Nizkoenergijskih in pasivnih hiš ne moremo graditi tako, kakor smo bili vajeni v preteklosti. Če želimo, da bo hiša energijsko zelo varčna tudi v resnici, ne zgolj na papirju, je nujno poskrbeti za gradnjo brez toplotnih mostov in zrakotesnost. Zelo pomembno je torej, kako so načrtovani in izdelani detajli na stiku različnih konstrukcij (talna plošča in zunanja stena, vogali zunanjih sten, stik zunanje stene z okenskim okvirjem, stik zunanje stene in strešne konstrukcije), vsi stiki in preboji pa morajo biti ustrezno zatesnjeni, s čimer preprečimo pretok zraka.

Manj zapleteno pri montažnih hišah

Zrakotesnost je zaradi tehnologije gradnje in uporabe večinoma naravnih materialov menda laže kakovostno izvesti pri montažni kot pri zidani gradnji. Kakor pravi Miro Škvorc iz podjetja Ekoprodukt, lesene hiše dosegajo zrakotesnost v ravnini parne ovire ali zapore (odvisno od tega, ali je hiša difuzijsko odprta ali zaprta). Največkrat je to OSB-plošča ali folija na notranji strani lesene konstrukcije. Napeljave zato potekajo na notranji strani konstrukcije pred OSB-ploščo, kjer se izvede inštalacijski kanal. Ker torej napeljave ne potekajo skozi zrakotesno ravnino, je izvedba po Škvorčevih besedah manj zapletena.

Pri zidanih hišah pa je zrakotesna ravnina notranji omet, ki ga prebijemo z vsako vtičnico in stikalom. Za zidano gradnjo so na voljo zidaki, ki jih je treba pri zidanju zrakotesno stikovati, kar pa je, pravi Škvorc, zelo zahtevno, saj so lahko problematične že za las velike reže: »Vsako dozo v steni je treba z notranje strani zrakotesno zatesniti z ustrez nim materialom, kar je razmeroma zamudno, zahteva pa tudi natančno izvedbo. V Avstriji morajo izvajalci jamčiti za zrakotesni ovoj 30 let, zato se večina raje odloči za lesene hiše, pri katerih je manj težav.«

Neprekinjeno od temeljev do strehe

Toplotni ovoj hiše, s katerim najbolj učinkovito zmanjšamo toplotne izgube, mora potekati neprekinjeno od temeljev po zunanjih zidovih na ostrešje, pri čemer se moramo izogniti toplotnim mostovom, ki lahko izničijo učinke toplotne izolacije. Ta mora biti zato vgrajena brez zračnih prostorov, ki predstavljajo toplotne mostove, izolacija v razsutem stanju pa mora biti vpihana tako, da zapolni prav vse kotičke predvidenega prostora.

Sistem plasti toplotne izolacije in hidroizolacije mora biti premišljeno načrtovan in pravilno izdelan. Skozi toplotno neizolirano talno ploščo se namreč kljub dobri izolaciji zunanjih sten in ostrešja izgublja veliko toplote, neizolirani temelji in v zemljo vkopane stene pa nase vlečejo vlago iz tal in meteornih voda, kar skrajšuje življenjsko dobo konstrukcije in vpliva na kakovost bivanja. Pri zidanih nizkoenergijskih in pasivnih hišah je temeljno ploščo priporočljivo toplotno izolirati s spodnje strani, pravi Miro Bukovac iz podjetja MB Gradbeništvo, ki gradi nizkoenergijsko hišo na obrobju Novega mesta: »Ta način je vsekakor boljši, a je hkrati dražji. Najprej je treba izdelati tampon, podložni beton in položiti hidroizolacijo, sledi plast toplotne izolacije ustrezne trdote – na primer 20 centimetrov ekstrudiranega polistirena s trdoto 500 kilopaskalov –, nato pa izdelamo 30-centimetrsko temeljno ploščo, ki jo s hidro- in toplotno izolacijo zavarujemo tudi z zgornje strani.«

Pomembno je, da je stik med betonsko ploščo in zidano steno kakovostno izveden, da se izognemo toplotnemu mostu, saj imajo zidaki razmeroma dobre toplotnoizolativne lastnosti, betonska plošča pa ne in na detajlih potrebujemo več izolacije. Pri lesenih montažnih hišah toplotna izolacija temeljne plošče le na zgornji strani ni problematična, saj je stena izolirana med leseno konstrukcijo, pa tudi zunaj (fasada) in znotraj (inštalacijski kanal). Talna in stenska izolacija se zato brez težav srečata, pri zidani gradnji pa lahko na tem stiku nastane toplotni most.

Nizkoenergijska hiša v Novem mestu ima temeljno ploščo toplotno izolirano le z zgornje strani; na hidroizolacijo so položili 32 centimetrov izolacije iz ekspandiranega polistirena, še eno plast hidroizolacije, na vse to pa bodo pozneje vgradili napeljave talnega ogrevanja in estrih. Če bi bila temeljna plošča toplotno izolirana s spodnje strani z 20 centimetri izolacije, na primer, bi na zgornji strani zadostovalo že dodatnih 10 centimetrov, pravi Bukovac.

Toplotno in hidroizolacijo je treba položiti tudi na temeljih. Ti so z zunanje strani 60 centimetrov globoko zaščiteni z 10 centimetri ekstrudiranega polistirena s trdnostjo 300 kilopaskalov. Pomembno je, opozori Miro Bukovac, da lepilo na toplotnoizolacijske plošče nanesemo po celotni površini, ne zgolj točkovno. Toplotni ovoj se bo nato po zunanjih zidovih neprekinjeno nadaljeval do višine 20 centimetrov nad terenom z 20 centimetri stirocokla, od tod naprej pa z 20-centimetrsko izolacijo iz kamene volne.

Izolacija preklad in montaža RAL

Toplotna zaščita je nujna na vseh prekladah, tudi okenskih, drugače bo tu nastal toplotni most, ki bo vzrok velikih toplotnih izgub. To je še zlasti pomembno zato, ker se okna pri zidanih nizkoenergijskih in pasivnih hišah vgrajujejo na zunanjo stran zidu, in ne v zid kot pri leseni gradnji. Če bi jih namreč vgradili v sredino zidu, ne bi imeli dovolj prostora za 20 centimetrov izolacije, zato bi bile okenske špalete premalo izolirane. Težavo rešimo z 10 centimetri izolacije iz ekspandiranega polistirena na prekladi, ki mora biti nanjo sidrana, pravi sogovornik.

Tesen toplotnoizolativni ovoj, s katerim želimo doseči čim manjšo porabo energije, preprečuje samodejno menjavo zraka v prostorih, zato je v pasivnih hišah nujno, v nizkoenergijskih pa priporočljivo vgraditi prezračevalni sistem. Pomembno je namreč, da v objektu ni nenadzorovanih toplotnih izgub. Tem se izognemo z vgradnjo stavbnega pohištva po smernicah RAL, ki hkrati preprečuje nenadzorovano menjavo zraka okrog oken. Kakor pravi Barbara Šubic iz podjetja M-Sora, montaža RAL zagotavlja pravilen stik med oknom in osnovno konstrukcijo objekta, s čimer zagotovimo, da znotraj spoja oziroma rege ne zastaja vlaga. Rege med različnimi gradbenimi elementi, ki so povezani s konstrukcijskim ovojem stavbe – v tem primeru med okenskimi in vratnimi podboji ter zidom na špaleti, pripravljeni za vgradnjo oken ali vrat –, morajo biti pravilno in dobro zatesnjene, saj le tako zagotavljajo zrakotesnost in preprečujejo nastanek toplotnih mostov.

Bistvo vgradnje stavbnega pohištva po smernicah RAL je tesnjenje v treh ravneh oziroma izdelava notranje vodotesne in paroneprepustne ovire, zunanje paroprepustne ovire in vmesne toplotne in zvočne izolacije. Zunanja paroprepustna ovira omogoča vlagi, ki se iz katerega koli razloga pojavi v stiku med oknom in konstrukcijo, neoviran prehod na zunanjo stran, notranja paroneprepustna ovira pa vlagi iz notranjih prostorov preprečuje prehod v območje stika med oknom in konstrukcijo, pojasni Šubičeva.

Poliuretanska pena, ki se uporablja za tesnjenje pri klasični vgradnji stavbnega pohištva, ne zadostuje, saj je izpostavljena različnim negativnim vplivom – na notranji strani vlagi iz notranjosti in konstrukcije, na zunanji pa dežju, kondenziranju vlage in nihanju temperature. Pena se zato lahko navlaži, vlažna pa ne opravlja več svojega namena, saj vodne kapljice v celicah povezujejo celoten stik v toplotni most.

Za kakovostno izvedbo montaže RAL je zelo pomembno načrtovanje že ob izdelavi projektne dokumentacije ali vsaj pri izmeri stavbnega pohištva na objektu. Navadno se za vsak objekt izriše sistem, ki je optimalen v danem primeru, to pa je treba upoštevati pri vgradnji, pravi Šubičeva in doda, da lahko na enem objektu uporabimo več sistemov, sestavljenih iz paroprepustnih in predstis njenih trakov. Pomembno je, da izberemo certificirane izdelke, ki zagotavljajo ustrezno razmerje tesnosti med zunanjo in notranjo oviro oziroma delovanje rege po smernicah RAL. Predstisnjeni trakovi se namestijo po celotni širini okenskega podboja, zaradi posebnih impregnacij in strukture pa v regi že v osnovi zagotavljajo vse tri pomembne sloje oziroma ovire. Kakršna koli dodatna toplot na ali zvočna izolacija v regi je zato odveč, pomembno je le kakovostno sidranje stavbnega pohištva.

Za kakovostno montažo potrebujemo ravne površine, nujni sta tudi doslednost in natančnost pri izvedbi, opozarja Šubičeva, še zlasti na kritičnih mestih, kot so vogali oken, in pri vgradnji oken z roletami ali zunanjimi žaluzijami.