V bivalnih prostorih, kot sta kuhinja in dnevna soba, morajo zastekljene površine zavzemati najmanj 20 odstotkov površin glede na tloris prostora. Pri tem je treba upoštevati, da bomo v nekaterih prostorih, denimo v otroški sobi, potrebovali več svetlobe. Glede na usmeritev hiše ali stanovanja je treba pri načrtovanju ustrezne naravne osvetlitve upoštevati možnost pasivnega ogrevanja bivalnih prostorov skozi zastekljene površine in s tem tudi morebit­no pregrevanje, če nismo izbrali ustrezne zasteklitve oziroma poskrbeli za ustrezno zaščito z notranjimi in zunanjimi senčili.

Medtem ko v pritličnih prostorih dovolj naravne svetlobe zagotovimo z ustrezno velikimi okni ali celo s panoramskimi stenami, v mansardi bodisi vgradimo strešna okna bodisi izdelamo frčade. Frčade so sicer v zadnjih letih prej izjema kot pravilo, pravi arhitekt Aleš Babič: »Dejstvo je, da sodobna arhitektura ne vključuje nekdaj zelo priljubljenih frčad. Prvi razlog je njihova oblika, ki se nekako ne sklada z zasnovo energijsko varčnih hiš, potem sama izdelava, ki pri energijsko varčni gradnji zahteva toliko več natančnosti pri izvedbi detajlov, tretji razlog pa je, da pride skozi vertikalna okna v frčadi v prostor občutno manj naravne svetlobe kot skozi strešna okna.«

Strešno okno trikrat cenejše kot frčada

Poševna lega strehe omogoča, da je vpadni kot svetlobe, ki prihaja v bivalne prostore skozi strešna okna, večji kot v spodnjih etažah, ki imajo vertikalna okna. »Strešno okno je namreč obrnjeno naravnost k izvoru svetlobe, zato je prostor pri enako veliki stekleni površini trikrat bolje osvetljen kot z vertikalnim oknom. Poleg tega je vgrad­nja strešnega okna vsaj trikrat cenejša kot izdelava celotne frčade z enako velikim oknom,« poudarja Katja Ličen Pajenk iz Veluxa. Za frčado, veliko štiri krat štiri metre, denimo, in oblečeno v pločevino, ker ima streha premalo naklona, je treba odšteti približno tri tisoč evrov.

Pomanjkljivost frčade je tudi, da ne omogoča razgleda, s katerim se lahko pohvalimo, če imamo strešna okna, pod pogojem, seveda, da so vgrajena pravilno, torej na ustrezni višini. Izdelava frčade je po njenih besedah smiselna takrat, ko je treba povišati oziroma povečati prostor, vendar mora biti dovolj velika. Za lažjo in kakovostnejšo izdelavo so zdaj na voljo tudi sistemski elementi. Pravzaprav je lahko tovarniško izdelana celotna frčada, ki se natančno prilega objektu, ima vgrajeno toplotno izolacijo med špirovci, kar preprečuje nastanek toplotnih mostov, primerna pa je tako za novogradnje kot obstoječe hiše. Konstrukcija je izdelana iz tako imenovanega sendvič elementa, katerega izolacijsko jedro je iz trde pene in obojestransko kaširano z mineralno volno. Krovni sloj je iz plošče OSB, ki ima na zunanji strani vgrajeno zvočno­izolativno ploščo iz lesnih vlaken, povezovalna plošča je kombinacija trde pene in izolacijskega materiala iz lesnih vlaken ter lesene plošče.

Previsoko vgrajeno okno ne omogoča razgleda

»Ustrezna osvetlitev bivalnih prostorov je rezultat ustreznega števila primerno velikih okenskih odprtin in njihove razporeditve,« poudarja Babič. Tako lahko z enim večjim oknom dosežemo intenzivnejšo osvetlitev določene površine, kar je še zlasti zaželeno za delovne površine, enakomerno razporeditev svetlobe po celotnem prostoru pa zagotovimo z razporeditvijo več manjših okenskih odprtin. »Eno okno, denimo, zadovoljivo osvetli 46 odstotkov prostora, medtem ko štiri z enako površino zadovoljivo osvetlijo 65 odstotkov prostora,« dodaja Ličen Pajenkova.

V mansardi imamo zaradi njene zasnove različne možnosti razporeditve strešnih oken, kar pomembno vpliva na porazdelitev naravne svetlobe, zato je po arhitektovem mnenju v fazi načrtovanja smiselno preveriti načrtovano naravno osvetlitev prostora. Za to so na voljo različna programska orodja, ki lahko izmerijo svetlobne vrednosti v prostoru, še preden je objekt zgrajen. Tako lahko optimiziramo naravno osvetlitev, kar se pozneje, ko v objektu živimo, pokaže v boljšem počutju, vpliva pa tudi na manjšo rabo energije za umetno razsvetljavo.

Eno pogostejših zmotnih razmišljanj investitorjev, ki jih Babič opaža pri svojem delu, je, da je treba strešno okno vgraditi čim višje, saj bo tako skozenj prišlo v stanovanje več svetlobe, hkrati pa stanovalce varuje pred radovednimi pogledi iz bližnjih višjih objektov. Skozi (pre)visoko vgrajeno okno bo sicer v prostor res prišla bolj razpršena svetloba, a po drugi strani ne bo opravljalo dveh drugih, za bivanje enako ali celo bolj pomembnih nalog: preprečevalo bo razgled in uporabniku onemogočalo preprosto odpiranje in zapiranje, s tem pa oteževalo dotok svežega zraka.

Optimalno je, da je spodnji rob okna 90 do 110 centimetrov od tal. Takšna višina omogoča, da imamo nemoten razgled na okolico, ko sedimo za jedilno mizo ali na sedežni garnituri. Udobno rokovanje z njim omogoča ročica za odpiranje oziroma zapiranje, nameščena 185 do 210 centimetrov od tal. Tem številkam je zato priporoč­ljivo prilagoditi dolžino strešnega okna, medtem ko njegovo širino določa razdalja med špirovci. »Pri novogradnjah se položaj in velikost strešnih oken lahko načrtuje, zato lahko na teh mestih prilagodimo razdaljo med špirovci. V obstoječih hišah pa je pogosto premajhna za vgradnjo dovolj velikega strešnega okna, zato je treba poiskati ustrezno rešitev,« pravi Katja Ličen Pajenk. Ena možnost je, da zagotovimo dovolj prostora za vgradnjo večjega okna z izdelavo tako imenovanega menjalnika, druga pa, da vgradimo dve ožji okni med obstoječa špirovca.

Pravilna vgradnja prepreči težave

Tako kot za vsa okna tudi za strešna velja, da so dobra le toliko, kolikor so kakovostno vgrajena. Proizvajalci za lažjo in kakovostnejšo vgradnjo ponujajo različne sistemske rešitve, ki preprečijo marsikatero težavo, s katerimi so se srečevali prvi lastniki strešnih oken. Tako so na voljo vgradni izolacijski seti, s katerimi se mojstri izognejo morebitni napačni izvedbi detajlov, ali pa posebna nosilna konstrukcija iz aluminija, ki omogoča preprosto in predvsem pravilno izdelavo notranje špalete okrog strešnega okna. Nosilna konstrukcija se preprosto prilagaja dolžini strešnega okna, naklonu in debelini strešne konstrukcije. Mojstri so morali prej izdelati konstrukcijo iz aluminijastih profilov, kar je bilo zamudno, pogosto so jo – bodisi zaradi pomanjkanja znanja bodisi zaradi pomanjkanja časa – naredili površno, posledica tega pa je bilo nepravilno kroženje zraka, potem ko je bilo okno vgrajeno in špaleta dokončana. Že izdelana konstrukcija, ki ji je priložena tudi parna zapora za popolno zatesnitev obloge okrog strešnega okna, zagotavlja pravilno obliko špalete in predvsem njeno pravilno izdelavo, torej spodaj vertikalno in zgoraj horizontalno, kar zagotavlja optimalno kroženje zraka okrog okna in preprečuje nastajanje kondenza.

Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na ustrezno senčenje strešnih oken, z notranjimi ali zunanjimi senčili. Še najbolje je izbrati kombinacijo obojega, se strinjata sogovornika. Notranja so namenjena tako dekoraciji kot zaščiti pred premočno svetlobo, poleg tega občutno izboljšajo toplotno izolativnost samega okna. Zunanja pa preprečujejo, da bi sonce skozi steklo še dodatno segrevalo prostor. Zunanje mrežasto senčilo, na primer, lahko ustavi do 80 odstotkov sončne toplote.