Mansardno stanovanje je treba zaradi posebnosti prostora, ki ga v osnovi določajo naklon in oblika strehe ter višina kolenčnega zidu, načrtovati drugače, kot velja za stanovanja v nadstropjih. Posebnosti mansarde so lahko njene prednosti, saj omogočajo veliko bolj svobodno in kreativno arhitekturno in oblikovno zasnovo ali pač slabost, če te ne izkoristimo, se strinjata arhitekta Marjeta Fendre iz studia Soba in Domen Pogorevc iz Veluxa.

Odprto od kolenčnega zidu do slemena

Prva in najpogostejša napaka, ki jo naredijo ljudje pri urejanju doma pod streho je zapiranje slemena, se strinjata arhitekta. Običajno mansardo na sredini pod slemenom na približno dva metra in pol zaprejo s spuščenim stropom in tako bistveno zmanjšajo volumen, hkrati izgubijo prostor za vgradnjo dodatnih visoko ležečih strešnih oken, izgubijo pa tudi prostor za izvedbo pod sleme segajoče galerije, pravi Pogorevc. Stanovanje zato postane manj zračno in svetlo, v njem lahko celo občutimo temačnost in klavstrofobičnost, dodaja Marjeta Fendre. Poleg tega poudarja, da odprt strop do slemena stanovanje naredi še bolj posebno, atraktivno, zlasti če konstrukcijske elemente ostrešja pustimo vidne. Velika prednost odprtosti vse do slemena je prav možnost dvovišinsko oblikovanega prostora. Galerija je lahko dodatna površina, ki jo izkoristimo za delovni ali bralni kotiček, morda celo spalnico, se strinjata sogovornika. Prostor je tako izkoriščen v celoti od najvišje točke strehe vse do najnižje točke tlorisa.

Druga velika napaka je neizkoriščen oziroma zaprt kolenčni zid, sta soglasna arhitekta. Če je ta relativno nizek, kar je značilno predvsem za mansarde v starejših hišah, ga pogosto zaprejo z dodatnim zidom, ki ga postavijo v notranjost prostora, na mestu ali blizu točke stojne višine, pravita. Tako stanovalci izgubijo velik del prostora, saj precej zmanjšajo tloris mansarde. Kolenčni zid naj ostane, kakršen je, svetujeta, prostor ob njem in pod strešino, ki se stika z njim, je smiselno zapolniti s premišljenim, razpoložljivemu prostoru prilagojenim pohištvom. Ob kolenčnem zidu lahko postavimo posteljo, nizke knjižne omare, po meri narejene predalnike, skratka pohištvo, ki je lahko nizko in v katero shranjujemo stvari, ki jih ne potrebujemo vsak dan ali celo večkrat na dan. Tako lahko manj pohištva postavimo v osrednji prostor s stojno višino, ga razbremenimo, odpremo in optično naredimo večjega, pravi Pogorevc.

Brez odvečnih sten

Prostor bo večji tudi, če je v njem čim manj pregradnih sten in komunikacijskih prostorov, kot so hodniki, shrambe, pralnica in drugih pomožni prostori, še pojasnita arhitekta. Tloris mansarde je treba načrtovati tako, da je osrednji prostor, ki združuje dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico čim bolj odprt. Posamezne dele lahko ločimo le s pohištvom, ki ga pozneje lahko poljubno premikamo in vedno znova ustvarjamo nove postavitve, predlaga Pogorevc. Tudi sicer naj bo tloris doma pod streho zasnovan tako, da ga lahko v različnih življenjskih obdobjih spreminjamo in prilagajamo različnim potrebam. Tako lahko na primer ustvarimo otroško sobo ali pa jo »podremo«, ko otrok odraste, in tako povečamo bivalni prostor. Kljub želji po odprtosti pa Fendretova opozarja, da je treba postaviti dovolj vertikalnih sten, ob katere lahko postavimo garderobne ali druge vgradne omare, saj bomo potrebovali prostor za shranjevanje. Poleg tega morata biti zaprta prostora tudi kopalnica in običajno spalnica. Če se pri zasnovi ne moremo izogniti hodnikom oziroma nekakšnim prehodnim prostorom brez pravega namene, jim tega lahko damo oziroma ustvarimo. Ti deli stanovanja lahko postanejo igralni kotički za otroke, prehodni delovni ali morda bralni prostori, doda Pogorevc. Bistvo arhitekturnega snovanja v mansardi je torej, da jo ohranimo odprto, tloris pa prilagodljiv in čim bolj izkoriščen. Veliko lahko naredimo z izbiro pohištva, ki mora biti v mansardnem stanovanju običajno narejeno po meri, tako da dobro izkoristimo prav vsak kotiček, še pravita sogovornika.

Strešna okna v peti fasadi

Osvetljenost je zagotovo eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na kakovost bivanja, daje občutek odprtosti in zračnosti. Svetloba največkrat prodira skozi strešna okna, zato je izjemno pomembno, da je teh dovolj, hkrati morajo biti premišljeno umeščena v peto fasado, kakor strehi v mansardi pravijo arhitekti. Zaradi poševne lege strešnih oken je vpadni kot svetlobe, ki prihaja v prostor, večji kot pri vertikalno vgrajenih oknih, zato je naravna osvetljenost boljša, pojasni Pogorevc. S strešnimi okni, ki so zaradi večje razpoložljive površine strehe lahko vgrajena v več ravneh, eno nad drugim, je osvetljenost mansarde lahko celo nadpovprečna, se strinja Fendretova. Pri načrtovanju okenskih odprtin je treba upoštevati več dejavnikov. Pomembno je, na katero višino vgradimo najnižja okna, kar je pogosto sicer odvisno od višine kolenčnega zidu, če se le da, pa naj bo spodnji rob okna na višini od 90 do 110 centimetrov, zgornji pa od 190 do največ 210 centimetrov, pravi Pogorevc. Tako jih bomo brez težav odpirali in čistili, hkrati bomo tudi iz sedečega položaja lahko videli ven. Pomembno je, da imamo stik z okolico in se v stanovanju ne počutimo utesnjene. Druga vrsta oken je lahko višje v slemenu. Lahko jih bomo odpirali na primer z galerije, sicer pa so nam za to v pomoč preproste teleskopske palice ali sodobnejši sistemi z električnim odpiranjem z daljinskim upravljavcem. Visoko vgrajena okna omogočajo kakovostno nočno zračenje mansarde, saj delujejo kot dimnik, skozi katerega uhaja pod sleme dvigajoča se toplota iz prostora, pravi Marjeta Fendre.

Terasa tudi v mansardi

Čeprav z lego oken v strehi zagotovimo stik z okolico, pa se Marjeti Fendre zdi, da je terasa v mansardi neprecenljiva. O tej premišljajo le redki, saj nekako velja, da mansarda in terasa pač ne gresta skupaj, razen v stavbah, kjer ta že obstaja in je bila zasnovana kot nekakšen izhod iz podstrešja, kar je značilno predvsem za starejše stavbe v mestnih jedrih. Arhitektka predlaga, da se terasa izvede kot zunanji element, ki je dodan osnovnemu stavbnemu volumnu. Tako ne bomo izgubili notranjega bivalnega prostora, bivanje v podstrešnem stanovanju bo z izhodom na prosto precej prijetnejše. Druga, sicer manj všečna možnost, je, da terasi namenimo najmanj 20 odstotkov površine tlorisa, pravi Marjeta Fendre in doda, da se kakovost stanovanja ne meri po kvadratnih metrih, temveč po kakovosti bivanja. Terasa bo tako izsek v strehi in zunanji podaljšek bivalnega prostora.

Detajli lahko grenijo življenje

Prav tako pomembni kot načrtovanje tlorisa in osvetljenosti sta pravilna in zadostna toplotna izolacija in izvedba ostrešja. Če v mansardah to ni pravilno zasnovano in izolirano ali izolacije sploh ni, bo poleti življenje v njej neznosno, pozimi pa bomo prostor težko ogreli oziroma za to porabili veliko energije. Zaradi velike površine strehe, v katero se poleti upira sonce, se stanovanja pod njo zelo hitro pregrejejo. Strokovnjaki priporočajo, da se pod strešno kritino vgradi približno 40 centimetrov toplotne izolacije, nujno je treba narediti tudi zračni kanal med strešniki in sekundarno kritino, po katerem lahko zrak kroži, dodaja arhitektka. Drugi ukrep, na katerega ne smemo pozabiti, je, kot že rečeno, vgradnja strešnega okna visoko pod sleme ali vsaj zračnika, skozi katerega bo iz prostora izhajal topel zrak, ki se dviguje pod strop.

Opozoriti je treba še na en detajl, ki ga stanovalci pri načrtovanju pogosto spregledajo. Stopnice ali stopnišče, ki vodi v mansardo, mora biti dovolj široko in čim bolj preprosto prehodno. Da je preozko, ugotovimo že pri vselitvi, ko je treba pod streho prinesti večje kose pohištva in gospodinjske aparate, pravi Marjeta Fendre. Če smo omejeni s prostorom in ni možnosti za izvedbo dovolj širokega stopnišča oziroma vhoda, je treba to upoštevati pri načrtovanju okenskih odprtin – najmanj ena mora biti dovolj velika, da bomo s škripcem večje kose opreme v stanovanje spravili skozi njo, sklene sogovornica.