Ekološki center ob jezeru Kinghorn so avgusta 1998 ustanovili kot neprofitno organizacijo, ki naj bi spodbudila razvoj v lokalni skupnosti. Z leti je postal pravi učni poligon biotske raznovrstnosti, v katerem se obiskovalci – od najmlajših do najstarejših – pod vodstvom večinoma prostovoljcev učijo uporabljati naravo in njene danosti kot orodje za izboljšanje kakovosti življenja. Med drugim se lahko spoznajo z ekološkim vrt­narjenjem, med sprehodom med gredicami zelenjavnega, okrasnega in zeliščnega vrta pa mimogrede izvedo, zakaj in predvsem kako znova uporabiti različne materiale, kaj storiti z odpadki, kako kompostirati, zakaj je dobro na vrtu postaviti rastlinjak, kako postaviti zeleno streho po starem, kako izdelati vrtno pohištvo in še vrsto drugih zanimivih stvari.

Učni poligon, ki je od Edinburga oddaljen le dobrih 45 minut vožnje, je opremljen s tablami, ki obiskovalcem na razumljiv in nevsiljiv način predstavijo težave, ki so posledica čezmernega onesnaženja okolja. Na eni, denimo, lahko preberemo, da povprečno škotsko gospodinjstvo vsako leto proizvede za dvonadstropni avtobus odpadkov, kar znese približno tono, 88 odstotkov teh odpadkov pa je mogoče reciklirati – v enem zabojniku se namreč v povprečju znajde 30 odstotkov kuhinjskih oziroma bioloških odpadkov, enak delež papirja, 11 odstotkov plastike, devet odstotkov stekla in osem odstotkov kovinskih odpadkov.

Hiša, ki ne proizvaja odpadkov

Avgusta 2000 so predstavniki Pobude za trajnostno skupnost tu pripravili dan odprtih vrat, na katerem so želeli okoliškim prebivalcem predstaviti idejo o ekohiši, v celoti zgrajeni iz naravnih oziroma recikliranih materialov, ki ne bi ustvarjala odpadkov oziroma bi te reciklirala do njihove razgradnje in ki bi sama proizvajala dovolj energije za svoje delovanje. Samozadostna, torej. Tako imenovani koncept Earthship, ki ga je razvil ameriški arhitekt Michael Reynolds, izhaja iz ideje, da mora hiša z okolico – tako kot ladja, preden iz pristanišča odpluje na dolgo pot – svojim stanovalcem zagotoviti ne samo streho nad glavo, ampak tudi vse potrebne vire energije, od hrane do vode in elektrike. Bistvo hiše je preprosta arhitektura majhnih dimenzij, da se čim bolj neopazno vključi v okolico, zgrajena je iz naravnih oziroma recikliranih materialov in neodvisna od fosilnih virov energije. Zasnovana mora biti torej tako, da lahko čim bolj izkorišča obnovljive vire. Ideja se je arhitektu porodila iz povsem praktičnih razlogov – zaradi pomanjkanja cenovno dostopnih stanovanj in previsokih stroškov bivanja v obstoječih stanovanjih oziroma hišah.

Od leta 1970, ko so na jugozahodu Združenih držav Amerike zgradili prvi objekt, do danes je po svetu zraslo več kot 2000 podobnih, na Škotskem pa s takšno gradnjo pred trinajstimi leti ni bilo še nobenih izkušenj, pove John Convery, ki ga je na dan odprtih vrat prignala radovednost: »Takrat sem se ravno upokojil in sem imel časa na pretek, pa sem šel pogledat, kaj se dogaja. Ko so začeli govoriti, da nameravajo zgraditi hišo, ki bo imela stene iz avtomobilskih gum, napolnjenih z zemljo, v kateri ne bo klasičnih ogreval, a bo v njej kljub temu pozimi toplo in poleti hladno, za povrhu pa ne bo priključena na javno električno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, se mi je začelo porajati nešteto vprašanj. Preveč jih je bilo, očitno, saj mi predstavniki Pobude za trajnostno skupnost na vsa niso znali odgovoriti. Raje so me povabili, naj se projektu pridružim kot prostovoljec, češ da bom tako najlaže in najhitreje izvedel vse, kar me zanima.«

Pri pionirskem projektu, prvem na Britanskem otočju, ki naj bi pokazal, da je mogoče tudi v pregovorno neprijaznem škotskem podnebju zgraditi hišo, ki bo sama zadostila vsem potrebam stanovalcev, je sodelovalo več kot 200 prostovoljcev. Gradnja se je začela julija 2002, dve leti pozneje, avgusta 2004, so Earthship Fife slovesno odprli.

Učili so se tudi gradbeni inšpektorji

Brez težav seveda ni šlo. Zataknilo se je že pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo, saj uradnikom na upravni enoti niso mogli dopovedati, zakaj je dobro graditi hišo iz recikliranih materialov. V projekt so vključili tudi gradbene inženirje in gradbene inšpektorje, da so skupaj s prostovoljci spoznavali zakonitosti tovrstne gradnje. »Zdaj je precej lažje, trajnostna gradnja je namreč postala del škotskega kurikuluma, takrat pa nas je gradbena stroka imela za čudake in okoliški prebivalci so se bali, da se bo v njihovo bližino naselila neka čudna sekta,« se začetnih težav spominja Convery.

A so s skupnimi močni premagali vse zapreke. Z najbolj osnovnim orodjem, kot so lopate in macole, so prostovoljci najprej zakopali v hrib in v njem začrtali obrise notranje stene približno 40 kvadratnih metrov velikega objekta. Nato se je začela gradnja osnovne konstrukcije, za katero so uporabili odslužene avtomobilske gume. Te so na Škotskem postale velik okoljski problem, saj jih na leto odvržejo dobre štiri milijone. »Z njimi smo ubili dve muhi na en mah; na okolju prijazen način smo se znebili odpadka, hkrati pa so gume, dodobra napolnjene z zemljo, trden gradbeni material, ki ne potrebuje temeljev in ki zelo dobro akumulira toploto zemlje,« pojasni Louise Andree, ki v Pobudi za trajnostno skupnost skrbi za administrativne zadeve. »Hiša se zaradi akumulativnih sposobnosti tako uporabljenega odpadnega materiala greje in hladi sama,« doda John Convery. Dodatno se toplota akumulira v odpadnih pločevinkah, steklenih kozarcih in drugih recikliranih materialih, iz katerih so postavili zidove, pri čemer so vmesne prostore namesto z malto zapolnili mešanico zemlje in slame. Za izolacijo so uporabili penjeno steklo.

Koncept Earthship ne predvideva nobenega klasičnega ogrevalnega sistema, zato je – tako kot pri načrtovanju pasivne hiše – pomembna pravilna orientiranost. Objekt, ki je skoraj v celoti vkopan v zemljo, se z velikimi zastekljenimi površinami odpira proti jugu, da prestreže kar največ sončnih žarkov za pasivno ogrevanje notranjosti. Toplota se najprej zadrži v približno meter in pol širokem ter slabe štiri metre dolgem zimskem vrtu, predprostoru, iz katerega vstopimo v objekt. Okrasne rastline, ki so jih zasadili v njem, zelo dobro uspevajo.

Le deževnica, vsa elektrika pa iz obnovljivih virov

Sama notranjost ni noben arhitekturni dosežek, kaj šele presežek, a ustreza svojemu namenu, torej za potrebe demonstracijskega objekta. V dveh prostorih, od katerih je eden namenjen sanitarijam, si je namreč mogoče ogledati tehnologijo, zaradi katere je objekt samozadosten. Tu je filtrirni sistem za deževnico, ki se z ravne strehe steka v zbiralnik in jo je mogoče uporabiti za pitje, kuhanje, osebno higieno, splakovanje stranišča ter čisto na koncu njene poti za zalivanje. »Vsa deževnica se uporabi štirikrat. Prvič za pitje in kuhanje, odpadna voda, tako imenovana siva voda, se iz objekta steka v filtrirni sistem v zimskem vrtu, kjer se drugič uporabi za zalivanje rastlin v njem, od tam je speljana v sanitarije, kjer se z njo splakuje stranišče. To je torej tretja uporaba. Odplake iz stranišča pa so speljane do rastlinjaka v bližini objekta. Ta tako imenovana črna voda se tam prečisti v posebni samostojni enoti filtrirnega sistema in se, četrtič in zadnjič, uporabi za zalivanje tropskih rastlin, ki smo jih zasadili v tem rastlinjaku, zgrajenem večinoma iz odpadnih plastenk,« pojasnjuje sogovornik.

V osrednjem prostoru objekta so tudi razsmerniki in druge komponente sončne elektrarne (nad vhodom v objekt so štirje fotovoltaični paneli s po približno 250 vati moči), ki proizvede deset odstotkov potrebne električne energije, 40 odstotkov je proizvede majhna vetrnica na vrhu hriba nad objektom, preostalo polovico pa mini hidroelektrarna v neposredni bližini »zemljanke«.

»Presežke električne energije shranjujemo v akumulatorjih na ravni strehi objekta. Akumulatorji so nujni, saj je vreme tukaj zelo nepredvidljivo; zdaj je sonce, čez pet minut bo petnajst minut deževalo ... Kolikor toliko stalen je le veter in seveda pretok vode za malo hidroelektrarno. Pravzaprav tudi ob najbolj ugodnih vremenskih razmerah ne moremo zagotoviti vse potrebne električne energije, zato jo takrat, ko jo vsi trije sistemi proizvajajo, shranjujemo v akumulatorje. In ti so dovolj veliki, da še nismo imeli električnega mrka,« pove Convery.

Načrtujejo tudi samozadostno vas

Zdaj v Pobudi za trajnostno skupnost načrtujejo gradnjo ekovasi z 12 podobnimi samozadostnimi hišami dvajset minut vožnje od Ekološkega centra. John Convery pravi, da bi se z veseljem preselil tja za leto ali dve. Zemljišče, na katerem naj bi zrasla vas, imajo v najemu, a se še spopadajo z zapleti pri pridobivanju dovoljenj. »Nekaj težav imamo z okoliškimi prebivalci, ki se bojijo, da bo vas postala nekakšna komuna, precej več pa z lokalnimi oblastmi oziroma oddelkom za prostorsko načrtovanje. Parcela je namreč na hribu, kar pomeni, da bodo hiše in celot­na vas vidne daleč naokoli, zato smo morali spremeniti načrte, da bi se hiše s svojo zasnovo čim bolj neopazno vključile v pokrajino,« pove Louise Andree, ki kljub zapletom ostaja optimistična. Ne nazadnje projekt trajnostne ekovasi spodbuja gradnjo cenovno dostopnih domov, zmanjševanje količine odpadkov, recikliranje tistih, ki jih kljub temu proizvedemo, manjšo rabo energije, s projekti in delavnicami, ki bi jih pripravljali v okviru dejavnosti ekovasi, pa bi tesneje povezali lokalno skupnost, izobraževali ljudi vseh starosti o pomenu trajnostne gradnje, ekološke pridelave hrane, recikliranja in podobno. »Vse našteto pa odpira tudi zelena delovna mesta,« sklene sogovornica.