Idealno bi bilo, če bi se urejanje okolice hiše končalo sočasno z gradnjo hiše in bi se vselili, ko na parceli ne bi bilo niti sledu o gradbišču. To je vsekakor mogoče, a po izkušnjah krajinske arhitektke Nataše Bučar Draksler iz biroja Aleja inženiring se večina investitorjev odloči, da bodo celoto uredili v daljših časovnih presledkih. Za začetek potrebujemo dober in realen načrt: »Če bomo skrbno zasnovali smiselne povezave hiše in okolice, bo naš dom organsko rasel. Gibanje po prostoru bo logično in prijetno. Neposredno pred izhodom iz dnevne sobe bo bivalni vrt, v bližini kuhinje letna kuhinja in zelenjavni ali vsaj zeliščni vrt. Parkirišče in nevarnosti prometa bodo ločeni od dela parcele, kjer počivamo in se v njem zadržujejo otroci ali gibalno ovirani,« pojasni sogovornica, ki ima za sabo več kot dvajset let prakse na tem področju. Potrebujemo torej svojim željam prilagojeno oblikovno zasnovo, ki je ne bomo vmes ves čas spreminjali, hkrati pa tudi realno finančno oceno investicije. Arhitektka Sandra Šterpin iz podjetja Projektant pove, da je zunanja ureditev – če ni finančnih omejitev – končana relativno hitro, v približno dveh tednih, izvedemo pa jo lahko kadarkoli v letu, izogibamo se le nizkim zimskim temperaturam. Bučar Drakslerjeva iz izkušenj pove, da je morda najbolj primeren čas za načrtovanje ureditve ravno jesen, saj imamo nato čez zimo dovolj časa, da izrišemo detajle, preračunamo stroške in prilagodimo izbor materialov. »Izberemo med več ponudbami izvajalcev, potem ko smo preverili njihove reference, in takoj, ko zemlja odmrzne, se lahko začne delo na terenu. Poskusimo uloviti pomlad, tako da bodo vsaj drevesa in grmovnice v zemlji do konca marca. Druge rastline presajamo iz lončkov in jih ne moti, če smo že zakorakali v polet­je,« svetuje krajinska arhitektka.

Celovita ureditev prihrani čas in denar

Pri načrtovanju okolice za novogradnjo imamo tako rekoč proste roke, medtem ko so pri prenovi okolice starejše hiše možnosti bolj omejene, a po mnenju sogovornic vedno obstaja prostor za izboljšave. »Pri novograd­nji je snovanje zunanje ureditve nekako že integrirano v samo zasnovo hiše: izberemo najlepše poglede na okolico in najboljšo orien­tacijo prostorov, ki jo parcela ponuja. Pri obstoječi hiši pa se seveda navežemo na obstoječo zasnovo objekta ter iz danega poskusimo iztržiti največ,« pojasni Šterpinova.

Bistvena prednost celovite ureditve je, da na podlagi skrbno zastavljenega načrta lahko načrtujemo potek in vrstni red opravil na vseh ravneh. Vnaprej predvidimo potrebne izkope, načrtujemo zbiralnike vode, električno napeljavo za osvetlitev vrta ali talno gretje na parkiriščih ter se s tem izognemo dodat­nemu delu in podvajanju stroškov. »Vsega ne moremo vedeti vnaprej, a vendar je večino napeljav mogoče predvideti že v načrtu, preden prvič zasadimo lopato. Zelo verjetno je, da bodo poznejše spremembe tega, kar smo enkrat že naredili, kar nekaj stale. A morda bomo ravno toliko prihranili npr. z zbiranjem kapnice, saj nam deževnica zastonj pade z neba,« prednosti celovite ureditve okolice povzame Nataša Bučar Draksler.

Pomoč strokovnjakov

Seveda se načrtovanja ureditve lahko lotimo sami, v lastni režiji, a po izkušnjah krajinske arhitektke se pogosto zgodi, da investitorji sicer imajo predstavo, kaj si želijo, nimajo pa izkušenj z oblikovanjem in izvedbo, zato se rado zgodi, da v določenem koraku ne vedo, kako naprej. Sogovornica priporoča, da se že med zbiranjem idej posvetujemo s strokovnjakom – ta lahko opravi le ogled s svetovanjem ali pa pripravi celoten načrt ureditve, ki jo tudi izpelje. Bučar Drakslerjeva je v letih svojega delovanja razvila poseben pristop, pri katerem načrt ureditve ustvarja neposredno na terenu skupaj z investitorji. »Jaz pripravim strokovno gradivo in druge materiale, bodoči uporabniki pa po svojih zmožnostih in potrebah na delavnici izdelajo skice, maketo, kolaže. Pridemo lahko tudi do zakoličevanja na terenu, ko razpnemo vrvice in zapičimo količke. Lahko si nas predstavljate, kako hodimo po vrtu, prestavljamo stole, jih obračamo, poslušamo zvoke, improviziramo ograje in španske stene. Seveda naredimo tudi izbor materialov, ki se ujemajo s fasado in jih, če je le mogoče, lahko najdemo v okolici.«

Kako pa je s samo izvedbo del – katera opravila lahko opravimo sami in kdaj je potrebna pomoč strokovnjakov? To je odvisno predvsem od sposobnosti in angažiranosti investitorja. Sandra Šterpin iz izkušenj pove, da se številni lastniki tako dobro pripravijo na gradnjo, da so velik del manj zahtevnih opravil sposobni izvesti tudi sami – v takih primerih je bistven dober načrt zunanje uredit­ve. Izvedbo različnih priključkov (vodovod, plin, elektrika itd.) in vgradnjo tehnoloških naprav pa je po sogovorničinih besedah treba prepustiti usposobljenim strokovnjakom.

Najpogostejše napake

Pogosto se šele ob vsakdanji uporabi ali celo po več letih pokažejo napake, ki bi jih bilo med načrtovanjem mogoče predvideti in se jim izogniti, kot so denimo preblizu hiše posajena drevesa, ki zastirajo dnevno svetlobo, neustrezno položena električna napeljava za razsvetljavo ob dovozu, preveč elementov na kupu ... Po besedah Šterpinove pravzaprav vse napake izhajajo iz neizdelanega koncepta zunanje ureditve: »Če je izdelan končni koncept oziroma ideja zunanje ureditve, na koncu – tudi če delo poteka postopoma – pripelje do skladne končne ureditve. Problem pa nastane, ko ni enotnega koncepta in ostanejo posamezni deli med seboj popolnoma nepovezani.« Krajinska arhitektka Bučar Drak­slerjeva pa omeni še en problem: »Tehnične napake niso nič nepopravljivega. Najpogostejša napaka, ki jo opazim na terenu, je ta, da ljudje vrta sploh ne izkoristijo za bivanje na prostem. To se zgodi zaradi napake na začetku, ko bivalni vrt ni zasnovan tako, da bi imel dovolj zasebnosti in bi bil zlahka dostopen iz kuhinje oziroma hiše,« sklene sogovornica.