Da nadstrešek ne bo deloval kot tujek, je pomembno dobro razmisliti o njegovi umestitvi v prostor. Na tega je treba gledati kot na celoto, ki jo sestavlja hiša z vrtom in dvoriščem, ter ustrezno prilagoditi izbiro materiala in obliko nadkritja za avtomobil. Najmanj težav bomo imeli, če načrtujemo nadstrešek hkrati z urejanjem okolice hiše.

Dvoslojni asfalt je dražji, a obstojnejši

Dovozno pot do hiše lahko namesto s tlakovci (o tem smo podrobneje pisali v prejšnji številki priloge Deloindom) prekrijemo z asfaltom. Mešanica lepljive, visoko viskozne (poltekoče) črne snovi, imenovane tudi bitumen, in mineralnih snovi je po besedah Zlatka Jašiča, direktorja podjetja Asfaltek, v primerjavi s tlakovci cenovno ugodnejša izbira, poleg tega asfaltirana površina ne zahteva posebnega vzdrževanja. Seveda je treba najprej poskrbeti za primerno podlago.

Prvi korak je izkop terena, običajno približno 50 centimetrov, nato sledi priprava posteljice oziroma grede. Kakor pravi Zdravko Dojčinovič, direktor podjetja Gradnig – gradbeništvo/domProjekt, gre v tem primeru za 20 centimetrov debelo nasutje peska debeline zrn od 0 do 60 ali od 0 do 100 milimetrov, medtem ko za naslednji sloj, tampon, uporabijo nasutje debeline zrn od 0 do 32 milimetrov. Na 20-centimetrski sloj tampona, ki ga je treba najprej dobro utrditi (z valjanjem), nanesejo nosilni sloj asfalta v debelini pet centimetrov, nato pa še tricentimetrsko plast tako imenovanega obrabnega sloja asfalta. Za kvadratni meter asfaltirane površine je treba po Jašičevih besedah odšteti približno 30 evrov, odvisno od zahtevnosti priprave terena. Dojčinovič dodaja, da je enoslojni asfalt cenejši, vendar se večina odloči za dvoslojnega, ker je obstojnejši.

Na prostem, a hkrati pod streho

Potem ko smo izbrali podlago, po kateri se bomo z avtomobilom pripeljali do hiše, je treba izbrati še vrsto nadkritja, pod katerim bo jekleni konjiček varen pred soncem, dežjem ali snegom. Za enega zadostuje nadstrešek velikosti tri krat pet in pol ali šest metrov, če bosta pod njim stala dva avtomobila, morajo biti dimenzije ustrezno večje, pet krat pet ali šest metrov. Lahko je odprt z vseh štirih strani, pogosto pa so delno zaprti z ene ali dveh strani. Samostoječa nadkritja različnih oblik so večinoma montažna, kar pomeni, da celotno konstrukcijo, z betonskimi temelji vred, izdelajo v proizvodnem procesu, nato pa pred hišo posamezne dele le še zvijačijo skupaj. Prednost montažnih nadstreškov je v tem, da jih lahko po potrebi odmaknemo oziroma kadar koli prestavimo drugam.

Osnovna elementa nadstreška sta nosilna konstrukcija in streha oziroma kritina. Proizvajalci in ponudniki, ki nastopajo na slovenskem trgu, nosilno konstrukcijo izdelujejo iz pocinkanega jekla ali kakšne druge kovine, pa tudi iz lesa, pri čemer opozarjajo, da mora biti les lepljen, saj takšen omogoča krivljene oblike, po vgradnji pa ni tako občutljiv na vremenske vplive. Uporabiti je mogoče tudi masivni les, vendar brez sredice, tako da ne poka.

Nosilci so lahko različnih oblik, pogosto so polkrožni in potekajo v loku do višine približno treh metrov, dolgi pa so pet do šest metrov (za en avtomobil). Na voljo imamo tudi pravokotne izvedbe, pri katerih od tal poteka navpični nosilec, nanj pa je pod blagim naklonom pričvrščen pravokotni nosilec.

Polkrožna konstrukcija je sestavljena iz lahkih montažnih nosilcev enake upogibne trdnosti, ki omogočajo pokrivanje prostora z enega mesta, to je mesta vpetja, razlaga Aleksander Nežmah, vodja programa nadstreškov v podjetju Kograd Igem. S konzolno zasnovo se izognemo vmesnim vertikalnim stebrom, parkiranje pa je veliko bolj preprosto in varno. Streha sledi liniji nosilca, takšna oblika zagotavlja zavetrje in hkrati omogoča odprtost in preglednost prostora. Zaradi enostranskega naklona strehe se padavine stekajo na nižjem robu strehe.

Za eno parkirno mesto sta potrebna dva nosilca, ki nosita streho, za vsako naslednje parkirno mesto je treba dodati nosilec in tako lahko po Nežmahovih besedah nadaljujemo po vsej površini, ki jo želimo pokriti. Vsak nosilec ima svoj točkovni montažni armiranobetonski temelj, ki ga v tovarni naredijo z vlivanjem v kalup. S staranjem na skladišču dosežejo maksimalno trdnost betona že zunaj gradbišča, zato lahko temelj vgradimo in takoj polno obremenimo s konstrukcijo. Temelj je najtežji v delu, kjer so obremenitve največje, kar je ugodno zaradi nosilnosti in stabilnosti, material pa je tako optimalno izkoriščen. Vgrajene ima sidrne vijake, na katere privijačijo sidrno ploščo z nosilcem konstrukcije.

Betonski temelji so nujni tudi pri nadstreških z leseno konstrukcijo, pravi Romana Notersberg, direktorica podjetja Sezamy, pri čemer lahko nosilne stebre pritrdimo na dva načina. Nosilce lahko vgradimo v svež beton (sočasno z vlivanjem temelja) ali pa jih s posebnimi vijaki pritrdimo na že gotov temelj. Globina temeljev je po njenih besedah odvisna od samega terena: »Če je že utrjen in imamo, na primer, položene tlakovce, so lahko temelji manj globoki, na neutrjenem terenu pa morajo biti globlji.«

Kritina prepušča svetlobo

Nadstrešek lahko prekrijemo s katero koli kritino, ki se uporablja za strehe, primerne so tudi folije za ravne strehe, pod katerimi je ostrešje podeskano, najpogosteje pa se v zadnjem času uporabljajo polikarbonatne kritine, za katere so po besedah Greti Kuščer iz podjetja Termoflor značilne trdnost, majhna teža, velika odpornost proti udarcem in dobra svetlobna prepustnost. Alek-sander Nežmah dodaja, da imajo polikarbonatne plošče ultravijolično zaščito, kar pomeni, da prepuščajo vidno svetlobo, hkrati pa varujejo pred vročino, zato se štirikolesnik pod takšno streho poleti ne pregreva: »Polikarbonatne plošče so selektivno prepustne – prepuščajo vidni del svetlobe, preprečujejo pa prehod ultravijoličnega in infrardečega sevanja.« Poleg tega dobro prenašajo obremenitve. Nadstrešek lahko prekrijemo tudi s prosojnimi ploščami iz trapezno oblikovanega PVC-materiala, ki prepušča 90 odstotkov svetlobe.

Če vam zaradi prostora, ki ste ga namenili za parkirišče avtomobila, primanjkuje zelenja pred hišo, si lahko namesto prosojne ali kakšne druge kritine omislite zeleno streho. Po besedah Romane Notersberg ni nevarnosti, da bi zelena streha zamakala, saj je konstrukcija dobro zaščitena: »Narejena je kot kad, obložena z bitumensko kritino. Po sredini je pripravljen žleb, pokrit z mrežico, ki preprečuje, da bi vanj padala zemlja. In po tem žlebu se odvaja vsa odvečna voda.«

Manj zahtevna kovinska konstrukcija

Kakšno konstrukcijo bomo izbrali, je po besedah Greti Kuščer odvisno od tega, kateri material se bo najbolje ujel z arhitekturo hiše in okolico. Vse več naročnikov se odloči za nadstreške s kovinsko konstrukcijo. Glavni razlog za to je možnost različnih izvedb, pa tudi trajnost konstrukcije, ki je zagotovljena brez posebnega vzdrževanja. Obstojnost kovinske konstrukcije je mogoče doseči na različne načine. Klasično zaščito s premazi za kovine je treba obnavljati na približno deset let, saj se na njej zaradi vremenskih vplivov sčasoma pojavi rja. Zelo obstojna in cenovno sprejemljiva je po besedah Kuščerjeve vroče pocinkana konstrukcija, za kar poskrbijo že v proizvodnem procesu. Življenjska doba pocinkane zaščite je dvajset in več let. Še obstojnejša je kovinska konstrukcija, zaščitena z vročim pocinkanjem in prebarvana z epoksidno barvo po lestvici RAL. Najbolj trajno pa naj bi bilo vroče pocinkanje v kombinaciji z elektronskim prašnim barvanjem, vendar učinek pri tem postopku kljub višji ceni ni bistveno boljši kot pri prej omenjenih načinih zaščite s pocinkanjem.

Les potrebuje več nege

Redno in ustrezno pa je treba vzdrževati leseno konstrukcijo. Po besedah Romane Notersberg se najpogosteje uporablja lepljeni les smreke, bora ali duglazije. Nosilne elemente zaščitijo že v proizvodnem procesu. »Globinski impregnaciji, ki lesu podaljša obstojnost in ga zaščiti pred ultravijoličnimi žarki, sledita dva sloja površinske zaščite, še pred tem pa lahko les dodatno zaščitimo z enim ali dvema slojema osnovnega opleska,« razlaga Notersbergova. Ne glede na to, kako dobro je zaščiten les, zaščita ni trajna, ampak jo je treba obnavljati vsako leto ali dve, odvisno od tega, koliko je konstrukcija izpostavljena soncu, dežju, mrazu in drugim vremenskim vplivom. Zaradi dežja in vlage se pogosto pojavijo tudi lišaji in plesen. Plesni ne bomo mogli odstraniti drugače kot z brušenjem površine, potem pa bomo morali znova nanesti zaščitne premaze za les. Z lišaji bomo imeli manj dela, saj so običajno le na površini. Brez težav jih lahko odstranimo z vodnim curkom iz visokotlačnega čistilnika, malo težje bo šlo samo z vodo in drgnjenjem, saj ne smemo uporabiti grobih krtač oziroma pripomočkov, ki lahko poškodujejo zaščitni premaz.

Namesto nadstreška montažna garaža

Za tiste, ki bi svoj avtomobil kljub vsemu radi spravili v garažo, je tu še ena možnost: montažna garaža, ki nam jo pripeljejo na dom in pritrdijo na ravno podlago. Tudi v tem primeru imamo na voljo kovinske in betonske, lahko so samostojne, v nizu, enojne, dvojne ali celo kombinirane z nadstreškom. Stene in streha kovinske garaže so iz pocinkane pločevine, zunanje stene so lahko gladke ali rebričaste, obrizgane pa so s fasadno barvo v poljubnem barvnem odtenku, razlaga Romana Notersberg. Streha je prav tako iz pocinkane pločevine in rebričasta. Rahel naklon preprečuje zastajanje vode, mogoče pa je namestiti tudi žlebove in odtoke. Montažno garažo lahko opremimo s klasičnimi ali sekcijskimi dvižnimi vrati, takšnimi na ročno ali daljinsko odpiranje, in še kadar koli jo lahko prestavimo drugam.

Popolnoma gotove so tudi betonske garaže, ki jih postavijo na točkovne temelje, pravi Notersbergova. Zunanje stene imajo izdelano fasado in so pobarvane, notranje pobeljene, pod ometom je mogoče napeljati elektriko, gotova je streha z odtokom, prav tako betonska talna plošča z garažnimi vrati.

Delo in dom, 10. junij 2009