Varčevanje z energijo je bilo razlog, da je Mat­jaž Novak začel resneje razmišljati o tem, da bi svoj dom opremil s pametno tehnologijo. Seveda prizna, da so ga kot elektroinženirja malce tudi srbeli prsti, a načrtovanja se je pred približno štirimi leti lotil sočasno s temeljito prenovo dvostanovanjske hiše, ki jo je želel narediti čim bolj energijsko varčno. Ker je prenova vključevala tudi nove elektroinštalacije, je začel raziskovati, kateri sistemi so na voljo in kaj ponujajo. »Priznam, da ne zaupam preveč brezžični tehnologiji. Kot elektroinženir prisegam na žice, medtem ko sem do vsega, kar gre po zraku, bolj zadržan,« se nasmeje.

Odločil se je za pametne elektroinštalacije EIB, ki temeljijo na protokolu KNX, pripadajoče ustrezne komponente pa je mogoče dobiti pri različnih proizvajalcih. »Nisem hotel biti odvisen zgolj od enega proizvajalca, na končno odločitev pa je zelo močno vplivala tudi možnost nadgradnje sistema v lastni režiji, saj me te stvari veselijo,« svojo odločitev za sistem podjetja ComfortClick utemelji sogovornik. Ekipa iz omenjenega podjetja je tako njegovo hišo opremila s strež­nikom, na katerem je naložena programska oprema, povezan pa je s pametno inštalacijo EIB. »Tu je še omarica s številnimi varovalkami in moduli, ki ob določenem ukazu sklenejo električni krog in omogočijo delovanje sistema,« pojasni Luka Peršič iz ComfortClicka, ki je v hiši našega sogovornika v pametni sistem povezalo razsvetljavo, rolete, strešna okna, vremensko postajo, prezračevalni sistem z rekuperacijo, ogrevanje s toplotno črpalko in alarmni sistem z videonadzorom. Strešna okna, na primer, se sama zaprejo, če začne deževati. Ko ob odhodu iz hiše vključijo alarmni sistem, se samodejno spustijo rolete (enako se zgodi ob sončnem zahodu), ugasnejo vse luči, prekinjen je dotok električne energije do nekaterih vtičnic, denimo tiste, v katero priključijo likalnik, in podobno. S pritiskom na tipko »jutro« na upravljalniku v spalnici (ali na pametnem telefonu) se rolete dvignejo, pozimi, ko je zjutraj še temno, se prižgejo luči in hiša je pripravljena na stanovalce. »Zvečer se po pritisku na tipko 'spanje' samodejno spustijo rolete, ugasnejo vse luči, prekine napajanje vtičnic, za deset minut pa se prižgejo LED-trakovi v kuhinji, če se kdo morda spomni, da bi pred spanjem spil še kozarec vode,« našteva Novak.

Nadgradnja sistema v lastni režiji

To je bila osnova, ki jo je do zdaj že nekoliko nadgradil. Med drugim je v pametno napeljavo povezal internetni radio v kopalnici – ko se v tem prostoru prižge luč, se radio vključi – in zalogovnik za deževnico, ki jo uporabljajo za zalivanje, splakovanje stranišč in pralni stroj – ko se količina deževnice v zalogovniku zniža pod 1000 litrov, ga sistem na to opozori. »Takrat vem, da je treba dotočiti vodo iz vodovoda, sicer splakovanje in pranje ne bo delovalo tako, kot je treba. Zalivanje vrta pa še ni avtomatizirano, morda kdaj v prihodnosti,« pravi sogovornik.

»Kaj mi je najbolj všeč? Da hiša misli namesto mene,« kot iz topa ustreli žena Irena. To pa je tudi bistvo pametne zgradbe, poudarja Peršič: »Bistvo pametne zgradbe je v avtomatizaciji različnih vsakodnevnih opravil. Uporabnik lahko pozabi, da ima sistem, saj bo ta samodejno upravljal naprave v zgradbi. Tako bodo luči oziroma različne električne naprave ugasnjene, ko ne bo potrebe, da so prižgane, ogrevanje in hlajenje bosta vedno nastav­ljena optimalno, glede na trenutne razmere in zasedenost objekta, senčila se bodo sama spuščala in dvigovala in podobno.«

Novakova se strinjata, da bi se zdaj le stežka navadila na »klasično« upravljanje hiše, čeprav so povsod še vedno klasična stikala, s katerimi je mogoče med drugim prižigati in ugašati luči ter spuščati ali dvigati rolete. »Če se rolete ob sončnem zahodu iz tega ali onega razloga ne spustijo, ne njej ne staršem, ki živijo v spodnjem nadstropju, ne pride na misel, da bi stopili do stikala za ročno upravljanje. Namesto tega pridejo k meni in me sprašujejo, kaj sem spet brskal po sistemu,« v smehu pove Matjaž Novak. Če namreč kaj ne deluje, kot je treba, je navadno njegova krivda, ker na pametnem telefonu ali računalniku, na obeh ima tloris hiše z vsemi funkcijami pametne napeljave, spreminja nastavitve – bodisi po potrebi bodisi po trenutnem navdihu.

»Se pa poskušam malce držati nazaj, saj te lahko hitro zanese in preden se zaveš, je vse te 'pameti' preveč,« doda. Za vso »pamet« v hiši je do zdaj takole čez palec odštel približ­no 12.000 evrov, pri čemer je za vse elektroinštalacije poskrbel sam. Brezžični sistem bi bil cenejši, a sogovornik ima glede tega, kot rečeno, nekaj pomislekov. Poleg tega so morali pri prenovi tako ali tako na novo narediti elektroinštalacije, zato je bil žični sistem logična izbira.

Kakor pravi Andreja Šobar iz podjetja Projekt Gt, je KNX edini evropski standard, kar zagotavlja večjo varnost sistema, poleg tega so vsi elementi KNX med seboj združljivi: »Za pametne inštalacije KNX se je smiselno odločiti že pri načrtovanju hiše, kajti vsa komunikacija med uporabniki oziroma vmes­niki poteka po žicah, ki so med seboj tudi nekoliko drugače povezane kot klasične elektroinštalacije.« V naslednjem koraku se mora investitor odločiti, do kakšne stopnje bo avtomatiziral upravljanje hiše. Če se v tistem trenutku še ne more dokončno odločiti, pa je dobro, da se pri vgradnji sistema pripravi vse potrebno za morebitno poznejšo nadgradnjo.

Koliko bomo odšteli za sistem, je odvisno od velikosti hiše in želja investitorja, poudarjata tako Šobarjeva kot Peršič. Vsak projekt je zgodba zase, v celoti prilagojena željam investitorja. V 150 kvadratnih metrov veliki hiši, na primer, je lahko 30 ali 60 luči, razlika pa seveda vpliva na višino naložbe. Po besedah obeh sogovornikov se cene za osnovni sistem, ki vključuje pametno upravljanje razsvetljave, ogrevanja, senčenja in alarmnega sistema za srednje zahtevnega uporabnika, začnejo pri 4000 evrih, za tiste najbolj zahtevne pa lahko sežejo v višave, tudi čez 100.000 evrov.

Za obstoječe hiše so na voljo brezžični sistemi, razlogi, zakaj je obstoječo hišo smiselno nadgraditi v pametno, pa so enaki, pravi Peršič:

»V doze za stikala zvežemo module, ki med seboj komunicirajo brezžično. Tudi različna tipala (termostat, tipalo za gibanje in podobno) med seboj komunicirajo brezžično in delujejo na baterije, zato jih je mogoče namestiti kjer koli v objektu. Takšna nadgradnja se lahko izvede že v enem dnevu, pomembno pa je, da se kupec odloči za opremo, ki deluje po standardnem komunikacijskem protokolu, kar pomeni, da je mogoče kombinirati komponente različnih proizvajalcev. Trenut­no je vodilni brezžični standard Z-Wave.«

Šobarjeva poudarja, da so brezžične rešitve nekoliko omejene v primerjavi z žičnimi: »Tudi v tem primeru je cena odvisna od velikosti hiše in želja investitorja glede stopnje avtomatizacije. Vrednost projekta brezžičnega sistema se lahko giblje od 2000 evrov naprej.«

Eno od brezžičnih rešitev so razvili tudi v podjetju Goap in je po besedah Monike Gorjan Zavadlav preprosta, cenovno dostopna in do okolja prijazna: »Začnemo lahko z minimalno naložbo v nekaj modulov, ki jih je treba namestiti v stikala, na pametni telefon ali tablico pa si namestimo aplikacijo, s katero upravljamo v sistem povezane stvari, na primer razsvetljavo in ogrevanje.« Kadar koli pozneje lahko sistem nadgradimo z novimi moduli za uprav­ljanje senčil, prezračevanja in še česa. Rešitev je nadvse primerna za obstoječe hiše ali stanovanja, saj za delovanje potrebuje le brezžično omrežje, namestitev pa ne zahteva nobenih gradbenih posegov.