Večina suhomontažnih sistemov je sestavljena iz podkonstrukcije, plošč (mavčnovlaknenih, mavčnokartonskih ali cementnih) in pritrditvenega materiala. Na voljo je več vrst plošč, od standardih, impregniranih za mokre prostore do požarnih. »Glede na namen uporabe so bistvenega pomena debelina plošče, zahteve po zvočni in toplotni izolaciji ter zaščita pred ognjem in vlago,« poudarjajo v podjetju Knauf Ljubljana. Tanjše so denimo primerne le za enoslojni suhi omet sten pri ureditvi notranjih prostorov, medtem ko je treba za izravnavo notranje strani zunanjih sten uporabiti plošče debeline 12,5 milimetra, s čimer dosežemo potrebne gradbenofizikalne lastnosti posameznih sistemov. »Za doseganje ustrezne požarne varnosti pri urejanju mansarde, na primer, pa je treba uporabiti 15-milimetrske,« dodajajo v podjetju.

Postavljanje suhomontažnih pregradnih sten, stenskih oblog ali spuščenih stropov je sicer najbolje prepustiti izkušenim mojstrom, ki dobro vedo, na kaj vse je treba paziti, da bo imel končni izdelek takšno podobo, kot smo si jo zamislili, in da se na njem zaradi napak, narejenih pri izvedbi, ne bodo že čez mesec ali dva pokazale razpoke. Dejstvo pa je, da se marsikdo tega loti v lastni režiji in si pomaga z nasveti za izvedbo, ki jih v posebnih katalogih, brošurah in na svojih splet­nih straneh navajajo ponudniki sistemov za suhomontažno gradnjo.

Oblaganje masivnih zidanih sten

»Če se suhomontažne gradnje lotimo v last­ni režiji, je treba uporabiti material, ki ga priporoča proizvajalec,« poudarjajo v podjetju Knauf Ljubljana. Izbrati ustrezen tip in debelino plošče je le začetek, priskrbeti si je treba tudi primerno orodje, ustrezna pritrdilna sredstva (vijaki, vložki) in gradbeni material (lepilno in fugirno maso, fugirni trak, bandažirno mrežico). Uporaba med seboj združljivih materialov je poleg pravilne izvedbe in natančnosti zagotovilo za dober končni izdelek.

Vsaj na prvi pogled je najbolj preprosto oblaganje masivnih sten. Plošče lahko lepimo neposredno na površino, s čimer zelo hitro dobimo gladke in čiste stene. »Za uspešno izvedbo tega tako imenovanega suhega ometa pa je pomemben temeljni premaz, ki poskrbi za optimalen oprijem mavca na podlago,« pravi Klemen Grill iz podjetja Klemont in dodaja, da je za suhi omet zaradi boljše stabilnosti priporočljivo uporabiti 12,5-milimetrske plošče. Če nameravamo nanje pozneje polagati ploščice, je potrebna dvojna obloga, da bo stena lahko prenesla obremenitev.

Plošče po potrebi razrežemo na ustrezno dimenzijo. Najprej zarežemo (z univerzalnim nožem) na vidni strani, pri čemer si pomagamo z letvijo ali kovinskim profilom, pravi sogovornik: »Ploščo nato zlomimo čez rob in karton prerežemo na hrbtni strani. Preden se lotimo lepljenja, označimo žlebove za morebitne inštalacije in jih izrežemo.«

Potem ko smo na obstoječo steno nanesli temeljni premaz, pripravimo lepilo, pri čemer sledimo navodilom proizvajalca. Pomembno je, da je masa dobro zmešana, brez grudic. Lepilo razdelimo po hrbtni strani plošče. Sogovornik priporoča, da pri neravni podlagi nanašamo lepilo v kepah, in sicer v razmiku 35 centimetrov: »Eno vrsto kep nanesemo na sredino plošče, ob straneh pa pazimo, da je kepa vsaj pet centimetrov oddaljena od roba. Ploščo nato navpično, od spodaj navzgor, pritisnemo na steno. Pri pritrjevanju vseh naslednjih plošč pazimo, da so stiki zamaknjeni.« Kakšnih deset minut traja, preden lepilo začne vezati, in v tem času je treba poskrbeti, da bodo plošče ustrezno poravnane s podlago, za kar uporabimo gumijasto kladivo in desko ter vodno tehtnico ali ravnalno lato.

Pravilno polnjenje fug

Fuge in stike plošč je treba na koncu zafugirati. »Fugiranje in zaključni premazi odločilno vplivajo na kakovost suhomontažnih del. Vedno uporabimo le za ta namen priprav­ljene fugirne mase,« poudarjajo v podjetju Knauf Ljubljana in dodajajo, da le ustrezno usklajene fugirne mase zagotavljajo trajno gladke spoje vgrajenih plošč brez razpok.

Izbira ustreznega materiala je odvisna od vrste plošč in od tega, ali bomo fugirali z armirnimi trakovi ali brez njih, ter seveda od optične kakovosti površine. Uporabimo lahko armirne fugirne trakove (prekrivne trakove), ti po Grillovih besedah prevzamejo natezne napetosti, ki bi v predelu fug lahko vodile do razpok. Če se odločimo za fugiranje brez armirnih trakov, uporabimo posebno maso, je pa uporaba fugirnih trakov nujna na prehodih med stropom in strešno poševnino oziroma med strešno poševnino in kolenčnim zidom.

Fuge pri prvem nanosu fugirne mase napolnimo prečno in zgladimo površino. Med fugiranjem lahko namestimo fugirni trak in ga tanko premažemo, zafugiramo tudi glave vijakov. Po približno 45 minutah pa odstranimo morebitne izbokline. Ko se prvi nanos mase posuši, lahko nanesemo drugega, ki ga prav tako zgladimo. »Manjše nepravilnosti na površini odstranimo z ročnim brusilnikom, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo površine plošč,« pravi Klemen Grill. Pred poškodbami je treba zavarovati tudi izstopajoče vogale, za kar uporabimo aluminijast ali plastičen vogalni zaščitni profil. Tako obdelano površino lahko le še prepleskamo, jo obložimo s keramičnimi ploščicami ali nanjo nalepimo tapete.

-----

Orodje za suhomontažno gradnjo

• Za rezanje plošč in profilov (kovinskih ali lesenih) bomo potrebovali: univerzalni nož, lisičji rep ali žago luknjarico, ročni sveder ali kronsko žago, škarje za rezanje pločevine, oblič za obdelavo robov, oblič za rezanje robov, meter.
• Za fugiranje bomo potrebovali: univerzalno lopatico, lopatico z izvijačem, gladilko, gladilko z brusnim papirjem.
• Za poravnavo bomo potrebovali: vodno tehtnico, izravnalno letev, gumijasto kladivo.
• Za vijačenje bomo potrebovali: vijačnik ali vrtalni stroj z ustreznim vijačnim nastavkom.
• Za lepljenje bomo potrebovali: zidarsko žlico, vedro, mešalnik.
   

Mavčnokartonske plošče – Jedro plošče je iz mavca, naravnega gradbenega materiala, ki uravnava klimo v prostoru (vpija odvečno vlago v prostoru in jo oddaja, ko je zrak suh), prepušča paro, zagotavlja zvočno, toplotno in požarno zaščito, je nevtralnega vonja in brez strupenih snovi. Na voljo so osnovne različice ter vlagoodporne in protipožarne plošče v različnih dimenzijah.

Mavčnovlaknene plošče – Poleg mavca vsebujejo steklena vlakna, celulozo, dodatke za odpornost proti vlagi, površina na licu plošče je zelo gladka in bolj odporna proti poškodbam kot mavčnokartonska. Dimenzijsko so zelo stabilne, zelo pogosto se uporabljajo pri gradnji montažnih hiš kot obloga na notranji strani in na zunanjih stenah.

Cementne plošče – Njihova uporaba (uporabimo jih lahko kot mavčnokartonske plošče) je priporočljiva v zelo vlažnih prostorih, saj tudi pod vplivom vode ne spremenijo ne oblike ne trdnosti, odporne so tudi proti rasti plesni, hkrati pa dobro prepuščajo paro.