Zagovorniki masivnih zidanih hiš med prednostmi takšne gradnje v primerjavi z montažno najpogosteje navajajo večjo toplotno izolativnost masivnih sten, ki hkrati zelo dobro akumulirajo toploto in jo pozneje dalj časa enakomerno oddajajo v prostor, boljšo toplotno stabilnost, manj pregrevanja bivalnih prostorov poleti, predvsem pa možnost postopne in finančnim zmožnostim prilagojene izvedbe del. Dejstvo je, da načrtovanje energijsko varčne zidane hiše, pa naj bo nizkoenergijska ali pasivna, zahteva celosten pristop različnih strokovnjakov. Doseganje standardov sodobne gradnje, ki so zapisani v julija 2010 sprejetem pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures) in tehnični smernici TSG-1-004, namreč zagotavlja le dobro pripravljena projektna dokumentacija, ki je hkrati podlaga za pridobitev nepovrat­nih sredstev Eko sklada, s katerimi je mogoče znižati višino naložbe. Novi materiali, nove tehnologije gradnje in strožji predpisi so tako omejili včasih zelo priljubljeno delo v lastni režiji, zato investitorji gradnjo raje v celoti prepustijo strokovnjakom.

Strožje zahteve za nepovratna sredstva Eko sklada

Za nizkoenergijske hiše velja, da lahko za ogrevanje porabijo največ 30 kWh na kvad­ratni meter uporabne površine na leto, pri pasivnih je ta meja še nižja, in sicer največ 15 kWh/m². Le za primerjavo: po podatkih Gradbenega inštituta ZRMK povprečna hiša v Sloveniji porabi 170 kWh/m² na leto, 40 let stara hiša brez toplotne izolacije, z okni z običajno dvoslojno zasteklitvijo in zastarelim ogrevalnim sistemom pa celo 210 kWh/m² energije na leto. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah rabo energije za ogrevanje omejuje na pribilžno 40 kWh/m² na leto (odvisno od lege in mikroklimatskih razmer), a le do konca leta 2014, po tem datumu bo raba energije za ogrevanje omejena na približno 30 kWh/m². Graditelj, ki želi pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada za gradnjo nizkoenergijske hiše, pa mora to že zdaj zasnovati tako, da za ogrevanje ne bo potrebovala več kot 25 kWh/m², kar hkrati pomeni, da so zahteve javnega okoljskega sklada še strožje, kakor so zapisane v pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah.

Da bi dosegli tako majhno rabo energije, je treba upoštevati zakonitosti sodobne gradnje, med katerimi so najpomembnejše pravilna orientiranost hiše na parceli z velikimi zastekljenimi površinami na jug in čim manjšimi na sever, zadostna toplotna izolacija zunanjih sten, strehe in tal proti zemlji, okna s trojno zasteklitvijo z visoko toplotno izolativnostjo, sodobna ogrevalna tehnika in učinkovit sistem prezračevanja z izkoriščanjem toplote odpadnega zraka. Ta je v pasivnih hišah nujen, v nizkoenergijskih pa le, če želi investitor pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada. S tem je povezana še ena zahteva oziroma pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev – test zrakotesnosti. To je edini praktični preizkus kakovosti hiše, ki pokaže, ali bodo toplotne izgube takšne, kot so bile načrtovane, in zagotavlja, da bo prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadne toplote deloval učinkovito.

Pravilna izvedba stikov različnih materialov

Izbira osnovnih gradbenih materialov za zidano nizkoenergijsko ali pasivno hišo je precej večja, kakor je bila pred leti, ko so ledino na tem področju orali pionirji tovrstne gradnje pri nas. Pravzaprav lahko izberemo skoraj kateri koli zidak ali opeko, ki pa mora imeti boljše toplotnoizolativne lastnosti, na primer, od klasične modularne opeke. Treba je vedeti, da bosta od izbire osnovnega gradbenega materiala odvisni vrsta in debelina toplotne izolacije, ki bosta zagotavljali doseganje želene energijske varčnosti. Povedano drugače: zunanjo steno, zgrajeno iz materia­la z večjo toplotno prehodnostjo, bo treba obložiti z debelejšim slojem toplotne izolacije, da bi dosegli enak ali vsaj podoben učinek kot pri steni, zgrajeni iz zidakov z manjšo toplotno prehodnostjo. O najprimernejših materialih za osnovno konstrukcijo, toplot­no izolacijo, načinih uporabe in o njihovih lastnostih bomo podrobneje pisali v prihod­nji številki priloge Deloindom, ki izide 15. februarja.

Manjša ko je načrtovana raba energije za ogrevanje, pomembnejša sta pravilno načrtovanje in poznavanje detajlov gradnje. Vogali, stiki med zunanjo steno in stropno ali talno ploščo, stiki med ploščami izolacijskega materiala, stiki zunanje stene s stavbnim pohištvom in podobno so najpogostejša mesta, ki so lahko zaradi nekakovostno opravljenega dela netesna. Napakam se izognemo, če pri gradnji kombiniramo čim manj različnih materialov, vsi stiki pa morajo biti pravilno zatesnjeni z ustreznimi tesnilnimi trakovi.

Še zlasti pozorni moramo biti na toplotne mostove, ki v energijsko zelo varčnih hišah pomenijo velik vir toplotnih izgub. Pri zidanih hišah jih je najteže odpraviti pri balkonih, še zlasti če se graditelj odloči za klasično izvedbo in je balkon podaljšek armiranobetonske medetažne plošče. V tem primeru je treba predvideti zadostno toplotno izolacijo z vseh strani, kar pa pomeni, da bodo dimenzije balkona temu primerno večje. Najboljša rešitev je zato izvedba montažnega balkona, ki na nobenem mestu ne prebada zunanjega toplotnega ovoja hiše, saj je njegova konstrukcija na zid naslonjena s posebnimi vmesniki.

Zakonitosti, ki jih je treba poznati in upoštevati pri zidani nizkoenergijski hiši, so dovolj velik razlog, da za gradnjo najamemo strokovnjake. Slabo opravljena dela, pa čeprav z najkakovostnejšimi materiali, se namreč prej ali slej drago maščujejo, saj popravljanje napak ni niti preprosto niti poceni. Odločiti se je treba le, ali bomo vse prepustili enemu izvajalcu ali pa se bomo organizacije del, ki jih morajo opraviti različni izvajalci, lotili sami. In ker pregovorno velja, da mojstri skoraj nikoli oziroma zelo redko pridejo takrat, kot so obljubili, je treba v drugem primeru vzeti v zakup, da se lahko gradnja precej zavleče.

Maja Žlogar in njen partner sta se odločila za gradnjo nizkoenergijske hiše na ključ. Razlog je preprost, pravi sogovornica – nobeden od njiju kratko malo nima časa, da bi poleg službe in dveh majhnih otrok letal naokrog in iskal ter priganjal mojstre. Z izbranim izvajalcem so vnaprej določili časovni potek del in ga zdaj enkrat na teden usklajujejo s podizvajalci, ki jih priskrbi izvajalec, vedno je navzoč tudi nadzornik gradnje. »Že priprave na te tedenske sestanke vzamejo dovolj časa, saj moram zbrati cel kup podatkov in pripraviti seznam zahtev oziroma želja za podizvajalca. Sploh si ne znam predstavljati, da bi morala sama iskati mojstre,« pove graditeljica.

Zidana hiša ni bila njuna prva izbira. Najprej sta zbirala ponudbe za montažno, ki bi bila hitreje postavljena, a kakor sta ugotovila potem, ko sta pridobila še ponudbe za zidano, tudi dražja. Gradnja 120 kvadratnih metrov velike zidane hiše s pritličjem in mansardo sicer ni toliko cenejša, kakor so kazali prvi izračuni, a bo končna cena kljub vsemu nižja od cene primerljivo velike in opremljene montažne hiše, pravi sogovornica.

Doslej ni bilo še nobenih večjih zapletov oziroma zamud, dela potekajo v skladu z dogovorom. Hiša, zidana iz opečnih termozidakov debeline 30 centimetrov, je pod streho, tla proti terenu so izolirana s 30 centimetri polistirena, čez približno štirinajst dni bodo po smernicah RAL vgradili okna v kombinaciji lesa in aluminija s trislojno zasteklitvijo, ko bodo temperature primerne, bodo zunanje stene izolirali z 20 centimetri mineralne volne, streho pa z 32 centimetri vpihane toplotne izolacije iz celuloznih vlaken. Hišo bo ogrevala toplotna črpalka zrak/voda, v vseh prostorih bo talno gretje, ki bo v kopalnici povezano tudi na elektriko (za prehodna obdobja, pravi sogovornica), in urejeno bo prezračevanje z izkoriščanjem odpadne toplote.

Vse našteto je bilo, seveda, skrbno načrtovano že v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki sta jo graditelja priložila tudi vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev javnega okoljskega sklada. Hiša bo namreč za ogrevanje porabila manj kot 25 kWh/m² na leto, s čimer izpolnjuje pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev za gradnjo nizkoenergijske hiše. Pravzaprav bodo za ogrevanje porabili 19,9 kWh/m², kažejo izračuni, narejeni za podnebne razmere mesta Ljubljana. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah namreč upošteva tudi bioklimatske razmere na dani lokaciji, kar pomeni, da zahtevana minimalna količina energije ni enaka v vseh stavbah, odvisna je od tega, kje hiša stoji, vendar na Eko skladu ne glede na dejansko lokacijo hiše upoštevajo izračun za klimatske razmere, ki veljajo v Ljubljani.

Stavbe, ki za ogrevanje ne bodo porabile več kot 20 kWh/m², Eko sklad razvršča v tri skupine glede na uporabljene toplotnoizolacijske materiale v zunanjem ovoju, od uvrstitve v posamezno skupino pa je odvisna višina nepovratnih spodbud. Hiša naše sogovornice spada v drugo skupino stavb, ki morajo imeti vgrajenih skupaj najmanj 75 odstotkov prostorninskega deleža izolacijskih materialov mineralnega izvora (mineralna volna) in naravnega izvora (celuloza), zato ji je okoljski sklad odmeril 60 evrov spodbude za kvadratni meter, za vgradnjo stavbnega pohištva, ki ustreza pogojem iz razpisa, pa še dodatnih 1200 evrov.