Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Foto: Mavric Pivk
Foto: Mavric Pivk

Kako se spopasti z energetsko revščino

»Energetska revščina postaja čedalje večji problem Evrope, za njeno učinkovito reševanje pa so potrebne spremembe tako socialne kot energetske politike,« bi lahko strnili sporočilo mednarodne konference z naslovom Energetska revščina v Evropi: stanje in rešitve, ki jo je konec aprila v Ljubljani organiziralo društvo za sonaravni razvoj Focus. Kaj sploh je energetska revščina, koga najbolj prizadene in kako se spopasti z njo, smo se pogovarjali s Tomislavom Tkalcem, vodjo programa Energija v omenjenem društvu.

Kaj sploh je energetska revščina? Evropska unija namreč nima natančne, uradno priznane definicije zanjo.

Natančne opredelitve res ni, obstajajo pa poskusi in različne definicije v posamez­nih državah, vendar je treba poudariti, da definicija, sprejeta v Veliki Britaniji, na primer, ne ustreza našim razmeram. V Veliki Britaniji, kjer so se pred leti začele prve raziskave na tem področju, je najprej veljalo, da je energetsko revno tisto gospodinjstvo, ki za svoje osnovne energetske potrebe porabi deset ali več odstotkov svojih letnih dohodkov. Takšna opredelitev se je kmalu pokazala za problematično, saj se je po njej med energetsko revna uvrstilo tudi precej finančno dobro situiranih gospodinjstev, v katerih pa so bili zelo neracionalni pri porabi energije.

Profesor John Hills z London School of Economics je zato pred dvema letoma pripravil celovit pregled definicije, problema in merjenja energetske revščine. Hills tako navaja, da se energetska revščina razlikuje od sploš­ne, zato potrebujemo pravilno metodologijo za ustrezno opredelitev. Energetsko revna so po njegovih besedah tista gospodinjstva, v katerih imajo nadpovprečno visoke stroške za ogrevanje, po plačilu katerih se z zneskom, ki jim preostane, znajdejo pod uradnim pragom revščine.

Kakor koli, enotna definicija na ravni Unije še ni sprejeta, najverjetneje tudi ne bo, bodo pa podane smernice, na podlagi katerih bodo morale države članice same sprejeti ustrezno definicijo.

Katero definicijo uporabljamo v Sloveniji?

Ustrezne definicije še nimamo, na splošno pa lahko rečemo, da je energetska revščina simptom nizkih prihodkov, visokih cen energije in energijsko neučinkovitega stavbnega fonda. Ogrožena so predvsem gospodinjstva z nizkimi prihodki, obremenjena z vedno višjimi cenami energentov, saj njihovi stroški za porabo energije (predvsem za ogrevanje prostorov in vode) predstavljajo velik delež družinskega proračuna. O energetski revščini govorimo, ko si gospodinjstvo ne more zagotoviti primerno toplega stanovanja, ogrevanja sanitarne vode ali razsvetljave po sprejemljivi ceni. Nanjo najbolj vplivajo dohodki, cene energentov in njihova poraba, ki je odvisna tudi od bivalnih navad stanovalcev in energijske učinkovitosti stanovanj. V Sloveniji pa, kakor vemo, prevladuje star, energijsko potraten stanovanjski fond.

Kako velik problem je energetska revščina pri nas?

O obsegu energetske revščine v Sloveniji natančno še ne moremo govoriti. Če vzamemo britansko definicijo o desetih odstotkih, na katero se je naslanjala študija, ki so jo leta 2010 opravili na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), je bilo tega leta v Sloveniji energetsko revnih več kot 30 odstotkov gospodinjstev. Danes bi bil ta delež verjetno še večji. Statistični urad je leta 2012 objavil kratko raziskavo, ki je pokazala, da se delež gospodinjstev, v katerih si lahko privoščijo primerno toplo stanovanje, konstantno znižuje – od leta 2005 do 2010 se je znižal v vseh dohodkovnih razredih, razen pri gospodinjstvih z najvišjimi dohodki, kjer se ni spremenil. Najbolj se je znižal prav pri gospodinjstvih z najnižjimi dohodki, in sicer z 92 odstotkov na 87 odstotkov, medtem ko je bil v najvišjem dohodkovnem razredu delež tistih, ki so si lahko privoščili primerno toplo stanovanje, 99-odstoten. Glede na tip gospodinjstva so si primerno toplo stanovanje najtežje privoščila enočlanska gospodinjstva, glede na stanovanjsko razmerje pa najemniki. Pri tem je treba povedati, da je statistični urad uporabil malo drugačno definicijo kot Umar; za povprečje so vzeli rabo energije v gospodinjstvih, dvakratnik te rabe pa naj bi bil meja za energetsko revščino.

Koliko torej v slovenskih gospodinjstvih odštejemo za energijo?

Po podatkih državnega statističnega urada so leta 2010 gospodinjstva za elektriko, plin in druga goriva v povprečju namenila 6,8 odstotka od skupnih izdatkov gospodinjstva. Treba pa je opozoriti, da je to le delež skupnih izdatkov gospodinjstva, in ne odstotek vseh dohodkov slovenskega gospodinjstva. Tega podatka na statističnem uradu nimajo. Največ energije, kar 62 odstotkov, smo porabili za ogrevanje prostorov. Na statističnem uradu ugotavljajo, da izdatki za energijo za slovenska gospodinjstva z najnižjimi dohodki predstavljajo velik delež njihovih razpoložljivih sredstev, ta delež pa se še povečuje. Hkrati pa si, kot že rečeno, prav gospodinjstva z najnižjimi dohodki najteže privoščijo primerno toplo stanovanje.

Zelo zgovoren je tudi podatek, da slovenska gospodinjstva namenjajo nadpovprečen delež izdatkov za elektriko, plin in druga goriva v primerjavi z drugimi državami članicami EU 27. Tista z najnižjimi dohodki, ki hkrati predstavljajo petino vseh gospodinjstev, pa za energente porabijo 17,4 odstotka vseh razpoložljivih sredstev. Med letoma 2000 in 2010 se je – podobno kot v Nemčiji – ta delež zvišal s 13,1 odstotka na 17,4 odstotka.

Kje smo v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

Ugotavljamo, da so razmere v drugih državah, predvsem balkanskih, še slabše – če bi tam upoštevali britansko definicijo desetih odstotkov, bi med energetsko revna spadala vsa gospodinjstva. Ampak spet je vse odvisno od tega, katero definicijo vzamemo za izhodišče. Brenda Boardman z univerze v Oxfordu, starosta na področju raziskovanja energetske revščine, ki se je tudi prva začela ukvarjati z ustrezno definicijo tega pojma, je ugotovila, da je v Veliki Britaniji več energetsko revnih gospodinjstev kot v Sloveniji, vendar je za izhodišče vzela definicijo na podlagi povprečja odhodkov za energijo. Če se primerjamo z zahodnimi, razvitejšimi državami, ali bolje rečeno, z državami z dalj časa trajajočo demokracijo, je pri nas več energetske revščine. Če pa se primerjamo z vzhodnimi, predvsem z balkanskimi, smo v malo boljšem položaju.

Kdo se loteva reševanja problema energetske revščine?

Boardmanova poudarja, da moramo energetsko revščino naslavljati na ravni lokalnih skupnosti, ne le na državni ravni ali na ravni Unije, saj imamo na lokalni ravni več podatkov in boljši vpogled v stanje na terenu. Pristopi k naslavljanju na praktični ravni so večinoma v domeni okoljskih in socialnih nevladnih organizacij. Učinki njihovih programov so hitro vidni, gospodinjstva preprosto in poceni privarčujejo veliko energije in s tem denarja, manjši je tudi izpust ogljikovega dioksida. Ker pa gre za kratkotrajne projekte, ostaja problem zagotavljanja finančnih sredstev za stalno podporo revnim gospodinjstvom in v več­jem obsegu. Pomemben je tudi vidik financiranja in obnavljanja energijsko potratnega stavbnega fonda pri nas, saj revni nimajo denarja za večja vlaganja v prenovo bivališč, zato je treba probleme začeti reševati na strukturni ravni.

Kaj se dogaja na državni ravni?

Bom spet začel z Veliko Britanijo, kjer so energetsko revščino začeli raziskovati v akademski sferi, opozarjali so na težave, kot odgovor pa so nastali nekateri vladni programi in programi na ravni lokalnih skupnosti. Na Otoku imajo tako programe na vladni in regionalni ravni, ki pomagajo ljudem pri odpravljanju energetske revščine na tak ali drugačen način. Podobne programe pomoči je zaznati tudi v Srbiji, denimo, kjer država vsakemu socialno ogroženemu gospodinjstvu zagotavlja določeno količino plina in elektrike brezplačno.

Pri nas imamo Eko sklad, ki najbolj socialno ogroženim v večstanovanjskih stavbah v celoti subvencionira naložbe v učinkovito rabo energije in obnovljive vire. Prihod­nje leto bodo najverjetneje sprostili več finančnih sredstev, tako da bodo lahko več sofinancirali tudi drugim gospodinjstvom, ne samo v večstanovanjskih stavbah. Se pa ravno z ministrstvom za infrastrukturo in prostor pogovarjamo o vzpostavitvi programa za zmanjševanje energetske revščine, vendar smo še bolj v začetni fazi.

Zelo znan je tudi primer iz Nemčije, kjer je nemška Karitas v sodelovanju z občino začela program zmanjševanja energetske revščine z energetskim svetovanjem, ki smo ga v Slovenijo prenesli tudi mi – projekt Achieve smo izvajali tri leta, končal se je aprila letos, zdaj pa nadaljujemo nov projekt Reach, ki je zasnovan zelo podobno. V društvu Focus smo pri projektu Achieve sodelovali s socialnimi organizacijami, ki imajo dostop do socialno ogroženih gospodinjstev, projekt smo vodili mi, sodelovali smo s Karitas, Rdečim križem in drugimi organizacijami.

Kako konkretno ste pomagali ljudem?

Konkretne rešitve lahko razdelimo na dva sklopa. Projekt Achieve se je osredotočil predvsem na rešitve tako imenovanega mehkega tipa – energetsko svetovanje v gospodinjstvih, pomoč s preprostimi rešitvami, s preprostimi napravami (varčne sijalke, tesnila za okna, varčevalni nastavki za pipo). Vse to so nizkocenovni ukrepi. Seveda je tu tudi ozaveščanje ljudi, da začnejo spreminjati svoje pogosto neracionalne navade. Prihranki, ki so jih dosegla slovenska gospodinjstva, vključena v projekt, niso bili majhni: v povprečju od 100 do 108 evrov na leto, pri čemer velja poudariti, da so to zgolj prihranki iz dodeljenih naprav (v vrednosti okrog 30 evrov, ki so jih sodelujoča gospodinjstva dobila brezplačno). Če bi upoštevali še spremembe bivalnih navad, ki so posledica ozaveščanja, bi bili prihranki še veliko večji.

V drugem sklopu pa so tako imenovani trdi ukrepi, pri katerih so potrebne večje naložbe, tu pa bi bilo treba vključiti večjo pomoč države oziroma programe na državni ravni, ki bi zagotavljali dovolj finančne podpore za socialno ogrožena gospodinjstva.

-----

Projekt Achieve končan, začenja se Reach

Aprila letos se je končal projekt Achieve, ki je tri leta potekal v več državah, in sicer v Bolgariji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Sloveniji. V več kot 1700 gospodinjstvih, ki so jih sodelavci projekta v tem času obiskali (in jim svetovali glede učinkovite rabe energije), so v povprečju prihranili 147,38 evra na gospodinjstvo na leto, pri čemer je bila povprečna naložba v preproste naprave za zmanjšanje rabe energije in vode 44,08 evra na gospodinjstvo. V vsakem gospodinjstvu so s preprostimi ukrepi in spremembo bivalnih navad pomembno prispevali k manjšim izpustom ogljikovega dioksida – 229,9 kilograma CO2 na gospodinjstvo na leto.

Nadaljevanje projekta Achieve je projekt Reach, v okviru katerega bo društvo za sonaravni razvoj Focus izvajalo dejavnosti v Zasavski in Pomurski regiji. »Energetsko svetovanje v gospodinjstvih bodo tokrat opravljali dijaki, ki bodo vključeni v posebno izobraževanje, ta izkušnja pa jim bo pomagala pri praktičnem spoznavanju tehničnih energetskih in komunikacijskih kvalitet, ki jim bodo prišle prav v nadaljnjem poklicnem življenju,« pojasnjuje Tomislav Tkalec iz društva Focus.