Pri starejših hišah, na primer, je treba najprej preveriti, v kakšnem stanju je strešna konstrukcija. Ta mora biti dovolj trdna, da bo prenesla dodatne obremenitve, statično ustrezna mora biti tudi talna konstrukcija. Statično presojo nam bo naredil strokovnjak in na podlagi ugotovitev priporočil potrebne posege ter podal približno oceno stroškov. Pomembna sta tudi oblika strehe in naklon. Od prve je odvisno, koliko uporabne površine bomo imeli na voljo v mansardi, pri čemer velja, da je za ureditev bivalnih prostorov primerna vsaka streha, ki ima dovolj stojne višine – od tal do stropa 230 do 240 centimetrov na vsaj dveh tretjinah tlorisa. Pri novogradnjah s tem ni običajno ni večjih težav, saj je izkoriščeno podstrešje večinoma načrtovano že v projektni dokumentaciji. Podstrešni prostor je mogoče najbolj funkcionalno izkoristiti pod streho z naklonom med 35 in 55 stopinjami; strmejša ko je streha, večje so možnosti, da mansardo uredimo v dveh etažah, na primer. Kako visok bo bivalni prostor pod streho in kakšen razgled bomo imeli iz njega, je odvisno tudi od višine kolenčnega zidu. Ta ne sme biti previsok, saj tako izgubimo možnost vgradnje okna na višino, ki omogoča razgled, opozarja Katja Ličen Pajenk iz Veluxa: »V običajnih etažah je okno vgrajeno približno 90 do 100 centimetrov od tal in to naj bo merilo tudi v mansardi. Če ima streha strm naklon, se višina hitro dvigne in stojno višino imamo že približno meter od zunanjega zidu. Če je naklon strehe manjši, med 30 in 35 stopinjami, je kolenčni zid navadno višji, odvisno od tega, kako želimo prostor izkoristiti.«

Pravilna sanacija strehe

Ko se lotevamo preurejanja neizkoriščenega podstrešja, moramo najprej ugotoviti, kakšni so materiali na strehi, dotrajane bo namreč treba zamenjati z novimi. Preveriti je treba še, ali so narejene parne zapore, ali ima streha zračni kanal, predvsem pa, kakšna oziroma v kakšnem stanju je izolacija. Oceno stanja in izvedbo načrta obnovitvenih del je najbolje prepustiti strokovnjaku, saj se bomo tako izognili morebitnim napakam, zaradi katerih bo bivanje v mansardi vse prej kot prijetno, sanacijski ukrepi pa so vedno povezani z visokimi stroški.

Zadostna in pravilno vgrajena toplotna izolacija je eden pomembnejših elementov pri urejanju bivalnih prostorov pod streho. Zahteve po toplotni zaščiti narekujejo najmanj 25 centimetrov debel toplotnoizolacijski sloj, vendar zgolj debelina ne pove vse o izolaciji, pravi Tomaž Novak iz podjetja Montaže Tomaž Novak: »Pomembnejši je podatek o toplotni prevodnosti materiala; nižja ko je vrednost toplotne prevodnosti, tanjši je lahko toplotnoizolacijski sloj.« Sicer pa sta po njegovih besedah pri vgradnji potrebna predvsem natančnost in upoštevanje navodil proizvajalca. »To med drugim pomeni, da izolacije ne tlačimo v prostor, v katerega jo vgrajujemo, saj s tem zmanjšamo njeno izolativnost. Če se odločimo, da bomo imeli vgradne luči, ali če nam težave povzroča električna napeljava, lahko parno zaporo ali oviro pomaknemo med dva sloja izolacije, tako da je razmerje dve tretjini izolacije, folija in tretjina izolacije. Vendar, še enkrat poudarjam, ni vse v izolaciji. Parno zaporo ali oviro je treba zatesniti s tesnilnimi trakovi na vseh stikih s steno, na preklopih in prebojih za zračnike in cevi, tako da ustvarimo neprepustno bariero,« poudarja sogovornik.

Pravilno zaporedje posameznih plasti

Posamezne plasti ostrešja od strešnikov proti notranjosti si sledijo v na naslednjem vrstnem redu: strešniki oziroma kritina, letve 5 x 4 v razmiku kritine, letve 5 x 8 za izdelavo zračnega kanala, vetrna zapora oziroma sekundarna kritina (Novak opozarja, da zelo malo krovcev dejansko prelepi preklope sekundarne kritine, kar zmanjšuje energijsko učinkovitost, saj veter vstopa do izolacije in odnaša toploto), deske (ki po sogovornikovih besedah sicer niso potrebne, vendar krovcem tesarjem olajšajo delo), izolacija med škarniki, izolacija čez škarnike, pocinkana podkonstrukcija, parna zapora oziroma ovira in končna obloga, navadno iz mavčnih plošč.

Da bo streha dobro toplotno izolirana, je na notranji strani med oblogo in toplotno izolacijo potrebna popolnoma tesna parna zapora. Ker pa lahko vlaga prodre v konstrukcijo strehe skozi netesna mesta, je treba na škarnike pritrditi sekundarno kritino, ki hkrati ščiti pred vetrom in vdorom hladnega zraka. Vendar sekundarna kritina ni nepredušna zapora, ki bi popolnoma preprečila prehod vodne pare. Izbrati je treba paroprepustne materiale, ki zagotavljajo, da bo morebitna vlaga, ki bi iz prostorov prodrla v sloj toplotne izolacije, skozi sekundarno kritino prešla ven in se ne bo zadržala v toplotni izolaciji, kar bi poslabšalo njene toplotnoizolativne lastnosti. Za sekundarno kritino se najpogosteje uporabljajo različne paroprepustne folije, ki se pritrdijo neposredno na škarnike, posamezne plasti pa se prekrivajo za petnajst centimetrov. Na stikih morajo biti lepljene s posebnimi paroprepustnimi lepilnimi trakovi. Za sekundarno kritino lahko uporabimo tudi lesne vlaknenke, ki so vetrotesne in povečajo toplotno stabilnost strehe, ali kombinacijo navadnih desk in paroprepustne folije.

Če smo se odločili za paroneprepustno sekundarno kritino, je treba med njo in toplotno izolacijo narediti nekaj centimetrov zračnega kanala, skozi katerega se bo vlaga lahko odvajala. Kakor pravi Tomaž Novak, je višina zračnega kanala je odvisna od naklona ostrešja in dolžine strehe. Daljša ko je streha in manjši ko je naklon, višji mora biti prezračevalni kanal, v večini primerov pa zadostuje višina pet centimetrov. Če ga delamo z notranje strani, pravi sogovornik, je treba zagotoviti dovod zraka na spodnjem delu in odvod zraka na zgornjem delu strehe. Zračni kanal je potreben tudi med sekundarno kritino in strešniki, s čimer zagotovimo, da lahko vlaga iz notranjosti pride vanj skozi paroprepustno folijo in naprej na prosto. Pri takšni, tako imenovani prezračevani strehi je zajem zraka urejen na spodnji strani ob žlebovih, na vrhu pri slemenu pa so nameščeni zračniki. Kanal naredijo tako, da na škarnike namestijo letve, na njih pa prečne letve, na katere položijo še strešno kritino.

Pod sekundarno kritino namestimo toplotno izolacijo. Največkrat jo vgrajujejo med škarnike, če pa ti ne omogočajo vgradnje dovolj debelega sloja, jo je treba dodati še pod ali nad njimi. Vgradnja pod škarnike pride v poštev, če je prostor dovolj visok, torej nekaj centimetrov nižji strop ne bo bistveno vplival na življenje v mansardi. V nižjih prostorih jo je treba vgraditi nad škarnike, pri čemer pride polaganje sekundarne kritine na vrsto pozneje.

Vlaga ne sme v konstrukcijo

Prehod vlage oziroma vodne pare v ostrešje popolnoma prepreči parna zapora, parna ovira pa le delno. Tako za prvo kot za drugo se uporabljajo posebne folije, v vsakem primeru pa je pomembno, da je folija dobro zalepljena na vseh stikih in popolnoma zrakotesna, kar zagotavlja, da vlaga na nobenem delu ne bo prehajala v konstrukcijo, pravi Tomaž Novak. Naloga parne ovire oziroma zapore je, da pot vlage, ki prodira navzven, v toplih prostorih oviramo vsaj toliko, da pri ohladitvi ne začne nastajati kondenz. Oviro izberemo, če lahko vlaga nad toplotno izolacijo skozi paroprepustno sekundarno kritino prehaja v zračni kanal. Če to ni mogoče, izberemo zaporo. Novak pravi, da za parno zaporo ni priporočljivo uporabljati navadnih PE-folij, ker se zaradi temperaturnih razlik material krči in širi, zato se pogosto strgajo, zaradi elektrostatičnega naboja vlečejo nase prah in prašne delce iz okolice, so slabo UV-obstojne, z leti postanejo krhke in razpadejo.

Mansardni strop

Izvedba zadnje plasti ostrešja, to je mansardnega stropa, za katerega lahko izberemo mavčnokartonske plošče, leseni opaž ali kakšne druge lesene plošče, pri novogradnjah ni tako zahtevna, pravi Tomaž Novak, pri preurejanju starih podstrešij pa je več dela: »Najprej je treba vgraditi strešna okna, ventilacijske jaške oziroma cevi, skratka narediti vse potrebne preboje skozi streho. Strop lahko izdelamo na dva načina. Ena možnost je, da med škarnike vstavimo izolacijo, pritrdimo in zatesnimo parno zaporo ali oviro, nato sledi malo bolj natančno delo, saj je treba izdelati podkonstrukcijo v pravilnem razmiku, da pozneje ni težav s pritrjevanjem plošč. Ko je konstrukcija sestavljena, elektroinštalater naredi razvod instalacij. Preden začnemo pritrjevati mavčne plošče, dodamo med profile še drugi sloj izolacije in oploščimo strop. Nato je na vrsti obdelava stikov ali bandažiranje. Pri drugem načinu je postopek podoben, le da folijo namestimo na spodnjo stran konstrukcije in nato oploščimo. Tukaj je potrebne malo več pazljivosti pri tesnjenju, saj je treba oblepiti vsak izpust za luč oziroma uporabiti za to namenjena tesnila za preboje.«

Dovolj oken na pravih mestih

Mansarda je najlepša, kadar je polna naravne svetlobe. Že ob načrtovanju je zato priporočljivo predvideti dovolj strešnih oken, predvsem pa mesta, kjer jih bomo vgradili. Če je okno postavljeno dovolj nizko, bomo imeli hkrati lep razgled na okolico, pravi Katja Ličen Pajenk: »Minimalna zahteva za osvetlitev prostora je 20 odstotkov površine oken glede na tloris. S premišljeno pozicijo oken pa lahko vplivamo ne samo na osvetlitev, ampak tudi na njeno kakovost. Če je strop odprt, je višji del poševnine idealen vir za razpršeno zenitno svetlobo. Če je zgornji rob okna višji – kar pa ne pomeni, da je okno vgrajeno više –, bo prostor bolje osvetljen po globini …«

Širino strešnih oken pri obstoječem ostrešju določa razdalja med špirovci. Pri novogradnji sta položaj in velikost strešnih oken predvidena v načrtu in s tem tudi razdalja med špirovci. Pri starejših hišah je razdalja med špirovci pogosto premajhna, zato je treba zagotoviti dovolj prostora za vgradnjo večjega okna ali vgraditi dve ožji okni med dva obstoječa špirovca. Med kritino, strešno konstrukcijo in oknom je treba urediti obrobe in pri sami vgradnji priključiti sekundarno kritino na strešno okno. Delo mora biti opravljeno natančno, saj se napake prej ali slej maščujejo. Nekateri proizvajalci strešnih oken zato ponujajo poseben paket, tako imenovani sekundarni priklop. Za dobro izolacijo okrog okna lahko uporabimo tudi toplotnoizolacijski okvir, ki zapolni prostor med okenskim okvirjem in špirovcem in tako zmanjša možnost za nastanek toplotnega mostu. Poleg tega ni nevarnosti, da bi izvajalec površno izvedel izolacijo, še zlasti ker nekateri proizvajalci strešnih oken ponujajo toplotnoizolacijski okvir v kompletu za vgradnjo.

Da bo okno dobro opravljalo svojo nalogo, je treba upoštevati nekaj pravil tudi pri izdelavi notranjih oblog. Spodnja naj bo vertikalna, zgornja pa horizontalna, pravi Katja Ličen Pajenk: »Tako svetlobi zagotovimo največji vpadni kot, še pomembnejše pa je, da omogočimo nemoten pretok zraka tik ob oknu. Pod njim naj bo grelno telo, kar omogoča pretok toplega zraka do okna. Obe pravili sta pomembni, ker zmanjšujeta možnosti za nastanek kondenza na steklu.«

Delo in dom, 17. marec 2010