Avtor knjige, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani dr. Jože Bavcon, se z navadnimi zvončki sistematično ukvarja že od leta 2001 in v ten času je v Botaničnem vrtu nastala zbirka več kot 3000 enot navadnega malega zvončka. Med njimi najdemo takšne s skoraj zeleno ali progasto cvetno oblekico namesto bele, zvončke, katerih cvet se zgleduje po pasjem zobu ali ciklamah, in cvetke z dvema, štirimi ali petimi zunanjimi cvetnimi listki namesto treh. Najbrž ga ni otroka ali odraslega, ki bi zvonček narisal drugače kot z navzdol obrnjeno, kimajočo cvetno čašico (Hrvati mu pravijo visibaba), a obstajajo tudi taki, pri katerih je cvetek obnjen pravokotno na stebelce ... Če se bomo zvončkom na njihovih rastiščih ob robu gozdov ali ob obrežjih potokov dovolj priklonili, pravi Jože Bavcon, bomo najbrž tudi sami naleteli na različice, ki se razlikujejo od običajnega opisa vrste. Sicer pa botanično ime navadnega malega zvončka Galanthus nivalis pomeni mlečni cvet, ki raste v bližini snega. Je ena od 18 vrst iz rodu zvončkov, ki rastejo od Evrope do Male Azije.

Dr. Jože Bavcon jih išče po vseh naravnih rastiščih zvončkov v Sloveniji in potem njihove primerke vključi v zbirko v Botaničnem vrtu; v njej vsakih nekaj let preverja tudi stabilnost različic. Po nekajletnih opazovanjih v naravi in v botaničnem vrtu je njihove posebnosti razdelil na posamezne skupine glede na: obliko cveta, velikost celotne rastline, obliko in število zunanjih in notranjih cvetnih (perigonovih) listov, obarvanost in vzorec zunanjih in notranjih perigonovih listov, vzorec notranjih perigonovih listov, obliko in barvo plodnice, obliko podpornih listov, dodatne ovršne liste in glede na zelene stebelne liste (število, širina, barva).

Glede na prave bele planjave, na katere naletimo na zgodnjespomladanskih sprehodih, bi laično predvidevali, da mali zvonček ni občutljiva ali izbirčna cvetka. Za družbo, v kateri si izbere rastišče, resda ne, ugotavlja Jože Bavcon, saj ga najdemo tako v bukovem, smrekovem gozdu, v senci belega gabra kot med skalovjem do 900 m visoko, na podobnih rastiščih kot ilirsko peruniko – toda ali ste vedeli, da gnojenih travnikov zvonček ne mara? Tako kot močvirski tulipan, perunike, kukavice in mnoge druge cvetice. Navadnemu malemu zvončku tudi zamočvirjena tla ne prijajo, gre pa rad povsem do roba vsakokletne vode ali poplavnega območja. V alpskih dolinah Gorenjske ga ne bomo našli, tam je doma le njegov bratranec spomladanski veliki zvonček.

Danes velja, da se naravna rastišča navadnega malega zvončka razprostirajo od Pirenejev na zahodu do zahodne Ukrajine in evropskega dela Turčije na vzhodu, na severu pa naj ne bi segal severneje od Pariza. Glede na izjemno dolgo tradicijo, ki jo imata urejanje in promocija vrtov v britanskem kraljestvu, pa ne preseneča, da so v deželi, kjer malega zvončka v naravi ni, zgodaj začeli ceniti njegovo okrasno vrednost. Gojiti so jih začeli že okoli leta 1500. Vrh priljubljenosti so dosegli v viktorijanski dobi, do danes pa so vzgojili že več 500 različnih sort zvončkov, med katerimi izvira samo iz našega navadnega zvončka več kot 80 sort. Na botaničnih prireditvah, ki so namenjene tej cvetici, so zbiralci za en sam primerek redkejših vrst pripravljeni plačati tudi več sto evrov.

Med zanimivosti, povezane z zvončki, sodi Fibonaccijevo število ali zaporedje. Zvončki se ne razmožujejo le s semeni, temveč se delijo s čebulicami, in če pride do delitve, je to število vedno predvidljivo. Iz ene čebulice naslednje leto z delitvijo nastaneta dve ali pa ostane še vedno ena. Že naslednje leto bosta prav gotovo dve, če sta bili že drugo leto dve, pa bodo tri, v naslednjih letih pa imam o v šopu 5, 8, 13, 21, 34, 55 zvončkov. Zaporeddje je sestavljeno tako, da je vsota dveh zaporednih členov vedno naslednji člen 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55 … To zaporedje je v 12. stoletju odkril italijanski matematik Leonardo Pisano Fibonacci. Ne pojavlja se le pri delitvi čebulic zvončka, temveč tudi pri drugih rastlinah, tako v plodovih kot pri razporeditvi listov in njihovi velikosti, ter še marsikje v naravi.

Prva dva zvončka na fotografijah sta že dobila ime in uraden opis sorte, medtem ko sodijo štiri nadaljnje različice med Bavconove najnovejše, še neobjavljene najdbe.