Prav najzgodnejše pomladne čebulnice, ki so nizke rasti in drobnih cvetov, so zelo primerne za sajenje na trate in pod grmovnice. Po cvetenju imajo namreč dovolj časa, da na soncu, pod še neolistanimi grmi in drevesi, mirno rastejo naprej do prve košnje, si s hrano polnijo čebulico, njihovi nežni sušeči se listi pa tudi ne bodo kvarili videza.

Prezimna trdnost

Njihove čebulice lahko posadimo samo enkrat, potem se bodo same množile. Enako velja za mrežaste perunike, pomladanski veliki zvonček, hrušice, hionodokse, podlesne in grške vetrnice, modre čebulice, neprave hiacinte, puškinije, pasji zob in logarice. Tudi z narcisami in botaničnimi tulipani, ki so ponavadi nižje rasti, imamo delo samo enkrat. Ko se nam bo zdelo, da so se rastline preveč razmnožile, jih bomo razsadili.

Pogoj, da čebulice ves čas ostanejo v zemlji, je, da na rastišču ne zastaja voda in da so prezimno trdne. Drugi pogoj izpolnjujejo vse naštete. Kjer nižja plast zemlje pod trato slabo prepušča vodo, jo s prekopavanjem predremo in prsti primešamo večjo količino peska, organsko snov pa vnesemo s kompostom in razpadlim listjem. Priporočljivo je, da prezimno trdne čebulice enkrat na leto pognojimo, da bodo bogato cvetele. Nekatere, denimo pasji zob, imajo rade kisla tla.

Čas za razsajanje je, enako kot za sajenje novih čebulic, jeseni, od zgodnje pomladi, ko jih občudujemo na tujih vrtovih in fotografijah, pa imamo čas za razmislek, kam na našem vrtu bi se najbolj podale. Posadimo jih lahko skoraj povsod, bodisi na gredice med trajnice, ki cvetijo pozneje v sezoni, na skalnjak ali na trato, kjer se bodo v nekaj letih, če jim bodo razmere ustrezale, namnožile v pravo cvetočo preprogo.

Naturalizacija

Pri pregledovanju jesenske ponudbe čebulnic pogosto zasledimo podatek, da so primerne za naturalizacijo. Izraz pomeni, da pri zasaditvi posnemamo videz narave. Vrtnarji svetujejo, da to naredimo tako, da z višine pasu stoje spustimo pest čebulic in jih potem posadimo, kamor padejo. Najprimernejši čas za sajenje sta september in oktober. Ne glede na to, ali je neka vrsta čebulnice pri nas v naravi zavarovana ali ne, nikoli ne odnašamo iz narave njenih podzemnih delov – sadimo le kupljene.

Čebulnice imenujemo široko skupino rast­lin, ki imajo v tleh različno oblikovan organ za kopičenje rezervne hrane, za vse pa je značilno obdobje rasti in mirovanja. Prave čebulice so sestavljene iz mesnatih luskolistov in jih ima večina naštetih spomladanskih čebulnic, jarica in grška vetrnica pa imata gomoljček.

Jarice

Jarice (Eranthis hyemalis) zacvetijo že sredi zime, ko s kroglasto rumeno glavico, obrobljeno z navzdol obrnjenim ovratnikom iz zelenih ovršnih listov, pokukajo izpod snega. Pri nas rastejo v naravi le v okolici Podsrede. Žlahtnitelji so doslej ustvarili veliko sort, tudi take s polnjenimi cvetovi.

Mali zvončki

Od 19 botaničnih vrst malega zvončka raste v Sloveniji v naravi ena sama, navadni mali zvonček (Galanthus nivalis), a je redkokje na svetu kateri tako razširjen in raznolik. Dr. Jože Bavcon, ki jih raziskuje že več kot desetletje, je poimenoval več kot petdeset različic, ki se razlikujejo po velikosti, obliki cveta in risbi na cvetnih lističih. Zunaj naših meja je zanje tudi med ljubiteljskimi vrtnarji veliko zanimanja. Na vrtu, kjer se hitro udomačijo, naredijo zvončki najlepši vtis v strnjenih cvetličnih preprogah.

Kronice

Pomladanski veliki zvončki (Leucojum vernum) ali kronice rastejo pri nas v naravi na precej mokrih, skoraj zamočvirjenih travnikih in po nižinskih gozdovih, pa tudi na suhih travnih pobočjih, kjer sežejo precej više kot mali zvončki. Na vrtu imajo radi apnenčasta, nekoliko vlažnejša tla. Vrtnarskih, gojenih sort je precej manj kot pri navadnem malem zvončku.

Pomladanski žafran

Slovenija se ponaša z veliko naravno raz­nolikostjo znotraj štirih vrst pomladanskega žafrana (Crocus), ki rastejo pri nas. Zaradi delitve čebulic naredijo na vrtu, če jim razmere ustrezajo, z leti prave cvetoče preproge. Ne marajo zbite zemlje in gnojenja. Raje imajo peščena kot glinena tla, na vrtu prenesejo manj vlage kot v naravi. Kdor želi z zasaditvami ustvariti naraven vtis, naj v paleti križancev in vrst žafranov, ki so naprodaj, raje izbira med manj robustnimi botaničnimi žafrani – med njimi so zelo cenjeni tomasinijevi žafrani (Crosus tomasinianus), ki se dobro razraščajo tudi na trati.

Mrežaste perunike

Pritlikave mrežaste perunike (Iris reticulata) začnejo cveteti že februarja. Ime so dobile po mrežastem kožnem ovoju, ki obdaja podzemne čebulice. Najpogosteje cvetijo v različnih odtenkih modre, lahko pa tudi v škrlatni in drugih barvah. Zrastejo do 15 centimetrov visoko. Potrebujejo sončno lego in normalno vlažna vrtna tla. Zgodnjecvetoča perunika je tudi Iris lazica s širšimi suličastimi listi, ki dosežejo do 30 centimetrov višine, med njimi pa se pojavijo cvetovi. Lahko variirajo od modre, vijoličaste do odtenka sivke. Cvetna stebla so precej kratka, na vsakem se naredi samo en cvet.

Modra čebulica

Pri modrih čebulicah (Scilla) so cvetovi podobni zvezdam, široko odprti ali zvonasti, združeni v grozde. Ponavadi zrastejo za ped visoko. Listi so ozki. Po sredini cvetnih lističev poteka temneje obarvana žila. Med cvetenjem so za cvetice primerna sončna ali polsenčna mesta, poleti pa jim ustreza gosta senca. Iz rodu modrih čebulic raste pri nas v naravi dvolistna modra čebulica (Scilla bifolia). Ima en par listov in malo cvetov. Iz sibirske modre čebulice (S. siberica) so žlahtnitelji vzgojili veliko sort. Modre čebulice cvetijo od marca naprej.

Puškinija

Puškinije (Puschkinia) izvirajo iz Male Azije in s Kavkaza. Iz čebulice poženeta dva ali trije listi hkrati s popki cvetov. Ko se ti odprejo, se pokažejo zvonasti cvetki, združeni v grozde (nekatere z več, druge le z dvema cvetoma). Puschkinia scilloides libanotica cveti porcelanasto modro marca in doseže slabo ped višine. Je nezahtevna čebulnica, ki najbolj uspeva na prepustnih tleh z veliko peska in listja. Znana je tudi belocvetna različica P. s. alba.

Hionodoksa ali snežna zvezdica

Hionodoksa (Chionodoxa sp.), znana tudi kot snežna modrica oziroma snežna zvezdica, ima bele, modre ali rožnate cvetove, združene v grozde. Zanje je značilna belo obarvana sredina, ki poudari rumene prašnike. Sadimo jo na sončna mesta, lahko na skalnjak, lepo pa se razrašča tudi v delni senci dreves in grmovnic. Znani sta velecvetna (Ch. luciliae, syn. Ch. gigantea) in sardeška (Ch. sardensis) hionodoksa.

Španska in angleška hijacinta

Med nepravimi hijacintami ali hijacintovkami (Hyacinthoides sp.) sta razširjeni španska modra čebulica (Hy. hispanica), ki začne cveteti maja, in angleška hijacinta (Hy. non-scripta). Ta se od španske loči po rahlo ukrivljenem cvetnem steblu in manjših, bolj podolgovato oblikovanih modrih cvetovih. Znane so tudi belo in rožnato cvetoče. Pri obojih so cvetovi razvrščeni v grozde, vendar še zdaleč ne tako strnjene kot pri navadni hijacinti, in močno dišijo. V višino zrasteta do 30 centimetrov in sta zelo primerni za naturaliziranje.

Pasji zob

Med prvimi zgodnjepomladnimi cveticami na vrtu je tudi pasji zob (Erythronium dens-canis), katerega cvet z navzgor privihanimi cvetnimi lističi spominja na ciklamo. Ime je dobil po koničasti čebulici, ki spominja na pasji zob in je obdana s tankim rjavim ovojem. Ker je v naravi cvetica kislega gozda, ji tudi na vrtu ustreza kisla prst, zato jo posadimo v bližino rododendronov, pod hraste ali na del vrta, kjer razpada veliko listja. Na trgu se dobijo tudi belo cvetoče različice pasjega zoba.

Logarice

Močvirski tulipan ali logarica (Fritillaria meleagris) potrebuje za rast sončno lego in močvirska tla (naravni rastišči Ljubljansko barje in Krakovski gozd), vendar uspeva tudi na manj vlažnih vrtnih tratah. Cveti marca ali aprila. Poleg močvirske in nekoliko pozneje cvetoče gorske logarice (pri nas raste v naravi na suhih kraških in istrskih travnikih) je v dobro založenih vrt­nih trgovinah mogoče kupiti tudi druge vrste iz rodu Fritillaria. Pri nas je najbolj znan cesarski tulipan (Fritillaria imperialis), ki menda smrdi voluharju; med drugimi logaricami pa omenimo vsaj še Fritillario bucharico z zeleno-belimi zvezdastimi cvetovi, pritlikavo logarico Fritillaria acmopetala, pri kateri so cvetovi zeleni s škrlatnimi progami in imajo navzven privihane cvetne lističe, in pritlikavo Fritillario davisii iz južne Grčije.

Grška vetrnica

Čeprav prihaja z juga, je grška vetrnica (Anemone blanda) prezimno trdna, za mraz neobčutljiva, podobno kot naš jetrnik ali podlesne vetrnice. V tleh ima gomoljčke. Dobro se počuti v podnožju listopadnih grmov in na vlažnih rastiščih. V nekaj letih se razraste v cvetlično preprogo.