Čeprav alstromerijam pravimo tudi inkovske ali perujske lilije, niso v botaničnem sorodu z lilijami. Rod Alstroimeria obsega okoli petdeset vrst, od katerih ena skupina raste v naravi v osrednjem Čilu, druga v Braziliji. Medtem ko čilenske rastejo v topli zimi, vrste iz brazilske skupine takrat še počivajo in zacvetijo poleti. Sorte in hibridi, ki jih danes gojijo za rezane cvetice v strogo nadzorovanih razmerah rastlinjakov, so večinoma križanci med vrstami brazilske in čilske skupine. V nasprotju z vrstami iz narave ne potrebujejo počitka in dajejo cvetje čez vse leto. Ohranile pa so trdoživost, ki jo je izoblikovala narava, saj njihovo cvetje v vazi zdrži tudi dva tedna, slabše jo odnesejo listi, ki žal začno kar zgodaj rumeneti. Cvetličarji sicer ponavljajo, da vse cvetje v vazi zdrži tem dalj, več listov oberemo s stebel, toda zame je cvetica lepa, če ima tudi liste. Sama utrujene sproti odstranjujem in steblo postopoma krajšam. V prodaji naletimo tudi na nizke vrste alstromerij: bodisi posajene v lončke ali kot gomolje, ki so namenjeni temu načinu gojenja.

Alstromerije vsako leto poženejo stebla iz korenikastega podzemnega spleta oziroma nekakšnih gomoljev, ki jih je najlaže dobiti pri specializiranih ponudnikih okrasnih čebulnic. Posadimo jih v prepustna tla z dobro drenažo. Nekaterim ljubiteljem se tudi pri nas posreči prezimiti alstromerije v vrtnih tleh na prostem, če le temperature ne vztrajajo predolgo pod petimi stopinjami pod ničlo. Sorte za lončke oziroma sajenje na prosto večinoma cvetijo med pozno pomladjo in poletjem. Prevladujoča barva cvetov je lahko bela, rožnata, vijolična, rumena, oranžna, rdeča, celo zelenkasta, skoraj vedno pa so cvetni lističi posuti z lisami več drugih, tudi kontrastnih barv.