Da potrebuje hiša dobre temelje in dobro streho, so vedeli že naši predniki, a če primerjamo stare strehe s sodobnimi, so razlike velikanske, pa ne govorimo o njihovem videzu, čeprav je tudi tu razlika več kot očitna. Postavitev ostrešja in namestitev kritine je bila v preteklosti projekt širšega družinskega kroga, za delo so poprijeli še sosedje in hiša je bila pokrita v dnevu ali dveh. Nihče ni razmišljal o toplotni izolaciji, sekundarni kritini, prezračevanju, detajlih in podobnih stvareh, ki so v sodobni gradnji, katere glavni cilj je čim manjša poraba energije ob čim večjem bivalnem udobju, že nekaj samo po sebi umevnega, še zlasti ker skoraj težko najdemo hišo, ki tik pod streho ne bi imela urejenih bivalnih prostorov.

Podstrešja so bila v preteklosti zgolj prostor, kjer se je odlagala in nabirala krama, zato je bilo popolnoma vseeno, ali so izolirana ali ne. Zdaj vemo, da je toplotna izolacija v strehi nujna, debelina toplotne izolacije pa je odvisna od tega, kako energijsko varčno hišo želimo imeti. Zahteve energijsko varčne gradnje glede toplotne zaščite narekujejo minimalno toplotno prehodnost streh 0,20 W/m²K ali, povedano drugače, debelina toplotnoizolacijskega sloja je lahko tudi več kot 40 centimetrov.

Nič več v lastni režiji

Da bo toplotna izolacija lahko učinkovito opravljala svojo nalogo, jo je treba pravilno vgraditi in obdati z ustreznimi plastmi, ki zagotavljajo, da do nje ne pride voda od zunaj, da vanjo ne prodira preveč vodne pare od znotraj in da lahko tista para, ki kljub temu vstopi vanjo, ostrešje nemoteno zapusti. Z drugimi besedami, ostrešje mora biti ne samo toplotno izolirano, ampak tudi zaščiteno pred vdorom vode in vetra ter pravilno prezračevano, kar pomeni, da mora biti dovolj izstopnih in vstopnih odprtin, ki omogočajo kroženje zraka.

Več kot dovolj razlogov torej, da se dela na strehi in pod njo ne lotevamo več v lastni režiji, ampak ga prepustimo strokovnjakom. Prvo, o čemer moramo razmisliti, je seveda sama oblika strehe, pri čemer naj bi upoštevali tradicionalno celovito podobo okolja, v katerem stoji hiša. Včasih je veljalo, da je najbolj primerna klasična dvokapna streha, pred desetletjem ali dvema so bile priljubljene čim bolj razgibane strehe z različnimi nakloni, zahteve energijsko varčne gradnje pa so k nam spet zanesle morda že malo pozabljene strehe, na katere so prisegali modernistični arhitekti. Ravne strehe, za katere je včasih veljalo splošno prepričanje, da ne glede na to, kako so narejene, vedno zamakajo, se podajo k sodobni arhitekturi stanovanjskih hiš in so zato vse pogostejše izbira tudi za družinske hiše v našem okolju. Pravilno načrtovane in izdelane zagotavljajo dobro toplotno zaščito in pregrevanje prostorov pod njimi, torej zelo dobro uravnavajo temperaturo v bivalnih prostorih, varujejo pred vodo in vlago, pred poševnimi strehami pa imajo še eno prednost – na njih si lahko uredimo prijeten zazelenjen prostor za preživljanje prostega časa.

Zdaj večinoma prezračevane

Pravilno prezračevana streha poleti občutno zmanjša vdor toplega zraka v podstreho, zaradi česar se bivalni prostori ne pregrevajo, pozimi pa preprečuje kondenzacijo vlage pod strešno kritino. Pozimi je namreč zaradi ogrevanja notranjih prostorov temperaturna razlika med notranjostjo in okolico velika; na streho od zunaj deluje nižja temperatura in od znotraj višja. Če bi topel in vlažen zrak iz prostorov nenadzorovano v preveliki količini prehajal neposredno pod strešno kritino, bi se tam ohladil, vlaga, ki bi se izločila iz njega, pa bi se nabirala pod kritino. Pravilno izvedena konstrukcija s prezračevanim slojem hkrati podaljšuje življenjsko dobo vgrajenih materialov.

Zato je zelo pomembno, kako naredimo podstrešje. Nad strop, neposredno pred izolacijo, mojstri namestijo parno oviro, ki počasi prepušča topel, vlažen zrak v sloj izolacije. Mojstri so, preden so se na trgu pojavile paroprepustne folije, delali tako imenovano dvojno prezračevanje, pri katerem so kot sekundarno kritino uporabili paroneprepustno folijo, ki so jo namestili na letve. Prvi zračni kanal je bil neposredno nad izolacijo, drugi pa med paroneprepustno folijo in kritino. Paroprepustna folija je položena nad izolacijo, njena naloga pa je, da prepušča vlago, ki prehaja skozi izolacijo v prezračevalni sloj. Vlaga se izloči z zunanjim zrakom, ki vstopa v kapu in izstopa na slemenu.

Izbiro kritine je treba prilagoditi naklonu strehe, že izdelanemu ostrešju, upoštevati je treba morebitno vgradnjo strešnih oken, frčad, razmisliti pa tudi o drugih dejavnikih, kot so arhitekturne značilnosti kraja oziroma pokrajine in prevladujoče vremenske razmere. Na splošno velja, da imajo hiše na območju z obilnejšimi padavinami strmejše strehe, kjer je padavin manj, pa so lahko te bolj položne. V prvem primeru so primernejša izbira manjši strešniki, v drugem se lahko odločimo za večje strešnike ali celo plošče. Načeloma tudi velja, da z lažjo kritino lahko prekrivamo zelo majhne naklone, težja pa je primernejša za večje naklone. Vsekakor je tehten premislek o izbiri kritine nujen. Močan veter, toča, obilne snežne padavine in dež bodo namreč veliko teže poškodovali ali celo odkrili streho, ki je prekrita s pravilno izbrano in proti vremenskim razmeram odporno kritino.

Delo in dom, 21. april 2010