Sodobna okna izpolnjujejo stroge zahteve glede energijske varčnosti. Z njihovimi zelo dobrimi toplotnoizolativnimi lastnostmi je povezano boljše tesnjenje rege med krilom in okenskim okvirjem, saj proizvajalci vgrajujejo kakovostno okovje, večtočkovno zapiranje in dodatna tesnila, načela kakovostne vgradnje pa vključujejo čim boljšo zrakotesnost stika med oknom in obodnimi konstrukcijami stavbe. Pri vsem naštetem material, iz katerega so izdelana okna (les, PVC, aluminij in različne kombinacije naštetih materialov), ne igra nobene vloge. Okna z dobrimi toplotnimi karakteristikami zagotovo pozitivno vplivajo na raven top­lotnega ugodja. Temperatura na površini notranje šipe je višja, zato je temperatura po vsem prostoru bolj enakomerna, manjša je tudi stopnja sevanja toplote od človekovega telesa proti oknu. Notranji zrak se ob oknu manj intenzivno ohlaja in počasneje pada navzdol, zato je občutek prepiha, kadar se zadržujemo v bližini takšnega okna, veliko manjši, je prednosti sodobnih oken za našo prilogo pred časom nanizal Miha Tomšič, strokovnjak za področje bivalnega okolja, gradbene fizike in energije v stavbah na Gradbenem inštitutu ZRMK.

Težave zaradi površinske kondenzacije vodne pare

Nasprotno pa so stara okna vir nenadzorovanih toplotnih izgub in zrak lahko iz prostorov uhaja skozi različne netesne rege in stike. Posledice takšne nezaželene izmenjave zraka so manjše bivalno ugodje in večji stroški za ogrevanje, manjša je tudi zvočna izolativnost. Po drugi strani nenadzorovana izmenjava zraka uravnava vlažnost zraka v prostoru, kar pomembno vpliva na počutje ljudi.

Vemo, da se v prostoru najbolje počutimo, ko je pri temperaturi med 18 in 22 stopinj Celzija relativna zračna vlaga med 35 in 70 odstotki. Pri nižji je zrak presuh, pri višji se pojavijo težave zaradi kondenzacije vodne pare na hladnih površinah zidov in stekla. In površinska kondenzacija vodne pare, katere posledica je tudi nastanek plesni, lahko po zamenjavi stavbnega pohištva postane velik problem, če ne poskrbimo za ustrezno prezračevanje. To je še zlasti pomembno v starejših, toplotno neizoliranih hišah, kjer so notranje površinske temperature zunanjih sten bistveno nižje kot pri izoliranih stavbah. Najbolj kritična mesta so okenske špalete, zunanji vogali in druga mesta, na katerih zaradi razlik v temperaturi nastajajo toplotni mostovi.

Nekajminutni prepih večkrat na dan

Zaradi dobrega tesnjenja energijsko učinkovitih sodobnih oken, ki onemogočajo naravno prezračevanje, kakršnega smo bili vajeni pri starih oknih, v prostorih primanjkuje svežega zraka, saj se povišane koncentracije škodljivih plinov, vlage in ogljikovega dioksida ne morejo več izenačevati z nižjimi zunanjimi. Pri tem ni odveč omeniti, da pomanjkanje svežega zraka ne pomeni nujno tudi pomanjkanja kisika. V 20 kvadratnih metrov velikem prostoru je tega namreč v zraku 50.000 litrov, kar teo­retično zadošča za tisoč ljudi, saj odrasel človek pri običajnih aktivnostih v stanovanju porabi od 15 do 50 litrov kisika na uro. Neustavljivo željo stanovalcev po svežem zraku sprožajo vonjave in vlaga zaradi izhlapevanja iz teles ter ogljikov dioksid, ki ga ustvarimo z dihanjem. Ta sicer ne povzroča zastrupitev, posledice zadrževanja v prostoru, kjer je koncentracija ogljikovega dioksida velika, pa so poleg zatohlosti in zadušljivosti še utrujenost, zaspanost in zmanjšana zbranost.

Da bi zagotovili dovolj svežega zraka, moramo poskrbeti za ustrezno in zadostno prezračevanje. Prilagoditi ga je treba prilagoditi bivalnim navadam in dejavnostim, ki potekajo v posameznih prostorih, v skladu s sanitarnimi in tehničnimi predpisi pa naj bi za zdrave in ugodne bivalne razmere vsako uro zamenjali kar 70 odstotkov zraka v prostoru.

To z drugimi besedami pomeni, da bi morali vsako uro vsaj za deset minut narediti prepih, kar pa je praktično nemogoče. Dobršen del dneva smo zaradi službenih in drugih obveznosti zdoma, zlasti pozimi pa je pogosto zračenje neprijetno in tudi energijsko potratno. Ne smemo namreč pozabiti, zakaj smo se sploh odločili za zamenjavo starih oken – da nam skozi netesne reže ne bo pihalo in da bi zmanjšali toplotne izgube ter s tem stroške za ogrevanje. Pogosto odpiranje oken naš namen izniči, saj toplota neovirano uhaja iz prostora, poleti pa vroč zrak prosto prodira v bivalne prostore.

Energijsko potratno, a učinkovito

Čeprav je naravno prezračevanje energijsko potratno in za povrhu omogoča vdor hrupa, prahu in mrčesa v prostor, je preverjeno učinkovito. Energijski svetovalec Bojan Žnidaršič priporoča, da vsaj trikrat na dan za dve do štiri minute naredimo prepih, še zlasti takrat, ko vlaga v prostoru zaradi različnih aktivnosti uporabnikov, kot so kuhanje, sušenje perila, prhanje in podobno, naraste. S prepihom dosežemo hitro menjavo zraka, tudi iz mrtvih kotov, kjer je navadno najbolj navlažen. S takšnim prezračevanjem preprečimo, da bi relativna vlažnost notranjega zraka presegla kritično mejo, s tem pa v veliki meri odstranimo nevarnost kondenzacije vodne pare in nastanka plesni. Če je vlage v zraku preveč in je prezračevanje na prepih neuspešno, lahko vlažnost poskusimo znižati na mehanski način, z razvlaževalnikom zraka, ki s kondenzacijo zbira zračno vlago v posodo.

Preprosti sistemi za prezračevanje

Najbolj učinkovita rešitev za težave, ki jih povzročajo kakovostno in pravilno vgrajena okna, pa je vgradnja ene od vrst prisilnega prezračevanja. Idealno bi sicer bilo, če bi lahko ob menjavi oken in izvedbi toplot­nega ovoja v hišo vgradili centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote, a investitorje od tega odvrnejo razmeroma visoki stroški. Če imamo dovolj prostora za vgradnjo prezračevalne naprave in cevnega sistema, se lahko odločimo za lokalno prezračevalno napravo z vračanjem toplote odpadnega zraka in možnostjo individualnega upravljanja pretoka zraka, ki ga naprava prilagaja trenutnim potrebam v prostoru. Ta možnost pride v poštev, če nameravamo po vgradnji oken tudi toplot­no izolirati fasado, saj je treba zajem zraka urediti na fasadi, odvod pa po vertikali na streho hiše.

Na voljo pa so še druge rešitve, ki niso nujno povezane z velikimi stroški in so primerne tudi za stanovanja. Sistem klasičnega prezračevanja, na primer, je sestavljen iz rozete za dovod zraka v prostor, ki je vgrajena v okenski okvir ali roletno omarico, in ventilatorja za nadzorovano odvajanje zraka, ki ga vgradimo v kuhinji ali kopalnici, lahko tudi na mesto obstoječega zračnika ali ventilatorja. Med rozeto, ki glede na prostornino prostora in število ljudi v njem nadzorovano dovaja svež zrak v notranjost, ter ventilatorjem moramo zagotoviti nemoten pretok pod vrati ali z luknjicami v njih. Rozete imajo lahko vgrajeno mrežico proti mrčesu, protihrupno in protivetrno zaščito, na voljo je tudi higrosenzibilna različica sistema, ki dovod svežega zraka prilagaja stopnji relativne vlage v prostoru. Sistem ob majhni porabi električne energije zagotavlja svež zrak in uravnava relativno vlažnost, poudariti pa je treba, da ne gre za sistem z vračanjem toplote odpadnega zraka.

Ena od možnosti je tudi, da se pri menjavi oken odločimo za nakup takšnih, ki imajo že vgrajen lokalni prezračevalni sistem. Ta po trditvah proizvajalca zagotavlja kakovostno in energijsko varčno prezračevanje pri zaprtih oknih, ne potrebuje dodatnih kanalov za razvod zraka, okno zagotavlja zvočno in toplotno izolativnost, varovanje pred vlomom, priključiti ga je mogoče tudi na centralni nadzorni sistem.

Podobno velja za tako imenovano avtomatsko okno, ki pa omogoča samodejno prezračevanje brez električne energije. Oba sistema je mogoče naknadno vgraditi v obstoječa okna, in sicer v profil okvirja, zato sta skoraj nevidna.

Okna je treba načrtovati enako skrbno kot druge dele hiše. Pri tem nimamo v mislih le končne izbire materiala za okenske okvirje, zasteklitve in toplotnoizolativnih lastnosti izdelka kot celote. Upoštevati je treba položaj, število in velikost okenskih odprtin tako na posameznih zunanjih stenah kot na strehi, arhitekturni učinek, predvsem pa optimalno naravno osvetlitev, osončenost prostorov oziroma pasivno izkoriščanje sončne energije in seveda možnost čim bolj učinkovitega naravnega prezračevanja. Toplotne, arhitekturne in druge omenjene lastnosti oken je med seboj smiselno uskladiti in uravnotežiti. To je seveda veliko bolj preprosto pri novogradnji kot pri obnovi, kjer smo že omejeni z orientiranostjo in velikostjo okenskih odprtin. A tudi tu lahko kaj popravimo in izboljšamo, še zlasti če živimo v hiši. To med drugim pomeni, da lahko vzamemo v zakup kakšno kilovatno uro na leto več za ogrevanje zaradi dodat­nega okna, ki nam bo denimo omogočalo čudovit pogled ali izboljšalo naravno osvet­ljenost in tako izboljšalo kakovost našega bivanja.