Pri skupnostnem upravljanju so v središču ljudje. Gre za vključujoče modele, ki temeljijo na soupravljanju in usklajevanju interesov ter krepijo solidarnost in družbeno povezanost prebivalstva. Lokalne skupnosti imajo pravico, da si zagotavljajo blaginjo z viri v svojem okolju. Njihova dolžnost pa je, da to počnejo s spoštovanjem, na vzdržen način in da skrbijo za ohranjanje virov v trajno skupno dobro, poudarjajo avtorji vodnika iz nevladnih organizacij. Vodnik so izdale organizacije Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora.

Avtorji si skupnostno upravljanje z življenjskimi viri predstavljajo kot obetaven razvojni model, ki lahko (edini) sinergijsko odgovori na velike izzive, ki so nam skupni kot človeški civilizaciji in planetarnemu ekosistemu. To so podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacija habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin in poceni dostopnih fosilnih energentov, pa tudi dramatične napovedi o staranju prebivalstva in migracijah, ki jih lahko pričakujemo v prihajajočih desetletjih.

Vodnik je prvenstveno namenjen lokalnim skupnostim. Vključuje 60 domačih in tujih dobrih praks, ki so opisane v štirih ključnih področjih: urejanje prostora, samooskrba s hrano, energijska učinkovitost in oskrba z energijo iz lokalnih obnovljivih virov ter lokalno krožno gospodarstvo in trajnostna potrošnja.

Dobre prakse pričajo, da številne lokalne skupnosti ne želijo več čakati in nemo opazovati igre velikih. Ne delajo si utvar, da v Bruslju, znotraj netransparentnih finančnih inštitucij in v strateških oddelkih mednarodnih korporacij, razmišljajo o blaginji njihove skupnosti. »V lokalnih skupnostih hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci lastne blaginje. Zavedajo se, da kljub bogastvu naših virov blaginja ni samoumevna,« poudarjajo nevladniki. Hkrati opozarjajo, da blaginjo ogroža trend privatizacije strateških skupnih dobrin, kot so vodni viri, genski material in javni prostor ter prilaščanje zemlje s strani domačih ali mednarodnih podjetij. Ti trendi se premikajo v smeri izrabe naravnih virov planeta s strani le določenih elitnih skupin ljudi in se odmikajo od tradicionalnih vzorcev družbe, ki so delovali stoletja.

V Sloveniji se naravni viri dobro ujemajo z neizogibnimi globalnimi razvojnimi smernicami, kot so nizkoogljičnost, zeleno in krožno gospodarstvo, sonaravnost, trajnostna raba prostora, trajnostna potrošnja ter z njo povezana ekološko kmetijstvo in zeleni turizem. »Te smernice v Evropi s pospešeno hitrostjo postajajo mainstream politične usmeritve, zato vrednost naših virov narašča. Bogastvo virov pa se pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo vire upravljati na vzdržen in sonaraven način, pri tem pa braniti suverenost in gojiti avtonomno razmišljanje,« so prepričani nevladniki.