkoristkom preprosto niso več konkurenčni, dodaja sogovornik. Tankoplastne in druge tehnologije nove generacije bodo ostale zgolj kot dopolnilni proizvodi in v prihodnjih nekaj desetletjih še ne bodo nadomestile tehnologije kristalnega silicija. Pomemben podatek je, da bo v prihodnosti proizvodna cena elektrike iz energije sonca v primeru kristalnega silicija še vedno nižja kot pri tankoplastnih tehnologijah, pravijo v Bisol Group.

Primož Tručl iz družbe Enerson meni, da bo povečevanje izkoristka mono- in polikristalnih silicijevih modulov kot njihove najpomembnejše lastnosti v prihodnje potekalo zelo počasi, saj je proizvodnja dosegla zrelo fazo. To hkrati pomeni, da ne moremo več pričakovati nadaljnjega občutnega padanja cen teh modulov, saj smo že zdaj priča propadu in stečajem številnih podjetij, ki ne zmorejo proizvajati modulov s tako nizkimi stroški, da bi se lahko dolgoročno obdržala na trgu. Po Tručlovih besedah se bodo razvijale predvsem tehnologije na področju materialov za module.